Sodba II Ips 47/98

Jedro

Vprašanje, ali je določena stvaritev avtorsko delo, res vprašanje materialnopravne narave, ker gre pri pojmu avtorskega dela, kot je opredeljen tako v prejšnjem Zakonu o avtorski pravici (Ul. SFRJ št. 19/78, 24/86 in 21/90; v nadaljevanju: ZAP) v 3. in 4. členu, pa tudi v sedanjem Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (Ul. RS št. 21/95; v nadaljevanju ZASP) v 5. členu, za pravni standard. Pri opredelitvi vsebine takega pravnega standarda v konkretni zadevi pa je potrebno raziskati vse odločilne okoliščine v zvezi z obstojem vseh potrebnih predpostavk. Med temi okoliščinami so tudi vprašanja dejanske narave in vprašanja v zvezi s pravili znanosti in stroke. Zlasti pri slednjih je zaradi dejstva, da sodišča s potrebnim posebnim strokovnim znanjem ne razpolagajo, velikokrat potrebna pomoč izvedenca.

Da bi bila posamezna faza nastajajočega avtorskega dela samostojno avtorskopravno varovana, mora izpolnjevati enake predpostavke kot avtorsko delo, torej med drugim tudi individualnost do določene faze izdelanega dela.

Pri soavtorstvu gre za skupno ustvarjalno delovanje več avtorjev, za katero je značilna tesna povezanost soavtorjev zaradi skupnega ustvarjanja. Vsak avtor mora prispevati najmanj to, kar se opredeljuje kot stvaritev v smislu definicije avtorskega dela. Kjer ni stvaritve ni soavtorstva.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik avtor makete C., ki se nahaja v J. h. na D. J., zaradi česar naj bi bil toženec dolžan priznati tožniku avtorsko pravico in maketo na vidnem mestu opremiti z imenom tožnika kot avtorja ter plačati 10.000 DEM v tolarski protivrednosti. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izvedenec ni pristojen odgovoriti na vprašanje, ali sporna maketa v fazi izdelave plastnic predstavlja kreacijo v smislu avtorskega dela oziroma ali gre izključno za tehnični postopek, kjer ni potrebna kreativnost individuuma. To je namreč pravno vprašanje, odgovor nanj pa je v izključni pristojnosti sodišča. V nadaljevanju revizija povzema nekatere od potrebnih predpostavk za opredelitev določenega dela kot avtorskega, poudarja, da uživajo avtorskopravno zaščito tudi nedokončane stvaritve, da duhovnost oziroma intelektualnost dela sicer mora biti izražena, vendar ne nujno le na materialnem nosilcu in da ne gre enačiti avtorskopravne zaščite avtorstva kot imaterialne dobrine s fizično oblastjo nad stvarjo. Kljub temu je sodišče očitno napačno zaključilo, da je avtorska pravica enaka lastninski pravici. Ugotovilo je, da maketa predstavlja avtorsko delo, tožnikov zahtevek za ugotovitev njegovega avtorstva pa je zavrnilo. Največja napaka obeh sodb je ugotovitev, da naj maketa v času, ko je tožnik nehal z delom, še ne bi predstavljala avtorskega dela. Takrat je tožnikova ideja dejansko že postajala vidna in materializirana, vendar mu je toženec preprečil nadaljnje delo. Naš in tudi tuji zakoni določajo, da so zaščiteni tudi sami osnutki dela ali celo posamezne faze izdelave dela. Zato tožnik ne sprejema pravnega razlogovanja izvedenca, da naj bi bila maketa v fazi izdelave plastnic zgolj delo, pri katerem ni potrebna nobena kreativnost. Tudi maketa v tej fazi uživa neodvisno od končnega dela pravno varstvo, saj so avtorji določenih faz lahko različni. Skica ima enako avtorsko zaščito kot končni izdelek. Tožnik meni, da gre za njegovo izključno avtorstvo najmanj do faze izdelave plastnic in kvečjemu za soavtorstvo obeh pravdnih strank na končnem delu.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik ni opredelil, katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja. Če je njegove navedbe glede izvedencu postavljenih vprašanj in izvedenčevih odgovorov razumeti kot uveljavljanje procesnih kršitev, je tako revizijsko stališče nepravilno. Take eventualne relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnik v pritožbi ni uveljavljal in je zato sodišče druge stopnje ni moglo presojati, tožnik pa je zato tudi v reviziji ne bi več mogel uveljavljati. Ne glede na to pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je vprašanje, ali je določena stvaritev avtorsko delo, res vprašanje materialnopravne narave, ker gre pri pojmu avtorskega dela, kot je opredeljen tako v prejšnjem Zakonu o avtorski pravici (Ul. SFRJ št. 19/78, 24/86 in 21/90; v nadaljevanju:

ZAP) v 3. in 4. členu, pa tudi v sedanjem Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (Ul. RS št. 21/95; v nadaljevanju ZASP) v 5. členu, za pravni standard. Pri opredelitvi vsebine takega pravnega standarda v konkretni zadevi pa je potrebno raziskati vse odločilne okoliščine v zvezi z obstojem vseh potrebnih predpostavk. Med temi okoliščinami so tudi vprašanja dejanske narave in vprašanja v zvezi s pravili znanosti in stroke. Zlasti pri slednjih je zaradi dejstva, da sodišča s potrebnim posebnim strokovnim znanjem ne razpolagajo, velikokrat potrebna pomoč izvedenca. V konkretni zadevi je prof. M. G. pri Akademiji za likovno umetnost, Oddelku za oblikovanje, Ljubljana med drugim odgovarjal tudi na vprašanje, ali je šlo pri izdelavi sporne makete C. do faze izdelave plastnic izključno za tehnični postopek. Vprašanje o značilnostih postopka za izdelavo plastnic v reliefu sporne makete je strokovno in ne pravno vprašanje, kot zmotno uveljavlja revizija.

