Sodba II Ips 149/96

Jedro

Materialnopravno podlago za rešitev spora predstavljajo določbe 14., 15. in 87. člena zakona o industrijski lastnini. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje spor pravdnih strank pravilno razrešili po spredaj navedenih določbah zakona o industrijski lastnini, ko sta ugodili tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Za sprejet zaključek je bila odločilnega pomena ugotovitev, da domnevna bistvena novost po tožencih zahtevanega varstva modela - kovinske ploščice na dnu košar - že več kot 6 mesecev pred vložitvijo prijave (30.12.1992) ni bila več nova, ker je bila znana javnosti že več kot 6 mesecev pred tem (najpozneje aprila 1992). V skladu s takim zaključkom pa je tudi nadaljnji zaključek sodišč nižjih stopenj, da niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje modela, čim je odpadla bistvena novost prijave, saj bi bili pogoji izpolnjeni le, če bi bili novi vsi zatrjevani elementi oblike. Ob takem stanju sta zato sodišči druge in prve stopnje pravilno ugotovili ničnost spornega modela.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo s sodbo, da je model, oziroma vzorec "košara za prehrambene izdelke št. 9250147, ničen" ter zato naložilo tožencema, da morata solidarno povrniti tožniku 93.870,00 SIT stroškov postopka prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo toženca, ki sta uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je po izvajanjih revizije podana zato, ker da se sodišče druge stopnje ni izjavilo o vseh pritožbenih navedbah tožencev. Za bistveno se je štela brošura Osnovne šole S. Š., ki pa je ni v spisu in za toženca je tudi novo dejstvo, da je sodišče prve stopnje obvestilo Urad Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine o teku te pravde. Navedena brošura je bila izdelana šele po vložitvi tožbe za ničnost modela, o tem obstajajo priče, ki jih sodišče ni hotelo zaslišati, nekritično pa je verjelo tožnikovim pričam.

Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, ker je sodišče razveljavilo model tožencev, čeprav ta ni uveljavljal kot novost le trikotne kovinske ploščice v vogalih, pač pa še trikotno vzdolžno položene letve na sprednji zunanji strani in izdelavo zgornjega prostega roba ter tudi model z vmesnim prekatom. Z listino sta bila v bistvu zaščiteni dve stvari, s sodbo pa je ugotovljena ničnost tudi košare z označbo 2.1 in 2.2, čeprav ta ni predmet pravde oziroma je bila le bežno omenjena.

Na revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženca v reviziji nista formalno opredelila, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile zagrešene v postopkih na nižjih stopnjah. Iz vsebinskih izvajanj revidentov je mogoče sklepati, da vidita revidenta zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka v tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov in da zato niso bila ugotovljena vsa odločilna dejstva. S takimi trditvami posegata v sprejeto dokazno presojo (7. in 8. člen ZPP), pri čemer pa je ugotoviti, da domnevne kršitve v tej smeri niso mogle biti zagrešene že zato, ker ne drži revizijska navedba, da sodišče ni hotelo zaslišati prič, ki da obstajajo. Namreč po podatkih spisa prič (v zvezi z nastankom in pomenom brošure "vrbopletarstvo") toženca sploh nista predlagala. Sodišče prve stopnje je z dopisom 17.6.1994 obvestilo Urad RS za varstvo industrijske lastnine o tekoči pravdi kot ga je to zavezovalo določilo 88. člena zakona o industrijski lastnini (Ur. list RS, št. 13/92) in zato ne drži revizijska trditev, da sodišče prve stopnje ni opravilo navedenega procesnega dejanja. Povsem pavšalen pa je tudi revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni izjavilo o vseh pritožbenih navedbah in da je ocenjevalo brošuro, ki da je ni v spisu. Dokaz po brošuri je bil po podatkih spisa izveden na prvi stopnji (listovna št. 38) in se nahaja v spisu ter so zato revizijski očitki o možnih kršitvah postopka na drugi stopnji neutemeljeni. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa v obravnavanem postopku ni bilo.

Na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na prvi in drugi stopnji, je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da sta toženca vložila zahtevo za priznanje modela oziroma vzorca 30.12.1992, da je bila listina 4.8.1993 izdana za en sam model oziroma vzorec pod št. 9250147, da predstavljajo bistveno novost modela pletenih košar na znan način kovinske ploščice na dnu košar (ob dveh trikotnih letvah na dnu, zgornjem robu košare iz kovinskega okvira in vmesnega prekata), da je tožnik začel izdelovati košare s kovinskimi ploščicami neposredno po odhodu prvega toženca od njega spomladi 1992 in da so take košare postale dostopne javnosti najpozneje aprila 1992 (ko je bila izdana tudi brošura Osnovne šole S. Š. iz P. "vrbopletarstvo") in končno, da predstavlja novost skupek elementov kot so oblika dna, oblika podnožnih letev, zgornjega okvira in vmesnega prekata (prvi odstavek sodbe sodišča druge stopnje na tretji strani in drugi odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje), med katerimi pa bi lahko predstavljale bistveno novost le kovinske ploščice na dnu košare.

Materialnopravno podlago za rešitev spora predstavljajo določbe 14., 15. in 87. člena zakona o industrijski lastnini. Po določilu prvega odstavka 14. člena se z modelom zavaruje vsakomur vidna nova zunanja oblika določenega industrijskega ali obrtnega izdelka oziroma njegovega dela. Po prvem odstavku 15. člena so oblika telesa, slika in risba po zakonu nove, če se bistveno razlikujejo od tistih, ki so bile prej prijavljene oziroma pred vložitvijo prijave dostopne javnosti v RS. Drugi odstavek 15. člena določa, da na presojo ali so prijavljena oblika telesa, slika in risba nove, ne vpliva, da so postale v obdobju največ 6 mesecev pred vložitvijo prijave dostopne javnosti. Po določilu prvega odstavka 87. člena pa lahko med ostalimi subjekti tudi fizična oseba vloži pri pristojnem sodišču tožbo za ugotovitev ničnosti patenta, modela, vzorca ali znamke, pri čemer mora predložiti dokaze, da ob dnevu vložitve prijave niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje varstva zadevne pravice po zakonu.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje spor pravdnih strank pravilno razrešili po spredaj navedenih določbah zakona o industrijski lastnini, ko sta ugodili tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Za sprejet zaključek je bila odločilnega pomena ugotovitev, da domnevna bistvena novost po tožencih zahtevanega varstva modela - kovinske ploščice na dnu košar - že več kot 6 mesecev pred vložitvijo prijave (30.12.1992) ni bila več nova, ker je bila znana javnosti že več kot 6 mesecev pred tem (najpozneje aprila 1992). V skladu s takim zaključkom pa je tudi nadaljnji zaključek sodišč nižjih stopenj, da niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje modela, čim je odpadla bistvena novost prijave, saj bi bili pogoji izpolnjeni le, če bi bili novi vsi zatrjevani elementi oblike. Ob takem stanju sta zato sodišči druge in prve stopnje pravilno ugotovili ničnost spornega modela. To pa pomeni, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato revizijo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 89/99
• Sodba II Ips 225/2001
• Sodba U 698/94