Sodba in sklep II Ips 234/95

Jedro

Ker gre v obravnavanem primeru za krivdno dejanje ponesrečenke, je potrebno tehtati v konkurenci njunih odgovornosti tudi krivdno ravnanje voznika nevarne stvari, pri tem pa seveda upoštevati njegovo strožjo objektivno odgovornost. Po opisanih merilih sta se nižji sodišči tudi ravnali, vendar pri tem premalo upoštevali prav strožjo naravo objektivne odgovornosti. Tako je potrebno imeti pred očmi, da je motorno vozilo že samo ob sebi nevarna stvar, ko pa gre še za avtobus z njegovo veliko maso, manjšimi možnostmi manevriranja (umikanja, zaviranja), in konkretno za hitrost, ki je za 22 odstotkov presegala dovoljeno hitrost, kar vse pomeni še večjo stopnjo nevarnosti od "povprečnih" vozil, je nujno, da to vpliva na večji delež odgovornosti imetnika nevarne stvari, katerega voznik je vozil premalo pozorno, da bi lahko zaznal kolesarko, slednja pa je s stranske ceste, ne da bi upoštevala prometni znak stop, kar zapeljala na glavno cesto. Ob tehtanju stopnje krivde ravnanja obeh udeležencev je sicer višja na kolesarkini strani, toda ob upoštevanju teže stroge objektivne odgovornosti se pokaže kot pravilen rezultat merjenja deležev, upoštevaje obe obliki odgovornosti, v razmerju 40 za mater tožnikov in 60 za imetnika nevarne stvari.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se:

A.

Sodba sodišča druge stopnje v izreku pod II. delno spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem nerazveljavljenem delu v izreku pod I. spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 597.231,00 SIT, od tega:

a) prvemu tožniku 222.981,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 216.000,00 SIT od 15.4.1993 do plačila, od zneska 5.109,60 SIT od 2.4.1990 do plačila in od zneska 1.871,40 SIT od 1.4.1990 do plačila;

b) drugemu tožniku 188.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 186.000,00 SIT od 15.4.1993 do plačila in od zneska 2.250,00 SIT od 1.4.1990 do plačila;

c) tretjemu tožniku 186.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1993 do plačila";

B.

sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje v zavrnilnem delu glede zahtevka za spomenik razveljavita in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo, ki se je zgodila 3.3.1990 v H. in v kateri je umrla kolesarka - 78-letna mati tožnikov, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka, pri kateri je bil odgovornostno zavarovano podjetje kot lastnik avtobusa, plačati tožnikom 385.764,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in od različnih datumov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je bila kolesarka soodgovorna v razmerju 70 % in ne le 20 % kot je sicer tožeča stranka sama priznala soodgovornost in temu ustrezno postavila tožbeni zahtevek. Za negmotno škodo za duševne bolečine zaradi izgube matere je odmerilo kot pravično odškodnino 360.000,00 SIT (v tožbi ocenjeno 450.000,00 SIT za vsakega izmed tožnikov) za prvega tožnika, za drugega in tretjega pa po 310.000,00 SIT; za gmotno škodo za pogrebne stroške izkazane z računoma 1.016,00 SIT in 3.119,00 SIT, za venec 2.500,00 SIT od zahtevanih po 1.000,00 SIT za vsakega izmed tožnikov), kar gre prvemu tožniku; 5.000,00 SIT za druge stroške v zvezi s pogrebom (od zahtevanih 10.000,00 SIT), kar gre prav tako prvemu tožniku; temu za spomenik 292.995,00 SIT (od zahtevanih 376.000,00 SIT); drugemu tožniku pa še 3.750,00 SIT za žalno obleko (tožniki so zahtevali vsak po 5.000,00 SIT iz tega naslova). Tako odmerjene odškodnine je sodišče znižalo za 70 % ugotovljene odgovornosti ponesrečenke.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in obsodilni del sodbe, ki zajema gmotno škodo za postavitev nagrobnega spomenika, in v odločbi o stroških pravdnega postopka razveljavilo in vrnilo v temu obsegu zadevo v novo sojenje, v ostalem pa je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni. V zvezi s porazdelitvijo odgovornosti je zavzelo stališče, da je ta pravilna, ker je kolesarka povzročila nevarno situacijo s tem, da je s stranske ceste pripeljala na glavno in pri tem prevozila stop znak, voznik avtobusa pa je lahko to zaznal in bi moral temu primerno zmanjšati hitrost, vozil pa je skozi naselje 73 km na uro, in to z avtobusom, ki s svojo velikostjo in maso predstavlja toliko bolj nevarno stvar. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine tožnikov zaradi izgube matere je sodišče pri vseh treh v zadostni meri upoštevalo njihovo starost in starost ponesrečenke. Sprejema tudi odmero odškodnine za gmotno škodo izvzemši za postavitev spomenika.

