Sklep II Ips 654/2008

Jedro

Za ugotovitev dejstva vložitve odgovora na tožbo je zadosti, da stranka verjetno izkaže, da je odgovor vložila.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je zahteval odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu jo povzročil toženkin zavarovanec v prometni nesreči 17.5.2004. Sodišče prve stopnje je zahtevkom (v delu, ki je pomemben za revizijo) z zamudno sodbo delno ugodilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo toženkino pritožbo. Odločitev drugostopenjskega sodišča temelji na stališču, da kopija toženkinega internega popisa oddanih pošiljk in popisa oddanih poštnih pošiljk P. S., kjer je zabeležena oddaja priporočene pošiljke Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ne dokazujeta, da je priporočena poštna pošiljka tudi prispela na Okrožno sodišče v Ljubljani, niti da je vsebovala toženkin odgovor na tožbo. Toženka bi po prepričanju pritožbenega sodišča dokazala pravočasno vložitev odgovora na tožbo, če bi le-tega poslala s povratnico ali s potrjeno osebno vročitvijo v vložišču sodišča ali z uspešno rešeno reklamacijo vročitve priporočene poštne pošiljke na Pošti Slovenije. Zgolj kopija popisa oddanih pošiljk in izpisa iz interne evidence ne izkazujeta vložitve odgovora.

Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da ji je bila tožba vročena 19.8.2004, dne 14.9.2004 pa je pri pošti oddala priporočeno pošiljko z odgovorom na tožbo, ki ga prvostopenjsko sodišče ni prejelo in je zato 22.8.2007 (tri leta po pozivu za odgovor) izdalo zamudno sodbo. V pritožbi je toženka predložila dokazila, da je odgovor na tožbo poslala priporočeno. Priložila je tudi kopijo odgovora. Ni pa mogla izkazati, da je sodišče prejelo odgovor na tožbo, saj lahko pošta predloži prejemniku dokaz o vročitvi pošiljke le 12 mesecev po oddaji pošiljke, v tem primeru pa so pretekla tri leta. Toženka je šele z vročitvijo zamudne sodbe ugotovila, da sodišče njenega odgovora na tožbo ni prejelo. Pritožbeno sodišče je napačno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3) o izdaji zamudne sodbe. Toženki ni mogoče nalagati tolikšne skrbnosti, da posebej preveri, ali sodišče razpolaga z odgovorom, ki ga je poslala s priporočeno pošto. Zadošča, da si je toženka zagotovila potrdilo, da je odgovor na tožbo oddala na naslov sodišča. Toženka je izkazala, da je bila procesno aktivna. Razlaga pritožbenega sodišča je v nasprotju z drugim odstavkom 112. člena ZPP. Priporočena oddaja pošiljk na pošti je izenačena z vložitvijo na vložišču, zato stranka, ki je vlogo oddala po pošti, ne more biti na slabšem kot tista, ki je oddala vlogo na vložišču sodišča. Stranke si tako v primeru priporočene oddaje na pošti kot v primeru oddaje na vložišču zagotovijo le potrdilo o tem, da so vlogo vložile. Sodišče bi kljub temu, da bi toženka razpolagala s podpisano povratnico, ki bi potrjevala, da je sodišče odgovor prejelo, še vedno lahko dvomilo o tem, ali je bil vložen odgovor prav v tej zadevi. Tudi če se pošiljka izgubi po oddaji na vložišču, ostaja problem dokazovanja njene vsebine enak kot pri oddaji na pošti. Tveganje izgube potrdila o oddaji (tako na pošti kot na vložišču) mora biti za stranko le v tem, da je dolžna vsebino ponovno dokazati, ne pa v tem, da mora v primeru oddaje vloge po pošti dokazovati še to, da je sodišče njeno vlogo prejelo. Zakon ne daje podlage za takšno razlikovanje. Ni običajno, da bi si stranke v postopkih zagotavljale dokazila o tem, da so sodišča dejansko prejela njihove vloge. Običajno je, da si stranke zagotovijo potrdila o oddaji pošiljk. Če te sodišču niso prispele, jih mora biti ob dokazu, da so bile oddane, mogoče ponovno predložiti.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Revizija je utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje napačno ravnalo, ko je štelo, da bi toženka pravočasno vložitev odgovora na tožbo dokazala zgolj s točno določenimi dokazi (s povratnico, potrjeno osebno vročitvijo na sodišču ali z uspešno rešeno reklamacijo), ne pa tudi drugimi dokazi (s kopijo popisa oddanih pošiljk P. S. in z izpisom iz interne evidence). Temeljno načelo, ki velja za ocenjevanje dokazov, je načelo proste presoje dokazov. Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Naš pravdni postopek torej ne pozna tako imenovanih dokaznih pravil, ki bi vnaprej ocenjevala vrednost določenega dokaza (izjema v zelo omiljeni obliki je določba 224. člena ZPP o dokazni vrednosti javne listine). Stranke lahko vsa pomembna dejstva dokazujejo s katerimikoli dokazili. ZPP ne pozna vrstnega reda dokazil in tudi ne vrednostnih stopenj.

