VDS sodba in sklep Pdp 447/2004

Jedro

Če je prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi in nato do ponovne zaposlitve delavca pri istem delodajalcu (enkrat ali večkrat), je pri zadnji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti potrebno odpovedni rok in odpravnino določiti le glede na zadnjo delovno dobo pri istem delodajalcu.

 

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu 1. točke izreka, v 2., 3. in 4. točki izreka sodbe ter drugem odstavku izreka sklepa spremeni, tako spremenjena pa se sodba in sklep v drugem odstavku izreka v celoti glasita:

1.) "Tožbeni zahtevek: Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov št. 01/2003-2, z dne 25.8.2003, ki jo je tožena stranka podala tožniku M. C. nezakonita ter da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki z dnem 25.9.2003 ni prenehalo.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto mesar-prodajalec ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 25.9.2003 dalje, mu od 25.9.2003 dalje obračunati plačo v višini 146.972,50 SIT bruto z vsemi dodatki, od tega zneska plačati pristojnim organom davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca in tožniku plačati neto zneske, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega izplačila, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo,

se zavrne kot neutemeljen.

2.) Podredni zahtevek: Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odpravnino v znesku 1.327.802,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2004 dalje do plačila v roku 8 dni in pod izvršbo,

se zavrne kot neutemeljen.

3.) Tožnik M. C. je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 69.695,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2004 do plačila, v 8 dneh."

II. Tožnik M. C. krije sam svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške pritožbe v znesku 52.800,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2004 do plačila, v 8 dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 25.8.2003, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da ga je dolžna pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto mesar-prodajalec, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo tudi od 28.1.2004 dalje ter mu plačati plačo po 28.1.2004 dalje z vsemi davki in prispevki (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Redno odpoved pogodbe iz poslovnih razlogov z dne 25.8.2003 je v 2. odstavku spremenilo tako, da tožniku preneha delovno razmerje po preteku 150 dnevnega odpovednega roka, ki prične teči naslednji dan po prejemu sklepa, tako da mu delovno razmerje preneha 27.1.2004 (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku vpiše v delovno knjižico delovno dobo od 25.9.2003 do 27.1.2004 ter mu za ta čas obračuna razliko v bruto plači, ki bi jo prejemal, če bi ta čas delal, in sicer razliko med bruto plačo v višini 142.264,53 SIT in prejetim nadomestilom pri Zavodu za zaposlovanje ter plačati davke in prispevke, mu izplačati neto zneske, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh (3. točka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odpravnino v znesku 1.327.802,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni (4. točka izreka izpodbijane sodbe). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval izplačilo pogodbene kazni v znesku 440.917,50 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2003 dalje do plačila (1. odstavek izreka sklepa), toženi stranki pa je naložilo, da tožniku povrne njegove stroške postopka v višini 95.672,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2004 dalje do plačila, v 8 dneh (2. odstavek izreka sklepa).