Proti tej sodbi v zvezi s sodbo prvega sodišča vlaga revizijo tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s porazdelitvijo odškodninske odgovornosti v razmerju 70:30, pri čemer poudarja, da je bil voznik avtobusa spoznan za krivega s kazensko sodbo, s katero je bilo ugotovljeno, da je kršil kar tri prometne predpise, kar vse ima posebno težo. Pravilno razmerje bi bilo 1/5:4/5. Ponesrečenka je bila ostarela kolesarka, ki razen sebe ni nikogar ogrožala, voznik avtobusa pa je bil profesionalec, ki je upravljal težko vozilo. Tožeča stranka je postavila odškodninske zahteve prej prenizko kot previsoko tako za negmotno kot za gmotno škodo. Za psihične bolečine ob izgubi matere zahtevek 450.000,00 SIT ne more biti previsok, materialna škoda pa je bila zahtevana v nizkih pavšalnih zneskih. Predlaga, naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da bo zahtevku tožeče stranke v celoti ugodeno, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponoven postopek in odločanje.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil.

Revizija je delno utemeljena.

Izhodišče za presojo razdelitve odgovornosti ponesrečenke kot kolesarke in odgovorne osebe - imetnika motornega vozila (tožeča stranka uveljavlja razmerje 20:80, sodišči pa sta ga določili kot 70:30) so zakonske določbe o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti in še posebej o konkurenci med odgovornostjo imetnika nevarne stvari in odgovornostjo udeleženca, ki v prometu ni udeležen z nevarno stvarjo. Zakon postavlja na prvo mesto odgovornost imetnika nevarne stvari, ko z domnevo vzročnosti uzakonja njegovo objektivno odgovornost, saj predpisuje, da se za škodo v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (173. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Te odgovornosti se lahko otrese le, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (prvi odstavek 177. člena ZOR), in pa v primerih, ko dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek navedenega člena), deloma pa se oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo oziroma deloma prispeval k njej (tretji odstavek). Torej zelo strogo zastavljeni oprostitveni razlogi izpričujejo strožjo naravo objektivne v primerjavi s krivdno odgovornostjo, kar mora dobiti tudi svoj odsev pri končni razsoji o deležih odgovornosti obeh udeležencev v prometu. Ker gre v obravnavanem primeru za krivdno dejanje ponesrečenke, je potrebno tehtati v konkurenci njunih odgovornosti tudi krivdno ravnanje voznika nevarne stvari, pri tem pa seveda upoštevati njegovo strožjo objektivno odgovornost. Po opisanih merilih sta se nižji sodišči tudi ravnali, vendar pri tem premalo upoštevali prav strožjo naravo objektivne odgovornosti. Tako je potrebno imeti pred očmi, da je motorno vozilo že samo ob sebi nevarna stvar, ko pa gre še za avtobus z njegovo veliko maso, manjšimi možnostmi manevriranja (umikanja, zaviranja), in konkretno za hitrost, ki je za 22 odstotkov presegala dovoljeno hitrost, kar vse pomeni še večjo stopnjo nevarnosti od "povprečnih" vozil, je nujno, da to vpliva na večji delež odgovornosti imetnika nevarne stvari, katerega voznik je vozil premalo pozorno, da bi lahko zaznal kolesarko, slednja pa je s stranske ceste, ne da bi upoštevala prometni znak stop, kar zapeljala na glavno cesto. Ob tehtanju stopnje krivde ravnanja obeh udeležencev je sicer višja na kolesarkini strani, toda ob upoštevanju teže stroge objektivne odgovornosti se pokaže kot pravilen rezultat merjenja deležev, upoštevaje obe obliki odgovornosti, v razmerju 40 za mater tožnikov in 60 za imetnika nevarne stvari. Ob tem revidentom ni mogoče pritrditi v njihovem stališču, da bi moralo sodišče posebej upoštevati, da je bila vozniku avtobusa izrečena kazenska sodba, saj to ni okoliščina, ki bi jo pravo štelo kot odločilno za presojo deležev odgovornosti. Praviloma ta okoliščina ne vpliva na obseg odškodninske odgovornosti. Seveda je pravdno sodišče vezano na obsodilno sodbo kazenskega sodišča (tretji odstavek 12. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), vendar le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, ne pa še česa več. Tako ali tako pa se praviloma po merilih civilnega prava terja večja skrbnost, kar zadeva promet, večja skrbnost njegovih udeležencev, strožje se presoja njihovo ravnanje ipd. To velja tudi glede v reviziji omenjenih kršitev cestno-prometnih predpisov, ki jih ugotavlja kazenska sodba (kršitve določb o humanih odnosih med udeleženci v prometu, o prilagoditvi hitrosti razmeram in o omejitvi hitrosti v naselju), saj je s stališča odškodninskega prava in posebej prej omenjenih oprostitvenih razlogov (drugi odstavek 177. člena ZOR) stališče v cestno-prometnih predpisih o prilagoditvi vožnje razmeram, da lahko vozilo pravočasno ustavi pred oviro, ki jo je mogoče v danih razmerah pričakovati - preozko. Reviziji zaradi povedanega ni bilo mogoče, kar zadeva delitev deležev ugoditi v celot i tako, da bi bilo razmerje 20:80.