Revizijsko sodišče nadalje pritrjuje toženki, da vse predpostavke za izdajo zamudne sodbe niso bile izpolnjene in da je pritožbeno sodišče napačno uporabilo določbe ZPP o izdaji zamudne sodbe. Pritožbeno sodišče je namreč ocenilo, da toženka s kopijo popisa oddanih pošiljk P. S. in z izpisom iz interne evidence ni dokazala dejstva, da je pravočasno vložila odgovor na tožbo. Takšna odločitev po presoji revizijskega sodišča ni pravilna. Ob ocenjevanju (ne)pravočasnosti vložitve odgovora na tožbo in ob posledični presoji zamudne sodbe ni mogoče spregledati specifičnih okoliščin, v katerih izda sodišče zamudno sodbo, in sicer samo izjemoma, če so izpolnjene vse stroge predpostavke iz 318. člena ZPP. Prav slednje po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo sklepanje, da je za ugotovitev dejstva vložitve odgovora na tožbo zadosti, da stranka verjetno izkaže, da je odgovor vložila (torej je treba pri oceni dokazov uporabiti nižji dokazni standard od prepričanja, ki velja za vsebinske odločitve). Po oceni revizijskega sodišča so razlogi, ki govorijo v prid temu, da je toženka 14.9.2004 vložila odgovor na tožbo in ga poslala priporočeno po pošti na pristojno sodišče, močnejši od razlogov, ki govorijo proti temu. Z odgovorom na tožbo (kopijo), ki ga je priložila pritožbi zoper zamudno sodbo, je toženka dokazala, da je s priporočeno pošiljko poslala sodišču prve stopnje odgovor na tožbo. Res se lahko pojavi dvom, ali je toženka dne 14. 9.2004 poslala sodišču odgovor na tožbo, kot to zatrjuje. Vendar iz že zgoraj navedenih razlogov dvom, ali je toženka s priporočeno pošiljko res poslala sodišču takšen odgovor na tožbo, kakršnega zatrjuje in ga je v dokaz resničnosti svojih trditev priložila pritožbi zoper zamudno sodbo, ne more iti v škodo toženki. Odločitev, kakršno je sprejelo pritožbeno sodišče, bi bila možna samo, če bi sodišče z gotovostjo ugotovilo, da tista priporočena pošiljka, ki je prišla 14.9.2004 na sodišče, ni vsebovala vloge, ki jo zatrjuje toženka.

Glede na zgoraj navedeno torej predpostavka iz prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe ni izpolnjena. Ker jo je sodišče prve stopnje vseeno izdalo, sodišče druge stopnje pa pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo, je na obeh stopnjah prišlo do bistvene kršitve iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2479/2013
• VSL Sklep IV Ip 381/2021
• VSL sodba I Cp 2337/2010