Tožnik se pritožuje le zoper odločitev o stroških postopka, to je odločitev v 2. odstavku sklepa sodišča prve stopnje. Predlaga spremembo te odločitve tako, da se toženi stranki naložijo v plačilo stroški postopka v višini 191.344,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je namreč napačno ugotovilo njegov uspeh v sporu. Tožnik ni uspel z zahtevkom za ugoditev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar v teh sporih že na podlagi zakona delodajalec nosi sam svoje stroške postopka. Zato se ta uspeh ne more upoštevati pri ugotavljanju celotnega uspeha strank v sporu. Tožnik je vendarle delno uspel tudi glede odpovednega roka in s tem povezane plače ter prispevkov. V celoti je uspel tudi glede odpravnine. Ni pa uspel z zahtevkom za plačilo pogodbene kazni. Z upoštevanjem denarnih zahtevkov je njegov uspeh znašal 75 %, dodatno pa tudi glede odpovednega roka. Pravilna ocena njegovega uspeha v sporu bi bila 80 % in ne 40 %, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper odločitev v 2., 3. in 4. točki izreka sodbe, vendar iz vsebine pritožbe (in glede na izrek sodbe sodišča prve stopnje) izhaja, da pritožba ni omejena le na te točke izreka sodbe, temveč se očitno nanaša tudi na del odločitve sodišča v 1. točki izreka (glede vpisa delovne dobe od 25.9.2003 do 28.1.2004 in pravic za to obdobje), posledično pa tudi na odločitev o stroških postopka v 2. odstavku izreka sklepa. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s priznanjem 150 dnevnega odpovednega roka, nadomestila plače za čas podaljšanega odpovednega roka in odpravnine za 28 let dela pri toženi stranki, ta navaja, da se sodišče ni spuščalo v dejansko stanje podaljšanega delovnega razmerja, saj je tožnik izkoristil nepazljivost direktorja tožene stranke, s katerim se je predhodno dogovoril za delovno razmerje za določen čas. Po mnenju tožene stranke sodišče tudi napačno razlaga določbo 92. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002), saj bi v primeru, da bi delavcu v teku časa večkrat prenehalo delovno razmerje pri istem delodajalcu, kar se že dogaja in se bo dogajalo, delavec lahko izkoristil več odpovednih rokov oz. vsakokrat odpovedni rok za vso delovno dobo. Delodajalci v takem primeru ne bi imeli več interesa zaposlovati svojih prejšnjih delavcev. Tožnik je v konkretni zadevi v letu 2002 že izkoristil 30 dnevni odpovedni rok. Če se mu šteje delovno razmerje pred prekinitvijo, bi se mu najmanj kar je, moral upoštevati tudi ta odpovedni rok. Tudi v zvezi z odpravnino se pritožba najprej sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj je tožnik v novembru 2002 sporazumno predlagal prenehanje delovnega razmerja, ob pojasnilu, da v tem primeru ne bo imel nobenih pravic v času nezaposlenosti, pa je predlagal, da mu delovno razmerje preneha iz razlogov nedoseganja pričakovanih rezultatov. Takšen sklep je tožena stranka tudi izdala, tožnik pa se je s posebno izjavo odpovedal tudi zahtevku za odpravnino in vsem drugim zahtevkom iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje bi moralo njegovo izjavo upoštevati.

Pritožba tožnika ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožene stranke.

V konkretni zadevi ni problematična zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga, temveč dolžina odpovednega roka in višina odpravnine, ki pripada delavcu, ki je bil predhodno, s kasnejšo prekinitvijo, že v delovnem razmerju pri istem delodajalcu.

Tožnik je bil namreč zaposlen pri toženi stranki že 28 let in mu je konec leta 2002, s 26.12.2002, prenehalo delovno razmerje na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja, kjer ni dosegal pričakovanih rezultatov dela. Ob tedanjem prenehanju delovnega razmerja je sicer mogoče zaslediti tudi izjavo tožnika, da želi, da mu sporazumno preneha delovno razmerje (izjava z dne 13.11.2002) in izjavo (izjava z dne 5.12.2002), da "prekinja delovno razmerje z dne 27.12. oz. najkasneje 31.12.2002, da se odpoveduje zahtevku za odpravnino, da nima nobenih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja, itd." Na prošnjo tožnika je delodajalec z njim ponovno sklenil delovno razmerje za določen čas od 3.3. do 31.5.2003. Po tem datumu mu je z zamudo ponudil v podpis še pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31.8.2003, katere podpis je tožnik odklonil. Delovno razmerje za določen čas je tako prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Nato je dne 25.8.2003 sledila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, z odpovednim rokom 30 dni, brez priznanja pravice do odpravnine. Delovno razmerje je tožniku prenehalo dne 25.9.2003. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odpovedni rok 150 dni v skladu z 2. odstavkom 92. člena ZDR in posledično pravice iz delovnega razmerja (nadomestilo plače) v času tako podaljšanega odpovednega roka, priznalo pa mu je tudi odpravnino za skupno delovno dobo pri delodajalcu, v skladu s 109. členom ZDR. Pri istem delodajalcu (toženi stranki) je imel tožnik skupaj več kot 28 let delovne dobe. Sodišče prve stopnje je štelo, da gre tožniku daljši odpovedni rok in mu pripada odpravnina za skupno delovno dobo, ker ZDR v 2. odstavku 92. člena in v 109. členu govori le o zaposlitvi delavca pri delodajalcu in ne o neprekinjeni zaposlitvi in je s tem v zvezi sledilo dosedanji praksi delovnih sodišč v zvezi z višino odpravnine po 3. odstavku 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih/90 (ZDR/90 - Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93). Štelo je tudi, da prejšnja tožnikova odpoved odpravnini (z enostransko izjavo z dne 5.12.2002) ni relevantna, saj se je odpovedal nečemu, kar mu takrat sploh ni pripadalo.

