Sodba II Ips 231/99

Jedro

Besedilo, sprejeto po določenem postopku, nadzorovanem v upravnem in sodnem postopku, ki ga sprejme institucija z javnimi pooblastili za delovanje druge svoje institucije (razsodišča), ne more uživati avtorskopravnega varstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej avtorski in z njo povezani odškodninski pravdi, v kateri nastopa tožnik kot avtor, toženka Ljubljanska borza d.d. (katere položaja v pravnem razmerju strank tožnik ne opredeli) in toženec kot izdajatelj publikacije Borzni priročnik, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, naj se tožencema prepove kršenje tožnikovih avtorskih pravic in naloži, naj spremenita stran publikacije, na kateri so navedeni avtorji, tako da se navede med njimi njegovo ime, in naj nerazdelno plačata 1,500.000,00 SIT odškodnine, odredi objavo sodbe in povračilo stroškov tožniku. V tej publikaciji je objavljen tudi Pravilnik razsodišča Ljubljanske borze vrednostnih papirjev. Pojasnjuje, da je v tej publikaciji objavljen tudi Pravilnik razsodišča Ljubljanske borze vrednostnih papirjev d.d. Ljubljana (Pravilnik), za katerega trdi tožnik, da je njegov avtor. Zavzelo je stališče, da je toženka gospodarske družba, Pravilnik pa njen akt, ki temelji na Zakonu o pravdnem postopku (ZPP/77) in toženkinem statutu, vendar ne gre za podzakonski akt marveč le splošni akt gospodarske družbe. Izdelava Pravilnika ne pomeni individualne intelektualne stvaritve po 5. členu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS št. 21/95 - ZASP). To velja tudi za tisti del Pravilnika, ki ureja posredovalni postopek. Ob uporabi analogije tudi ni mogoče mimo 9. člena ZASP, saj se Pravilnik lahko šteje kot uradno besedilo. Po 8. členu ZASP Pravilnik, ki je bil urejen v zbirko - obravnavano publikacijo, ni postal varovano delo.

 

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Menilo je sicer, da ni odločilno pomembno, ali je obravnavano delo po 5. členu ZASP avtorske narave ali ne, pač pa da ni varovano po 9. členu ZASP, ki ga je treba razlagati ekstenzivno, s širšega okvira, ki zajema javnopravni interes. Tako sodijo sem tudi besedila, ki izvirajo iz institucij, ki objektivno delujejo v javnopravnem interesu.

 

Zoper to odločbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbi očita, da ne pove decidirano, ali je toženčeva stvaritev avtorsko delo ali ne. Sodišče druge stopnje je umestilo obravnavano delo med avtorsko nevarovane avtorske stvaritve s sporno analogijo in ekstenzivno razlago 9. člena ZASP, kamor naj bi spadala tudi besedila iz institucij, ki deljujejo v javnopravnem interesu. Toženca sta komercialni in zasebni družbi in pri tem toženka nima koncesije Republike Slovenije. Zakonodajalec v 9. členu ZASP ni uporabil generalne klavzule, saj je v njem zapisan natančen, izključujoč zaprti krog del, ki ne uživajo avtorskega varstva. Ratio ZASP je primarno varstvo avtorja - fizične osebe. Toženca sta šikanirala tožnika tudi tako, da sploh ni avtor obravnavanega dela. Toženec ju je na to pogosto opozarjal. Avtorji osnutkov zakonov se navajajo kot snovalci - avtorji. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi oziroma sodbo v delu o avtorskopravnem zahtevku spremeni, tako da mu ugodi, v odškodninskem delu pa vrne zadevo sodišču druge ali prve stopnje.

 

Na vročeno revizijo toženca nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

 

Revizija ni utemeljena.

 

Revizija ne pojasni za katere bistvene kršitve postopka naj bi šlo. Ko le na koncu pribije, da je napadena odločba sama s seboj v nasprotju in je zato ni mogoče preizkusiti, spet ne pokaže, kje naj bi tičalo to protislovje ali v katerem delu je ni mogoče preizkusiti. Sodišču zakon ne nalaga, da bi samo pazilo na morebitne procesne kršitve, izvzemši kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, takšne pa ni ugotovilo.

 

Sodišče druge stopnje je ravnalo smotrno, ko se ni ubadalo z vprašanjem, ali je Pravilnik avtorsko delo po 5. členu ZASP, ker je pač ugotovilo, da sploh ne gre za avtorsko varovano delo. Ob takšni ugotovitvi je zares nepomembno odkrivati vprašanje narave dela - ali je avtorsko delo ali ne in se opredeljevati glede tega vprašanja.

 

Avtorskopravno niso varovana uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja (2. točka prvega odstavka 9. člena ZASP).

