Sklep II Ips 498/97

Jedro

Odločitev sta sodišči nižjih stopenj oprli na pravno podlago, ki jo predstavljata prva dva odstavka 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list SRS, št. 17/78 s kasnejšimi spremembami) in ki se glasita: (1) Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. (2) Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali posameznih njegovih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela.

Revizijsko sodišče zaključuje, da sta sodišči druge in prve stopnje glede na dejansko in pravno stanje, obstoječe v času odločanja na nižjih stopnjah (12.12.1996 oziroma 14.5.1997) v zadevi pravilno odločili, pri čemer je v zvezi s pravno podlago opozoriti le na tedaj še veljavni 29. člen zakona o financiranju občin (Ur. list RS, št. 80/94 z dne 23.12.1994), ki se glasi: če se občini zaradi odškodnin po sodnih sklepih, odškodnin po zakonu o denacionalizaciji in odškodnin po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij, zniža zagotovljena poraba na prebivalca iz 20. člena tega zakona pod 88% zagotovljene porabe na prebivalca v državi, se ji zagotovijo dodatna sredstva za finančno izravnavo v višini razlike do 88% zagotovljene porabe na prebivalca. Navedeno določilo tako kaže, da je država že tedaj posredno prevzela pretežni del obveznosti, povezanih s plačevanjem odškodnin po drugem odstavku 145. člena ZIKS (in torej za čas, ko so občine postale zgolj lokalne samoupravne skupnosti in prenehale opravljati del tako imenovanih državnih funkcij).Zgoraj navedeni razlogi oziroma spremembe 145. člena ZIKS, omogočajo po presoji revizijskega sodišča naslednje zaključke: zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list RS, št. 10/98) uzakonja interpretacijsko vsebino odločbe ustavnega sodišča U-I-43/96. Spremenjene določbe navedenega zakona veljajo za vse nepravdne in pravdne postopke, ki niso bili pravnomočno končani do uveljavitve citiranega zakona (3. člen).

Interpretacijski poseg ustavnega sodišča v prvotno besedilo 145.

člena ZIKS z odločbo št. U-I-43/96, pa utemeljuje naslednji razlagi:

1. da je po nastanku občin (po zakonu o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij - Ur. list RS, št. 60/94) lahko zavezanka za plačilo obveznosti po prvotnem določilu 145. člena ZIKS, le država; ter 2. da okoliščina iz prve točke ne vpliva na veljavnost postopkov zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja v primerih, v katerih so doslej tekli zoper občine a) ker se v primerih, v katerih obstoji izvršilni naslov to je, ko je odločba že pravnomočna, šteje, da je obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo; b) v postopkih, ki so še v teku, pa stopi na mesto občine kot zavezanca Republika Slovenija. Zadnje navedeno stališče je (ob razlogih ustavne odločbe, da bi se preprečilo ponovne postopke in zagotovilo učinkovito uveljavljanje pravic upravičencev do odškodnine) torej mogoče razumeti le tako, da nesodelovanje države oziroma sodelovanje občin v primerih, ki so navedeni spredaj, ne vpliva na veljavnost do tedaj opravljenih postopkov oz. že pravnomočno zaključenih zadev. To pa dalje še pomeni, da te okoliščine v zadevah, ki so bile pravnomočno zaključene pred sprejetjem cit. ustavne odločbe in kakršen je tudi obravnavani primer, ne morajo vplivati na drugačno pravno presojo v revizijskem postopku od pobijane.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Predlagateljica je s predlogom z dne 8.11.1991 zahtevala, da ji nasprotna udeleženka vrne premoženje, ki je bilo zaplenjeno njeni prednici A.L. s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 25.5.1948, opr. št. K ... v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v L. z dne 3.7.1948, opr. št. Kž .... Zahtevek je oprla na sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 28.11.1990, opr. št. I Ips ..., s katero je bila na zahtevo za varstvo zakonitosti Javnega tožilstva RS odločba o kazni v spredaj navedenih sodbah spremenjena tako, da se obsojeni A.L. ob izrečeni kazni odvzema prostosti ne izreče tudi prisilno delo in kazen popolne zaplembe premoženja. Sodišče prve stopnje je nato po izvedenem postopku s sklepom dne 12.12.1996 naložilo nasprotni udeleženki, da mora predlagateljici kot dedinji pokojne obsojenke A.L. vrniti nepremičnino s parc. št...-hiša z dvoriščem k.o... ter ji plačati za gospodarsko skladiščni objekt, ki je stal na parc. št... ista k.o. in ki je bil porušen leta 1970, odškodnino 3,256.734,50 SIT, za zaplenjeno trgovsko blago in družinske dragocenosti pa odškodnino 5,302.600,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje. Odločitev o vrnitvi nepremičnine je oprlo na ugotovitev, da je nepremičnina v uporabi nasprotne udeleženke.