Prejšnja razlaga pravice delavca do odpravnine, za vsako leto dela pri delodajalcu (3. odstavek 36. f člena ZDR/90), ki ni upoštevala predhodne prekinitve delovnega razmerja delavca pri istem delodajalcu, je izhajala predvsem iz gramatikalne razlage navedene določbe. Takšna razlaga je bila dvomljiva že tedaj, nesprejemljiva pa je v sedanjem sistemu delovnih razmerij, ki temelji na v celoti izpeljanem pogodbenem konceptu, v skladu z novim ZDR.

Upoštevanje skupne delovne dobe pri odmeri odpravnine in odpovednega roka zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (delovne dobe delavca pred prekinitvijo delovnega razmerja pri istem delodajalcu in delovne dobe od ponovnega nastopa dela pri istem delodajalcu) postavlja v slabši položaj delodajalca, ki po prenehanju delovnega razmerja z istim delavcem tega ponovno (enkrat ali večkrat) zaposli. Delodajalec po takšnem tolmačenju načeloma ne bi imel več interesa zaposlovati delavcev, ki so že enkrat ali večkrat delali pri njem, saj bi to pomenilo (vsaj glede odpovednega roka in odpravnine), da bi imel do takšnih delavcev večje obveznosti.

Obenem upoštevanje skupne delovne dobe pri istem delodajalcu tudi zanemarja razloge, iz katerih je delavcu predhodno prenehalo delovno razmerje pri istem delodajalcu, eventualno tudi prejemke takšnega delavca pri istem delodajalcu ob prvem ali kasnejših prenehanjih delovnega razmerja. Zanemarja tudi to, da je pravica do odpravnine (ali odpovedni rok) vezana na razlog prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki obstaja le ob zadnjem prenehanju pogodbe.

Kumuliranje delovne dobe za priznanje pravic do odpravnine in odpovednega roka (pri istem delodajalcu), kljub prekinitvi delovnega razmerja tako ne more biti utemeljeno v primerih, če je delavcu že predhodno prenehalo delovno razmerje pri istem delodajalcu iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti oz. izredne odpovedi delavca in je ta delavec že prejel odpravnino ali se je takrat odpravnini odpovedal, saj bi v takšnem primeru priznanje daljšega odpovednega roka in odpravnine (s seštevanjem prejšnje in sedanje delovne dobe pri delodajalcu) pomenilo njeno podvajanje. Nelogično je tudi kumuliranje delovnih dob v primeru, če je delavcu prvič prenehala pogodba na podlagi izredne ali redne odpovedi delodajalca iz krivdnega razloga (oz. prejšnjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja). Nelogično je namreč, da bi se takšnemu delavcu pri kasnejši zaposlitvi in odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti kumulirala delovna doba za odmero odpravnine oz. za odpovedni rok, saj bi to pomenilo spregled razloga za prejšnjo odpoved pogodbe o zaposlitvi; delavcu bi bilo omogočeno, da pri kasnejši odpovedi izkoristi bonitete predhodnega delovnega razmerja pri istem delodajalcu, čeprav mu je to prenehalo iz krivdnih razlogov na njegovi strani. Prav tako ni mogoče videti razloga za kumuliranje delovne dobe pri istem delodajalcu, če je prvič delavcu prenehalo delovno razmerje sporazumno (to v glavnem pomeni ureditev vseh pravic in obveznosti do takrat) ali po lastni volji (morda zato, ker je delavec našel boljšo zaposlitev drugje, po določenem obdobju pa se je spet vrnil k prejšnjemu delodajalcu). Upoštevati je tudi potrebno, da sedanji ZDR določa odpravnino tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Neutemeljeno bi bilo, da se takšnemu delavcu, ki mu je že prvič prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu (iz kakršnegakoli razloga) in se ponovno zaposli pri istem delodajalcu, pa mu kasneje preneha delovno razmerje iz razloga nesposobnosti (morda celo na drugem delovnem mestu, kot je bil zaposlen prvič pri istem delodajalcu), prizna odpravnina za vso delovno dobo pri istem delodajalcu. Nesposobnost je namreč nastopila in je bila ugotovljena le za zadnjo zaposlitev delavca pri delodajalcu. Enako stališče je potrebno zavzeti tudi v primeru odpravnine zaradi izredne odpovedi delavca. Razlogi za to, da delavcu takšna odpravnina pripada, namreč nastopijo le pri zadnji zaposlitvi delavca, ne pa pri prejšnjih zaposlitvah. Enako velja tudi za odpovedni rok, saj bi ob večkratnih prenehanjih delovnega razmerja delavca pri istem delodajalcu temu vsakokrat podaljšal tudi odpovedni rok. To bi bilo dejansko lahko v nasprotju z interesom delodajalcev, da zaposlijo delavce, ki so že bili zaposleni pri njih.

