Sodba VIII Ips 60/2008

Jedro

Revizija ima prav, da je v izreku izpodbijane sodbe neskladje: ob priznani pravici do invalidske pokojnine od 3. 10. 2000 dalje bi se obveznost odmere lahko nanašala le na ta datum in ne na 30. 10. 2000. Tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe ostaja neskladje: tožnica ima pravico do invalidske pokojnine od 3. 10. 2000 dalje, tožena stranka pa ji je dolžna pokojnino odmeriti od 30. 10. 2000 dalje. Ne gre za očitno pisno pomoto (328. člen ZPP) ali za procesno kršitev (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), temveč glede na ugotovljeno dejansko stanje za napačno materialno pravno odločitev. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je na podlagi pravnomočne odločitve o datumu priznanja pravice spremenilo datum, od katerega je tožena stranka dolžna odmeriti invalidsko pokojnino.

Upoštevati je treba, kakšen tožbeni zahtevek je tožnica postavila. Tožnica vlaga revizijo zoper odločitev sodišča, ki je odločilo o tistem, kar je zahtevala, taka revizija pa je že v izhodišču neutemeljena.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se datum 30. 10. 2000 nadomesti z 3. 10. 2000.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožnica sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila z dokončno odločbo tožene stranke razvrščena v II. kategorijo invalidnosti s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke, tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 3. 10. 2000 dalje s pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine ter izplača zapadle in neizplačane zneske invalidske pokojnine od 3. 10. 2000 dalje, skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine za čas od 30. 10. 2000 dalje do 30. 11. 2002 ter odločiti o zamudnih obrestih od zapadlih neizplačanih zneskov invalidske pokojnine. Ugotovilo je, da ima tožnica že priznano pravico do invalidske pokojnine od 1. 12. 2002 dalje na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe tožene stranke z dne 13. 11. 2002. Zato je bilo potrebno časovno omejiti učinek sodbe sodišča prve stopnje tako, da ne bi prišlo do posega v že pravnomočno izdano odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine za čas od 30. 10. 2000 do 30. 11. 2002 odločila s posebno odločbo. Sočasno bo odločila tudi glede zamudnih obresti od zapadlih neizplačanih zneskov invalidske pokojnine, saj iz obrazložitve prvostopne sodbe ni razvidno na kakšni pravni podlagi je sodišče razsodilo o tem.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje brez opravljene glavne obravnave spremenilo dejansko stanje in s tem storilo bistveno kršitev postopka in upoštevalo dokaze, ki jih tožena stranka v prvostopnem postopku ni podala. Višje sodišče je tudi nepravilno določilo datum, od katerega tožnici začnejo teči pravice, saj je v I. kategorijo invalidnosti razvrščena od 3. 10. 2000 dalje, višje sodišče pa ji je pokojnino priznalo šele od 30. 10. 2000, kar je v nasprotju z drugim odstavkom (izreka) pravnomočne prvostopne sodbe. Z odločbo tožene stranke z dne 13. 11. 2002 tožnici ni bila odmerjena invalidska pokojnina, temveč je bila določena le akontacija te pokojnine, dokončna odločba o odmeri pa tožnici še ni bila izdana. Na podlagi izreka (prvostopne) sodbe je jasno, da bo tožena stranka od pokojnine, odmerjene na podlagi te sodbe, odštela že izplačane zneske, ki jih je izplačevala od 1. 12. 2002 dalje kot akontacijo. Zato ni nikakršne možnosti podvajanja izvršilnih naslovov. O zahtevku za plačilo zamudnih obresti višje sodišče sploh ni odločilo, saj je le naložilo toženi stranki, da je dolžna odločiti o tem. Tožnica pa je odločitev o tem zahtevala od sodišča in ne od tožena stranke.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Predmet revizijske presoje je le z izpodbijano pravnomočno sodbo spremenjena 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje. To pomeni, da je pravnomočna odločitev o tem, da je tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti od 3. 10. 2000 dalje in da ima od tega dne dalje tudi pravico do invalidske pokojnine. Sporno ostaja tako le, kakšne so obveznosti tožene stranke glede odmere invalidske pokojnine ter njenega izplačila in obveznost plačila zamudnih obresti.