Odločitev o plačilu odškodnine pa je oprlo na nadaljnje ugotovitve, da je bila tudi nepremičnina s parc. št... z objektom v upravi Občine L. in da je bil nato leta 1970 na njej stoječ objekt porušen, blago in družinske dragocenosti pa z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I ... z dne 26.10.1948 prenešene v upravo OLO L. o., katere pravni naslednik je nasprotna udeleženka. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago svoje odločitve navedlo določilo drugega odstavka 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS).

Sodišče druge stopnje je s sklepom 14.5.1997 zavrnilo pritožbo nasprotne udeleženke kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Menilo je, da je nasprotna udeleženka pasivno legitimirana k izpolnitvi naloženih obveznosti, ker je bilo zaplenjeno premoženje izročeno njej, da pa ni pomembno, kaj se je s premoženjem pozneje dogajalo.

Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je nasprotna udeleženka dne 6.6.1997 vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Po revizijskih izvajanjih sklep ni pravilen, ker je bilo nepremično premoženje nasploh prenešeno že leta 1948 v agrarne sklade, s katerim so razpolagale okrajne in okrožne komisije. Zato ni res, da bi zaplenjene premičnine in nepremičnine prešle v upravo OLO, temveč so prešle v upravo države SFRJ, katere pravna naslednica je sedaj Republika Slovenija. Glede na tako stanje je upravičen dvom, da je podana pasivna legitimacija nasprotne udeleženke.

Na revizijo je predlagateljica odgovorila in predlagala, da se jo zavrne. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano odločbo tako v mejah razlogov, ki so bili navedeni v reviziji (to je glede uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava) kot v smeri kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Ta uradoma odrejen preizkus je pokazal, da v postopkih na nižjih stopnjah ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so revidentkina izvajanja delno dejanske in delno pravne narave. Kar zadeva prve, te ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Preostala razlogovanja o lastnini in upravljanju s splošnim ljudskim premoženjem v štiridesetih in petdesetih letih, dalje kaj vse da je spadalo v agrarne sklade in kako so agrarne komisije razpolagale s skladi in podobno, pa so zgolj pravno teoretičnega pomena, ker gredo mimo konkretnih ugotovitev nižjih sodišč, ki se nanašajo na predlagateljičini prednici zaplenjeno premoženje. Iz teh ugotovitev, ki predstavljajo dejansko podlago za sporno odločitev, pa po ugotovitvah nižjih sodišč izhaja, da je bila odločitev o zaplembi spornega premoženja predlagateljičini prednici odpravljena s sodno odločbo (kar je podrobno razvidno iz uvodnega povzetka obrazložitve te odločbe), da je predlagateljica dedinja upravičenke, ki ji je bilo obravnavano premoženje zaplenjeno in da je nepremičnini s parc. št... in ... kot splošno ljudsko premoženje dobila v upravljanje Občina L., da je bil v času njenega upravljanja porušen objekt na parc. št... (razlogi sklepa sodišča prve stopnje v šestem odstavku na 3. strani) in da so bile z odločbo Okrajnega sodišča v L. I ... z dne 26.10.1948 zaplenjene premičnine izročene v upravo OLO L. o., katere pravna naslednica je nasprotna udeleženka. Dalje je bilo še ugotovljeno, da je možno nepremičnino s parc. št... vrniti v naravi, da je objekt na parc. št... porušen in njegova vrednost ocenjena na 3,256.734,50 SIT, vrednost zaplenjenih premičnin pa na 5,302.600,00 SIT (ali skupaj 8,559.334,50 SIT).

