VDS sodba Pdp 1635/2001

Jedro

Zmotno je stališče, da je mogoče s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, v kateri se stranki dogovorita o poskusnem delu, sanirati pomanjkljivosti pri določitvi poskusnega dela, če je sama izvedba poskusnega dela v skladu s predpisi. Poskusno delo mora biti določeno v splošnem aktu ter objavljeno kot pogoj v objavi prostega delovnega mesta, sicer se šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno brez tega pogoja. Ne zadošča določitev poskusnega dela le v pogodbi o zaposlitvi. Če poskusno delo ni določeno zakonito, nezakonitega stanja ne more sanirati podpis pogodbe o zaposlitvi s strani delavca.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se 2. točka izreka sodbe glasi:

" 2. Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 20.11.2000, ampak še traja do 20.8.2001, tožena stranka pa je dolžna tožnici za to obdobje obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 201.558,30 SIT mesečno ter ji izplačati neto zneske, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega nadomestila za čas od zapadlosti, to je od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, ter s plačilom prispevkov poskrbeti, da ji bo čas od prenehanja delovnega razmerja do 20.8.2001 vštet v delovno dobo, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja in plačilo nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi in priznanje delovne dobe za čas od 21.8.2001 dalje do vrnitve na delo se z a v r n e ."

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (1., delno 2., 3. in 5. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa z dne 20.11.2000 in z dne 8.12.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnici (zaradi negativne ocene poskusnega dela) - 1. točka izreka sodbe. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20.11.2000 in ji še traja, tožena stranka pa jo je dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve na delo obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 201.558,30 SIT mesečno ter ji izplačati neto znesek, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega nadomestila za čas od zapadlosti, to je od 16. v mesecu za pretekli mesec, ter s plačilom prispevkov poskrbeti, da ji bo čas od prenehanja delovnega razmerja dalje vštet v delovno dobo (2. točka izreka). Tožena stranka je dolžna vpisati tožnici čas od 21.8.2000 do 31.8.2000 v delovno knjižico kot zaposlitev pri toženi stranki (3. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (4. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 38.235,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.6.2001 dalje do plačila (5. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da v 2. točki izreka omeji obveznost tožene stranke glede vrnitve na delo in obračuna in plačila nadomestila plače najkasneje za čas do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je do 20.8.2001. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in ji izplačati nadomestilo plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, nezakonita, saj je tožnica s toženo stranko sklenila delovno razmerje za določen čas do 20.8.2001. To je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi upoštevalo, v izreku pa ne, kar ni pravilno. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnica ni ugovarjala zoper sklep o imenovanju komisije za spremljanje poskusnega dela, zato je sklep postal dokončen. Ugovor zoper imenovanje L. R. za članico komisije je glede na dokončnost sklepa prepozen. Sodišče je preveliko težo dalo 2. odstavku 106. člena Pravilnika o delovnih razmerjih. 15. člen pravilnika in 25. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti vzgoje in izobraževanja si nista v nasprotju do te mere, da bi bilo treba uporabiti kolektivno pogodbo. V pravilniku je za ugotavljanje strokovnih in delovnih sposobnosti med poskusnim delom določen dekan šole. Imenovanje komisije ni obvezno. Komisija je bila imenovana le zaradi zagotovitve objektivnosti in strokovnosti postopka in ocene. Zato je sodišče dalo preveliko težo strokovni izobrazbi članov komisije. Tožena stranka še opozarja na določbo 3. člena Kolektivne pogodbe za raziskovalno dejavnost, ki dopušča, da eden od članov komisije nima enake strokovne izobrazbe, če ni dovolj delavcev. Tudi pri toženi stranki se opravlja raziskovalna dejavnost. Ker je tožeča stranka neuspešno zaključila poskusno delo, kar je ugotovila dekanica s pomočjo komisije, je potrebno pritožbi ugoditi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Sodišče je razsodilo in toženki naložilo obveznosti glede na stanje v času sojenja. Jasno je, da po pogodbi traja tožnici delovno razmerje do 20.8.2001, zato je pritožba v tej smeri nepotrebna. Okoliščina, da toženka ni vložila ugovora zoper sklep o imenovanju komisije z dne 1.9.2000, je za odločanje v tej zadevi nepomembna. Dejstvo je, da je bila komisija nepravilno sestavljena, v nasprotju s kogentno določbo 25. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanje. Zato je njena odločitev nezakonita, enako pa tudi sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici. S pravilnikom ni mogoče urejati razmerij tako, da bi bilo to za delavca manj ugodno, kot mu je zagotovljeno s kolektivno pogodbo. Določila pravilnika so v nasprotju s kolektivno pogodbo, nedvomno pa ocenjevanje poskusnega dela s strani člana komisije, ki ima nižjo izobrazbo kot ocenjevani delavec, ne more biti niti strokovno niti objektivno. Ravnatelj, to je v obravnavanem primeru dekan, ne more biti član komisije po 25. členu navedene kolektivne pogodbe. Sklicevanje na določila Kolektivne pogodbe za raziskovalno dejavnost ne more biti upoštevno. Sicer pa tožeča stranka meni, da je določilo o uvedbi poskusnega dela v pogodbi o zaposlitvi absolutno neveljavno iz razloga, ker toženka v nasprotju z zakonom in svojim pravilnikom nima akta o sistemizaciji ali drugega splošnega akta, v katerem bi bilo za konkretno delovno mesto določeno poskusno delo. Poleg tega pa v objavi prostega delovnega mesta ni določila kot poseben pogoj poskusnega dela, kar predvideva 2. odstavek 24. člena navedene Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanje. S podpisom pogodbe o zaposlitvi ni moč sanirati nezakonitosti uvedbe poskusnega dela.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja. Razlogi sodbe glede odločilnih dejstev niso v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov, obrazložitev kot celota pa je ustrezna, zato je sodbo mogoče preizkusiti kljub delno nepravilnemu izreku v 2. točke izreka.