Odločilna dejanska podlaga za razsojo v tej pravdni zadevi, kot sta jo ugotovili obe nižji sodišči in na katero je revizijsko sodišče zaradi tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano, je naslednja. Pravdni stranki sta sodelovali pri izdelavi makete C., ki v končni obliki predstavlja avtorsko delo. V času skupnega sodelovanja sta izdelali nosilni podest, nanj postavili iverno ploščo, pripravili geografske karte in izdelali plastnice reliefa. Nato je prišlo do prekinitve sodelovanja, z delom je nadaljeval le toženec z drugimi pomočniki. Faza izdelave reliefa plastnic makete C. je le ena od dvanajstih faz izdelave celotne makete. Do te faze izdelana maketa ni izkazovala tistega minimuma izvirnih individualnih potez, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot avtorsko delo, ker so bili vsi dotakratni postopki le izključno tehnične narave. To velja tudi za postopek nadvišanja in nižanja plastnic. Iz izvedenčevega mnenja izhaja, da je ta postopek v modelarstvu in prezentacijah poznan način spreminjanja sorazmerij. Za tako delo je potrebna vestnost in natančnost, ne pa tudi ustvarjalnost kot ena od potrebnih predpostavk avtorskega dela.

Glede pravne podlage se revizijsko sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je potrebno uporabiti določbe prej veljavnega ZAP, ki so po 190. členu ZASP še vedno aktualne za pogodbe in dejanja uporabe, ki so bile sklenjene ali izvršene pred uveljavitvijo novega zakona. Čeprav je tožnik tožbo vložil (en teden) po uveljavitvi novega zakona, pa je do prekinitve sodelovanja pravdnih strank pri izdelavi makete (na čemer tožnik temelji svoj tožbeni zahtevek) prišlo že jeseni 1993. Pravilni pa so tudi razlogi sodišča druge stopnje, da si določbe obeh zakonov v delu, ki se nanaša na to pravdno zadevo, niso v nasprotju.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so materialnopravno pravilni razlogi sodišča prve stopnje, zakaj predstavlja končna oblika makete C. v svoji pojavnosti in funkcionalni celoti avtorsko delo v smislu enajste alinee drugega odstavka 3. člena ZAP, pa tudi nadaljnji razlogi obeh nižjih sodišč, zakaj ta maketa v fazi prekinitve sodelovanja pravdnih strank pri njeni izdelavi ni predstavljala avtorskega dela. Revizijsko sporno je to drugo stališče, ki ga skuša tožnik izpodbiti s trditvijo, da je v tej fazi tožnikova ideja postajala že vidna in materializirana, da mu je toženec preprečil nadaljnje delo in da je tudi sicer po naši in tuji zakonodaji varovan sam osnutek ali posamezne faze izdelave dela. Glede na take tožnikove trditve revizijsko sodišče (kljub že poudarjenemu stališču, da maketa v fazi izdelave plastnice zaradi pomanjkanja izražene individualnosti kot ene od predpostavk za avtorsko delo ne more biti predmet avtorskopravnega varstva) še dodaja, da je sodišče druge stopnje posebej poudarilo, da tožnik ni dokazal, da je bil avtor osnutka takega dela, kot je bilo oblikovano in funkcionalno izdelano v končni fazi. Ta ugotovitev je dejanske narave, enako pa velja tudi za nadaljnjo ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjeval, da naj bi mu toženec onemogočil dokončanje dela, temveč je za prenehanje sodelovanja navajal druge razloge. Povedano je že bilo, da zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja.

Da bi bila posamezna faza nastajajočega avtorskega dela samostojno avtorskopravno varovana, mora izpolnjevati enake predpostavke kot avtorsko delo, torej med drugim tudi individualnost do določene faze izdelanega dela, česar pa pri maketi C. v fazi izdelave plastnic ni bilo. Le v tem primeru bi bilo mogoče govoriti vsaj o soavtorstvu pravdnih strank v smislu prvega in drugega odstavka 10. člena ZAP (sedaj prvega in tretjega odstavka 12. člena ZASP). Pri soavtorstvu gre za skupno ustvarjalno delovanje več avtorjev, za katero je značilna tesna povezanost soavtorjev zaradi skupnega ustvarjanja. Vsak avtor mora prispevati najmanj to, kar se opredeljuje kot stvaritev v smislu definicije avtorskega dela. Kjer ni stvaritve ni soavtorstva. Tako na primer za soavtorja ni mogoče opredeliti tistega sodelavca pri znanstvenem delu, ki je prispeval le strokovnotehnično pomoč ali le splošno idejo, sugestijo. Tožnik ni dokazal več od sodelovanja v postopku do izdelave plastnic reliefa na maketi C., ta postopek pa je bil le izključno tehnične narave. Zato ga ni mogoče šteti niti za soavtorja sporne makete.

Ker so po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlogi neutemeljeni in ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do po uradni dolžnosti upoštevne procesne kršitve, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe zajema tudi zavrnitev tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep III Ips 91/98
• Sodba II Ips 483/2000
• Sodba I Up 1057/2001