Na podlagi takih dejanskih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da je podana pasivna legitimacija nasprotne udeleženke in da je zato ta dolžna vrniti predlagateljici nepremičnino s parc. št... k.o... ter ji plačati za porušen gospodarsko skladiščni objekt na parc. št... k.o... odškodnino 3,256.734,50 SIT in za zaplenjeno trgovsko blago ter družinske dragocenosti 5,302.600,00 SIT. Tako odločitev sta sodišči nižjih stopenj oprli na pravno podlago, ki jo predstavljata prva dva odstavka 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list SRS, št. 17/78 s kasnejšimi spremembami) in ki se glasita: (1) Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. (2) Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali posameznih njegovih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela.

Revizijsko sodišče zaključuje, da sta sodišči druge in prve stopnje glede na dejansko in pravno stanje, obstoječe v času odločanja na nižjih stopnjah (12.12.1996 oziroma 14.5.1997) v zadevi pravilno odločili, pri čemer je v zvezi s pravno podlago opozoriti le na tedaj še veljavni 29. člen zakona o financiranju občin (Ur. list RS, št. 80/94 z dne 23.12.1994), ki se glasi: če se občini zaradi odškodnin po sodnih sklepih, odškodnin po zakonu o denacionalizaciji in odškodnin po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij, zniža zagotovljena poraba na prebivalca iz 20. člena tega zakona pod 88% zagotovljene porabe na prebivalca v državi, se ji zagotovijo dodatna sredstva za finančno izravnavo v višini razlike do 88% zagotovljene porabe na prebivalca. Navedeno določilo tako kaže, da je država že tedaj posredno prevzela pretežni del obveznosti, povezanih s plačevanjem odškodnin po drugem odstavku 145. člena ZIKS (in torej za čas, ko so občine postale zgolj lokalne samoupravne skupnosti in prenehale opravljati del tako imenovanih državnih funkcij).

Zunaj razlogov revidentkinih izvajanj materialnopravne narave, je revizijsko sodišče v sklopu materialnopravnega preizkusa pobijanih odločitev štelo za potrebno še oceniti, ali lahko na odločitev nižjih sodišč, ki sta postali pravnomočni maja 1997, vplivajo poznejše, že po vloženi reviziji sprejete spremembe 145. člena ZIKS in odločba ustavnega sodišča o razlagi navedenega določila.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-269/95, objavljeno v Ur. listu RS, št. 45/97 dne 25.7.1997 v postopku za oceno ustavnosti, odločilo:

1. drugi odstavek 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da je po ustanovitvi občin kot samoupravnih lokalnih skupnosti zavezanec iz te določbe le Republika Slovenija.

2. v prvem odstavku 29. člena zakona o financiranju občin se razveljavijo besede: ..."in odškodnin po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij...".

Ustavno sodišče je prvi odstavek svoje odločitve pojasnilo, da je treba ob upoštevanju sprememb v pravnem sistemu države (predvsem v pogledu pristojnosti med državo in občino kot samoupravno lokalno skupnostjo) razlagati drugi odstavek 145. člena ZIKS tako, da je po nastanku občin v skladu z zakonom o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij, zavezanec iz izpodbijane določbe le Republika Slovenija. Razveljavitev 29. člena zakona o financiranju občin pa je pojasnilo kot posledico spredaj navedene razlage drugega odstavka 145. člena ZIKS.

Svojo spredaj navedeno odločbo je ustavno sodišče 16.10.1997 (Ur. list SRS, št. 67/97) dopolnilo in sicer tako:

- da v postopkih, ki so v teku, namesto občine kot zavezanca vstopi Republika Slovenija;

- da se v primerih, v katerih obstoji izvršilni naslov, šteje, da je obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo.