Sprejeta odločitev je pravilna, ker temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni pravni presoji, razen v delu 2. točke izreka sodbe, v kateri je prvostopenjsko sodišče kljub pravilni ugotovitvi, da je tožnica pri toženi stranki sklenila delovno razmerje za določen čas, tožnici nepravilno priznalo delovno razmerje tudi za čas po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (to je po 21.8.2001), vse do vrnitve na delo. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje:

Skladno s 4. točko 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) delavcu preneha delovno razmerje, če na poskusnem delu ne doseže ustreznih rezultatov dela, z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Delavcu iz tega razloga lahko zakonito preneha delovno razmerje le, če je bilo delovno razmerje zakonito sklenjeno s pogojem poskusnega dela. Prvi pogoj za zakonito določitev poskusnega dela je vnaprejšnja določitev tega pogoja za posamezno delovno mesto v splošnem aktu. Ta obveznost izhaja iz 2. odstavka 14. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), v katerem je določeno, da je s splošnim aktom lahko določeno poskusno delo kot poseben pogoj za delo delavcev na določenih delovnih mestih. Skladno s 1. odstavkom 16. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) se v kolektivni pogodbi oz. splošnem aktu določi trajanje poskusnega dela ter spremljanje in ocenjevanje uspešnosti tega dela. V javnem visokošolskem zavodu je eden od obveznih splošnih aktov sistemizacija delovnih mest (74. člen Zakona o visokem šolstvu - Ur.l. RS št. 67/93). Tudi v 20. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (Ur.l. RS št. 52/94 do 28/99) je določeno, da se z aktom o sistemizaciji za posamezno delovno mesto določijo posebni pogoji za sklenitev delovnega razmerja. V 14. členu Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke je izrecno zapisano, da je z aktom o sistemizaciji določeno, na katerih delovnih mestih morajo delavci, ki so izbrani, opraviti poskusno delo, vendar tožena stranka kljub takšni določbi v svojem splošnem aktu sistemizacije nima zato poskusno delo v tožničinem primeru ni bilo zakonito določeno.