Reviziji tudi ni bilo mogoče ugoditi, kar zadeva samo višino odmerjenih zneskov za posamezne odškodninske postavke. Na posplošeno revizijsko trditev, da ti zahtevki niso bili visoko postavljeni, je potrebno odgovoriti, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti matere tožnikov, ki so bili ob nesreči stari 40, 50 in 51 let, do takrat pa so živeli z njo daljši ali krajši čas, pri čemer jim je vsem trem gospodinjila, upoštevaje merila iz 200. člena v povezavi s prvim odstavkom 201. člena ZOR primerno odmerjena. Tudi primerjava z odškodninami, ki jih prisojajo v podobnih primerih slovenska sodišča, pokaže, upoštevaje razmere ob sojenju na prvi stopnji, da v tej zadevi prisojeni odškodninski zneski ne odstopajo navzdol. Kar zadeva gmotno škodo, pa revizija niti ne pove, glede česa se ne strinja z odločitvijo nižjih sodišč, saj gre v zvezi s tem le za dejanska vprašanja, s katerimi se sodišče v revizijskem postopku ne sme ukvarjati.

Revizija je torej utemeljena delno le glede porazdelitve odgovornosti in v tem delu ji je bilo potrebno ugoditi. Zato je sodišče po pooblastilu iz prvega odstavka 395. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako kot je razvidno iz izreka (pod I. A.) te odločbe. Na nižjih stopnjah pravilno odmerjene odškodninske postavke za duševne bolečine za prvega tožnika v znesku 360.000,00 SIT in za druga dva po 310.000,00 SIT, za pogrebne stroške na podlagi računov po 1.016,00 SIT in 3.119,00 SIT ter za venec 2.500,00 SIT in za pogostitev idr. 5.000,00 SIT ter 3.750,00 SIT za žalno obleko za drugega tožnika, je bilo potrebno znižati za 40 %, kolikor znaša soodgovornost ponesrečenke, in v takšnem razmerju je bila revizija uspešna, v ostalem (do soodgovornosti le do 20 %) pa neuspešna in jo je bilo potrebno v tem delu zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP; izrek pod II.).

Zaradi takšnega razpleta revizijskega postopka (glede deleža soodgovornosti) je bilo potrebno sodbi obeh sodišč razveljaviti v zavrnilnem delu glede zahtevka za nagrobnik in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP; izrek pod I. B.), ob katerem bo med drugim potrebno ugotoviti dejstva, kakor je bilo to že naloženo z razveljavitvenim delom sodbe (sklepa) sodišča druge stopnje.

Odločitev o revizijskih stroških (izrek III.) temelji na določbah tretjega in četrtega odstavka 166. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 545/97
• Sodba VIII Ips 132/94
• Sodba II Ips 134/97