8. Revizija ima prav, da je v izreku izpodbijane sodbe neskladje: ob priznani pravici do invalidske pokojnine od 3. 10. 2000 dalje bi se obveznost odmere lahko nanašala le na ta datum in ne na 30. 10. 2000. Tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe ostaja neskladje: tožnica ima pravico do invalidske pokojnine od 3. 10. 2000 dalje, tožena stranka pa ji je dolžna pokojnino odmeriti od 30. 10. 2000 dalje. Ne gre za očitno pisno pomoto (328. člen ZPP) ali za procesno kršitev (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), temveč glede na ugotovljeno dejansko stanje za napačno materialno pravno odločitev. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je na podlagi pravnomočne odločitve o datumu priznanja pravice spremenilo datum, od katerega je tožena stranka dolžna odmeriti invalidsko pokojnino.

9. Revizija ima tudi prav, da je eno odločitev o pravici do invalidske pokojnine, drugo pa obveznost tožene stranke, da to pravico odmeri in tožnici izplača že zapadle zneske ter jo izplačuje za naprej. Podlaga za odmero invalidske pokojnine tožnici je dvojna. Pravnomočna sodba v tej zadevi, po kateri ima tožnica pravico do invalidske pokojnine že od 3. 10. 2000 dalje ter dokončna in pravnomočna odločba tožene stranke z dne 13. 11. 2002, po kateri ima tožnica to pravico od 1. 12. 2002 dalje. V odločitev glede same pravice sodišče druge stopnje ni posegalo, čeprav gre na prvi pogled tudi za „podvajanje izvršilnih naslovov“.

10. O odmeri invalidske pokojnine, kar je predmet izpodbijanega dela sodbe, tožena stranka z odločbo z dne 13. 11. 2002 ni odločila. Odločeno je bilo le, da se tožnici začasno, do končne odmere, izplačuje akontacija. Zato odločitev sodišča prve stopnje v spornem delu ni mogla poseči v pravnomočen akt tožene stranke o odmeri pokojnine. Da bi bilo o tem odločeno s kakšno drugo pravnomočno odločbo tožene stranke, ta v pritožbi zoper prvostopno sodbo ni zatrjevala, niti to ne izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Dejansko ugotovitev o tem je sprejelo sodišče druge stopnje samo in to očitno napačno (iz upravnega spisa izhaja, da je bila invalidska pokojnina tožnici od 1. 12. 2002 dalje odmerjena z odločbo št. 2 3 0421144 1 z dne 11. 12. 2003, ki je bila tožnici vročena 12. 12. 2003).

11. Upoštevati pa je treba tudi, kakšen zahtevek je tožnica postavila. S tem je sama določila tudi obseg sodne presoje, saj sodišče lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov. Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 2. 4. 2007 „modificirala tožbeni zahtevek“, da naj – med drugim – sodišče odloči tako, da naloži toženi stranki odmero invalidske pokojnine za obdobje od 3. 10. 2000 do 30. 11. 2002. Sodišče druge stopnje je torej pravilno odločilo o tako postavljenem zahtevku in mu v celoti ugodilo, razen za čas od 3. 10. 2000 do 30. 10. 2000. Drugače povedano: tožnica vlaga revizijo zoper odločitev sodišča, ki je odločilo o tistem, kar je tožnica zahtevala. Taka revizija pa je že v izhodišču neutemeljena.

12. Revizijo je v delu, ki se nanaša na odločitev o zamudnih obrestih, revizijsko sodišče zavrnilo. Po pravnomočni odločitvi je tožena stranka šele dolžna odmeriti invalidsko pokojnino, torej določiti denarne zneske, zamudne obresti pa izplačati v obliki odškodnine pod pogoji iz drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. Izpodbijana sodba torej nalaga toženi stranki le to, kar je ta dolžna storiti že na podlagi zakona.

13. Ker je glede na navedeno revizija v pretežnem delu neutemeljena, je revizijsko sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe (377. in 378. člen ZPP).

14. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 224/2013
• Sodba VIII Ips 30/95
• VDSS sodba Psp 207/2013