Navedeni primeri torej kažejo, da zgolj gramatikalna razlaga določbe 92. in 109. člena ZDR o upoštevanju skupne dobe delavca pri istem delodajalcu ni ustrezna, saj zanemarja razloge za prejšnja prenehanja delovnega razmerja delavca pri istem delodajalcu, dejstvo, da je način prenehanja pogodbe o zaposlitvi odvisen od razlogov za zadnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi, od tega pa so odvisne tudi pravice delavcev do odpravnine in odpovednega roka itd., delodajalca, ki je ponovno zaposlil že pred tem zaposlenega delavca, pa postavlja v slabši položaj. To seveda lahko neugodno vpliva na interes delodajalcev, da ponovno zaposlijo svoje prejšnje delavce. Če je prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi in nato do ponovne zaposlitve delavca pri istem delodajalcu (enkrat ali večkrat), je pri zadnji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti potrebno odpovedni rok in odpravnino določiti le glede na zadnjo delovno dobo pri istem delodajalcu.

Takšno stališče ima v konkretni zadevi (ob ugotovitvi zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) za posledico tudi zaključek o pravilni dolžini odpovednega roka, ki ga je tožniku določil delodajalec (30 dni). To obenem pomeni, da je tožniku delovno razmerje pravilno prenehalo 25.9.2003 in mu od tedaj dalje ne pripadajo več pravice iz delovnega razmerja. Za obdobje zadnje delovne dobe pri delodajalcu tožnik tudi ni upravičen do odpravnine, saj v skladu s 109. členom ZDR ta delavcu pripada le v primeru, če je pri delodajalcu zaposlen več kot eno leto. Glede na to in v skladu s 358. členom ZPP je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbene zahtevke v celoti zavrnilo. Ker je sodišče prve stopnje (nekoliko nespretno) v točki 1 izreka zavrnilo le višji zahtevek tožnika, že z upoštevanjem priznanega daljšega obdobja odpovednega roka in s tem pravic iz delovnega razmerja do preteka tega daljšega odpovednega roka in odpravnine, je pritožbeno sodišče moralo poseči v celoten izrek sodbe in je ta izrek oblikovalo ponovno.

V posledici zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka je moralo na novo odločiti tudi o stroških postopka (v dosedanjem 2. odstavku izreka sodbe), in sicer tako, da je zahtevek tožnika za priznanje stroškov zavrnilo, toženi stranki pa je priznalo zaznamovane stroške pred sodiščem prve stopnje. Prav sprememba odločitve pritožbenega sodišča v korist toženi stranki ima tudi za posledico, da pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo le stroške za uveljavljanje denarnih zahtevkov, ki niso neposredno povezani s sporom o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je priznalo 200 točk po Odvetniški tarifi (OT - Ur. l. RS št. 67/2003) za odgovor na tožbo, 200 točk za pristop na narok in 100 točk za trajanje naroka, kar dodatno z 2 % materialnimi stroški in z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke (110,00 SIT) ter priznanjem zneska za sodne takse v višini 2.375,00 SIT, skupaj znaša 69.695,00 SIT. Ta znesek je tožnik dolžan povrniti toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje, to je od 13.2.2004 dalje do plačila, v 8 dneh. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je glede na njen uspeh s pritožbo dolžan povrniti tudi pritožbene stroške. Iz tega naslova toženi stranki pripada 400 točk po OT, kar z upoštevanjem vrednosti točk in 20 % DDV znaša 52.800,00 SIT. Ta znesek je tožnik dolžan toženi stranki povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločanja pritožbenega sodišča (28.10.2004) do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1650/2002
• VDS sodba Pdp 193/2003
• VDS sodba Pdp 350/98