Glede na določbo 2. odstavka 9. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) mora delodajalec prijaviti organizaciji za zaposlovanje prosta delovna mesta in pogoje, ki jih mora izpolnjevati delavec za opravljanje del teh delovnih mest. To pomeni, da mora biti poskusno delo kot pogoj določeno v razpisu ali objavi prostega delovnega mesta. Tudi tega tožena stranka v obravnavanem primeru ni upoštevala.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prišlo v postopku sklepanja delovnega razmerja s tožnico za delovno mesto vodja referata za študentske zadeve, kakor tudi pri ocenjavanju poskusnega dela, do bistvenih kršitev postopka. Poskusno delo ni bilo določeno kot posebni pogoj v prijavi potrebe po delavcu, poleg tega pa tožena stranka poskusnega dela za konkretno delovno mesto ni določila v aktu o sistemizaciji oz. v drugem splošnem aktu. Že iz navedenih razlogov, to je zaradi nezakonito določenega poskusnega dela, sta izpodbijana sklepa nezakonita.

Stališču prvostopenjskega sodišča, da je mogoče s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, v kateri se stranki dogovorita o poskusnem delu, sanirati pomanjkljivosti pri določitvi poskusnega dela, če je sama izvedba poskusnega dela v skladu s predpisi, ni mogoče pritrditi. Poskusno delo mora biti določeno v splošnem aktu ter objavljeno kot pogoj v objavi prostega delovnega mesta, sicer se šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno brez tega pogoja. Ne zadošča določitev poskusnega dela le v pogodbi o zaposlitvi. Če poskusno delo ni določeno zakonito, nezakonitega stanja ne more sanirati podpis pogodbe o zaposlitvi s strani delavca.

Poleg tega pa je bila v obravnavanem primeru, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, nezakonito sestavljena tudi komisija za spremljanje poskusnega dela. V komisijo je bila imenovana delavka, ki ima nižjo strokovno izobrazbo kot tožnica, kar je v nasprotju z določbo 25. člena panožne kolektivne pogodbe, ki velja za toženo stranko kot izobraževalno organizacijo (za toženo stranko ne more veljati kolektivna pogodba za raziskovalne dejavnosti, kot zmotno meni pritožba). Ocena poskusnega dela, ki jo sprejme nepravilno sestavljena komisija, ni veljavna. Pritožbene navedbe v zvezi z navedenimi vprašanji so neutemeljene, saj sta izpodbijana sklepa nezakonita že zaradi tega, ker poskusno delo ni bilo pravilno določeno, zato se šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno brez tega pogoja.

Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem graja odločitev prvostopenjskega sodišča v 2. točki izreka sodbe, v kateri je tožnici priznalo obstoj delovnega razmerja od 20.11.2000 do vrnitve na delo z vsemi pravicami, vključno z nadomestilom plače. V obrazložitvi sodbe je prvostopenjsko sodišče sicer navedlo, da je tožnica s toženo stranko sklenila delovno razmerja za določen čas enega leta, to je do 20.8.2001, vendar ji je z opisano formulacijo izreka v bistvu priznalo delovno razmerje tudi po tem datumu, kar ni pravilno.

Uveljavljani pritožbeni razlogi so podani v navedenem obsegu. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in v skladu s 4. točko 358. člena ZPP delno spremenilo 2. točko izreka sodbe sodšča prve stopnje tako, da je tožnici priznalo obstoj delovnega razmerja do izteka pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, v ostalem pa zavrnilo njen tožbeni zahtevek. V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (v 1., delno 2., 3. in 5. točki izreka sodbe).

Odgovor na pritožbo ni bil potreben, ker ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožeča stranka sama krije stroške odgovora (155. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 590/2004
• VDS sodba Pdp 1428/2004
• VDS Sodba Pdp 1534/97