 

Da pomeni Pravilnik besedilo v smislu citiranega predpisa, med strankama ni sporno in tudi sicer tu ni pomislekov. Pritrditi velja stališču, da gre za uradno besedilo. Sprejeti ga mora namreč toženkina skupščina delničarjev (drugi odstavek 44. člena Pravilnika), potrditi pa Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljnjem besedilu Agencija, drugi odstavek 78. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev, Uradni list RS št. 6/94, 68/96 in 47/97 -

 

ZTVP). Njegova veljavnost je torej odvisna od potrditve Agencije, če ga pa ta ne potrdi, se sklep o tem lahko izpodbija sodno s pritožbo, ki se vloži na Vrhovno sodišče Republike Slovenije (drugi odstavek 169. člena in prvi odstavek 170. člena ZTVP). Ta pravilnik ni namenjen le organom razsodišča in razsodnikom, marveč tudi vsem članom toženke (poleg Republike Slovenije in Banke Slovenije tudi bankam in borzno-posredniškim družbam) in njihovim zastopnikom, torej širšemu krogu pravnih in fizičnih oseb. Tudi sama vsebina pravilnika razkriva uradno naravo besedila. Pravilnik mora biti namreč usklajen s procesnimi določbami enaintridesetega poglavja ZPP/77, kar zadeva njegove procesne določbe, ureja pa tudi samo delovanje razsodišča. Gre torej za postopkovne in organizacijske določbe, ki naj omogočajo, da razsodišče izdaja odločbe, ki so dokončne in izvršljive (43. člen Pravilnika), imajo moč pravnomočne sodbe (prvi odstavek 483. člena ZPP/77 in so po kolizijskem pravu izenačene s sodnimi odločbami.

 

Končno velja pritrditi na nižjih stopnjah sojenja zavzetemu stališču, da gre pri Pravilniku za besedilo s področja, kot ga opredeljuje citirana določba 2. točke prvega odstavka 9. člena ZASP. Ko se zakon izraža ..."z zakonodajnega, upravnega in (ne pa: ali) sodnega področja", daje poudarek tistemu, kar je skupno tem področjem - njihovi oblastveni in seveda hkrati javnopravni naravi. Takšno lastnost oziroma značilnost pa lahko slejkoprej pripišemo toženki kot instituciji, iz katere izvira tu obravnavano besedilo. Čeprav gre za samoregulativno institucijo, ki sama oblikuje sistem in način trgovanja na borzi, čeprav je delniška družba in čeprav veljajo zanjo predpisi Zakona o gospodarskih družbah, pa jo vendarle normira država z zakonom (73. in naslednji členi ZTVP). Pri tem ureja pogoje in postopek za njeno ustanovitev, njena statusna vprašanja in dejavnost, osnovni kapital, članstvo, opravljanje poslov, prospekt za kotacijo na borzi in ugotavljanje tečaja na borzi. Z vidika tu obravnavanega problema pa so zlasti pomembne nadzorstvene funkcije, ki si jih je vzela država in ki jih izvaja nad toženko (od ustanovitve naprej) prek Agencije (na primer drugi odstavek 89. člena, 92., 94., 100., 101. in 102. člen pa do prepovedi opravljanja borzne dejavnosti po 103. členu ZTVP). Res toženka nima koncesije Republike Slovenije, kot poudarja revizija, toda spričo funkcije, ki ji jo je namenil in omogočil zakon, kot je bilo že pojasnjeno, opravlja dejavnost javnopravnega pomena - organiziranje trga vrednostnih papirjev, pri čemer se ne sme ukvarjati z ničimer drugim. Za uresničevanje te dejavnosti med drugim ugotavlja pogoje za sprejem vrednostnih papirjev v kotacijo na borzi (88. člen ZTVP) in odloča o tem pozitivno ali negativno, o ugovoru zoper takšno odločitev pa odloča Agencija (89. člen ZTVP), ali kot je to napravil še razvidneje novi Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS št. 56/99), v tem svojem delovanju uporablja določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (drugi odstavek 381. člena). Že iz povedanega sledi, da ima njeno delovanje atribute oblastvenega, javnopravnega delovanja.

 

Potemtakem nista potrebni ne analogija in ne "širša" razlaga (h katerima sta se po nepotrebnem zatekli nižji sodišči) predpisa iz 2. točke prvega odstavka 9. člena ZASP za ugotovitev, da gre pri Pravilniku za uradno besedilo s takšnega oblastvenega in javnopravnega področja. Toženka res ni ne državni ne paradržavni organ, vsekakor pa ima, kot je bilo razloženo, javna pooblastila, ki jih izvršuje pod nadzorstvom Agencije. Teh ugotovitev ne omajajo revizijski poudarek, da toženka zasleduje komercialni interes, in trditve dejanske narave o šikaniranju tožnika s strani obeh tožencev. Povedano velja tudi za "javni interes", ki mu revizija večkrat oporeka. Gotovo je v javnem interesu, da takšno besedilo - sprejeto po določenem postopku, nadzorovanem v upravnem (Agencija) in sodnem (vrhovno sodišče) postopku - ki ga sprejme institucija z javnimi pooblastili za delovanje druge svoje institucije (razsodišča), ne more uživati avtorskopravnega varstva, saj bi le-to izničilo njegov namen (če bi šle avtorju njegove pravice, na primer do distribuiranja, do predelave ipd.).

 

Po povedanem uveljavljana revizijska razloga nista podana, zaradi česar je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

 

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014