To drugo odločbo je med drugim pojasnilo z naslednjim: glede na to, da so postopki odločanja o odškodninah zaradi zaplembe premoženja v teku oziroma že končani, se je ustavno sodišče, da bi preprečilo ponovne postopke ter zagotovilo učinkovito uveljavljanje pravic upravičencev do odškodnine, odločilo, da v skladu z drugim odstavkom 40. člena zakona o ustavnem sodišču določi način izvrševanja odločbe št. U-I-43/96. Le-ta se izvrši tako, da v postopkih, ki so v teku, v pravice in obveznosti prvotno pasivno legitimirane občine vstopi Republika Slovenija in prevzame zadevo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. V primerih, v katerih obstoji izvršilni naslov, pa se šteje, da je obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo.

Zaradi popolnosti materialnopravne problematike je na tem mestu navesti, da je Državni zbor RS sprejel zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki je objavljen v Ur. listu RS, št. 10/98 dne 12.2.1998. Po drugem odstavku spremenjenega 145. člena ZIKS je zavezanec za vrnitev premoženja v naravi Republika Slovenija oziroma lokalna samoupravna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno. Po določilu tretjega odstavka istega člena pa mora povrniti dejansko vrednost zaplenjenega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe Republika Slovenija, če vrnitev zaplenjenega premoženja ali njegovih posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča. Glede odprtih postopkov pa določa 3. člen citiranega zakona o spremembah in dopolnitvah ZIKS, da se nepravdni postopki in pravdni postopki v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, pa do dneva uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, končajo po tem zakonu.

Zgoraj navedeni razlogi oziroma spremembe 145. člena ZIKS, omogočajo po presoji revizijskega sodišča naslednje zaključke: zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list RS, št. 10/98) uzakonja interpretacijsko vsebino odločbe ustavnega sodišča U-I-43/96. Spremenjene določbe navedenega zakona veljajo za vse nepravdne in pravdne postopke, ki niso bili pravnomočno končani do uveljavitve citiranega zakona (3. člen).

Interpretacijski poseg ustavnega sodišča v prvotno besedilo 145.

člena ZIKS z odločbo št. U-I-43/96, pa utemeljuje naslednji razlagi:

1. da je po nastanku občin (po zakonu o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij - Ur. list RS, št. 60/94) lahko zavezanka za plačilo obveznosti po prvotnem določilu 145. člena ZIKS, le država; ter 2. da okoliščina iz prve točke ne vpliva na veljavnost postopkov zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja v primerih, v katerih so doslej tekli zoper občine a) ker se v primerih, v katerih obstoji izvršilni naslov to je, ko je odločba že pravnomočna, šteje, da je obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo; b) v postopkih, ki so še v teku, pa stopi na mesto občine kot zavezanca Republika Slovenija. Zadnje navedeno stališče je (ob razlogih ustavne odločbe, da bi se preprečilo ponovne postopke in zagotovilo učinkovito uveljavljanje pravic upravičencev do odškodnine) torej mogoče razumeti le tako, da nesodelovanje države oziroma sodelovanje občin v primerih, ki so navedeni spredaj, ne vpliva na veljavnost do tedaj opravljenih postopkov oz. že pravnomočno zaključenih zadev. To pa dalje še pomeni, da te okoliščine v zadevah, ki so bile pravnomočno zaključene pred sprejetjem cit. ustavne odločbe in kakršen je tudi obravnavani primer, ne morajo vplivati na drugačno pravno presojo v revizijskem postopku od pobijane.

V skladu tudi z zgoraj navedenimi razlogi zaključuje revizijsko sodišče, da je pobijana odločba sodišč nižjih stopenj materialnopravno pravilna. Zato je neutemeljeno revizijo nasprotne udeleženke zavrnilo (393. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba U 29/2002
• sodba in sklep U 306/2002
• Sodba I Up 736/2003