Sodba III Ips 145/2005

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo zakonsko domnevo o obstoju kapitalske neustreznosti tožeče stranke po določbi drugega odstavka 10. člena ZFPPod. Sodišči prve in druge stopnje sta bili enotni v oceni, da je prvi toženec, ki je ravnal kot poslovodja (direktor) tožeče stranke, opustil ravnanja, zapovedana s 1. in 2. točko prvega odstavka 19. člena ZFPPod. Revizijsko sodišče z njuno oceno soglaša, saj je bilo ugotovljeno, da ta toženec ob nastopu kapitalske neustreznosti ni storil ničesar, čeprav bi moral analizirati vzroke takšnega stanja, najpozneje v dveh mesecih izdelati načrt možnih ukrepov za popravo neustreznosti in pričeti z uresničevanjem teh ukrepov (prvi odstavek 10. člena ZFPPod). Tožeča stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bila sposobna pravočasno izpolnjevati zapadlih obveznosti (kar po prvem odstavku 12. člena ZFPPod pomeni stanje nelikvidnosti). Zato bi moral prvi toženec sprejeti ukrepe za zagotovitev likvidnosti, sicer pa v dveh mesecih predlagati začetek postopka prisilne poravnave ali stečajnega postopka, česar pa ni storil (drugi odstavek 12. člena ZFPPod).

Ni pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da 6. člen ZGD ne bi določal, komu ob spregledu pravne osebnosti družbe odgovarjajo njeni družbeniki. Iz zapisa prvega odstavka te določbe se da namreč zanesljivo ugotoviti, da odgovarjajo družbinim upnikom, kajti odgovarjajo za obveznosti družbe. V pravdnem postopku je stvarno aktivno legitimirana stranka, ki je po materialnem pravu upravičena do določene dajatve. Tožba tožeče stranke, naperjena zoper drugega, tretjega in četrtega toženca, pa ne more biti utemeljena na podlagi pravnih pravil po 6. členu ZGD, saj bi to pomenilo, da bi bila tožeča stranka upnica svojih lastnih obveznosti. Tožeča stranka namreč nima obveznosti do same sebe, temveč jih ima do svojih upnikov. Tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugega, tretjega in četrtega toženca na podlagi 6. člena ZGD zato ni utemeljen.

Izrek

I. Reviziji drugega, tretjega in četrtega toženca se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede drugega, tretjega in četrtega toženca spremeni tako, da se pritožbi teh tožencev ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša nanje, spremeni:

- v 1. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da morajo toženci B. F., S. G. in A. d. T., tožeči stranki A. m. T. d.o.o. - v stečaju, nerazdelno plačati 61.113,74 EUR (prej 14,645.297,38 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2002 do plačila, - v 3. točki izreka pa tako, da se stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranskega intervenienta zoper drugega, tretjega in četrtega toženca zavrneta. II. Revizija prvega toženca se zavrne.

III. Tožeča stranka mora povrniti drugemu, tretjemu in četrtemu tožencu stroške revizijskega postopka, vsakemu po 397,78 EUR, v 15 dneh. IV. Tožeča stranka mora povrniti stroške pritožbenega postopka: 839,97 EUR drugemu tožencu, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2007 do plačila, ter 1.266,71 EUR tretjemu tožencu in 1.266,71 EUR četrtemu tožencu, oboje v 15 dneh.

Obrazložitev

(1) Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Ta je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

Dosedanji potek postopka (v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji)

(2) Sodišče prve stopnje je tožence zavezalo k nerazdelnemu plačilu 14,645.297,38 SIT tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2002 do plačila (1. točka izreka). Tožencem je naložilo nerazdelno povrniti 598.263,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke in 585.664,00 SIT pravdnih stroškov stranskega intervenienta (3. točka izreka).

(3) Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožencev proti ugodilnemu delu sodbe, ki jo je v tem delu potrdilo, in jim naložilo, da sami krijejo svoje pritožbene stroške.

(4) V reviziji, ki jo smiselno vlagajo le proti sodbi sodišča druge stopnje, toženci uveljavljajo razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki in razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Smiselno predlagajo, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbi sodišč nižje stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglašajo revizijske stroške. (5) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

(6) Revizija drugega, tretjega in četrtega toženca je utemeljena, ni pa utemeljena revizija prvega toženca.

Povzetek pravno pomembnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (7) Toženci so bili družbeniki tožeče stranke. Četrti toženec je imel 99,78-odstotni delež v tožničinem osnovnem kapitalu, prvi trije toženci pa vsak 0,037-odstotnega. Prvi trije toženci so bili pri tožeči stranki tudi zaposleni. Prvi toženec je bil vse do dne 7. 9. 2001, ko je bil nad tožečo stranko začet stečajni postopek, njen direktor. Prvi trije toženci so bili poleg tega člani četrtega toženca, pri čemer je bil drugi toženec četrtotoženčev predsednik.

(8) Leta 1995 so bili toženci med ustanovitelji tožeče stranke, katere dejavnost je bila poučevanje kandidatov za voznike motornih vozil. Dne 17. 12. 1999 so sklenili pogodbo o ustanovitvi družbe M. d.o.o., ki je imela identično dejavnost kot tožeča stranka, njen direktor pa je bil tretji toženec. Družba s firmo M. d.o.o. T. je bila v sodni register vpisana dne 29. 12. 1999.

(9) Družbeniki tožeče stranke so se zaposlili pri novi družbi. Ta je nadaljevala z opravljanjem poslov, ki jih je pred tem opravljala tožeča stranka, na istem naslovu, v istih prostorih in s tovornimi vozili, ki jih je tožeča stranka prodala koncem leta 1999. V letu 1999 je imela tožeča stranka preko 39 milijonov SIT prometa, v letu 2000 pa le še 4 milijone SIT. Družba M. d.o.o. T. je imela v letu 2000 približno 32 milijonov SIT prometa, do konca maja 2001 pa 18 milijonov SIT.

(10) Po letni bilanci stanja tožeče stranke za leto 1999, izdelani dne 29. 2. 2000, je osnovni kapital družbe znašal 4,051.000,00 SIT, čista izguba poslovnega leta 8,033.000,00 SIT, prenesena čista izguba iz prejšnjih let pa 1,471.000,00 SIT.

(11) Prvi toženec, ki je bil najpozneje dne 29. 2. 2000 seznanjen z navedenim bilančnim stanjem, ni opravil nobenega dejanja, navedenega v 10. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in 110/99, v nadaljevanju ZFPPod).

(12) Tožničin račun je bil konec leta 1999 blokiran v obdobju vsaj treh zaporednih mesecev. Prvi toženec po dnevu 24. 1. 2000 ni sprejel nobenih ukrepov za zagotavljanje likvidnosti niti ni predlagal začetka postopka prisilne poravnave ali stečaja.

(13) Dne 29. 11. 1999 je postala pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, po kateri je morala tožeča stranka stranskemu intervenientu plačati terjatev iz naslova plače. Toženci so bili s to sodbo seznanjeni. Tudi sicer niso bili odtujeni od poslovanja družbe, temveč so v vseh zadevah družbe sodelovali. Na občnem zboru četrtega toženca so sprejeli odločitev o ustanovitvi vzporedne družbe. Za ustanovitev so se odločili zaradi blokade računa tožeče stranke, hoteč (v svojo korist in v korist novoustanovljene družbe) nadaljevati z dejavnostjo, ki jim je prinašala zanesljiv dohodek, vedoč, da tožeča stranka ne bo mogla poravnati svojih obveznosti. Njihov izključni namen je bil izogniti se poplačilu upnikov tožeče stranke.

(14) V stečajnem postopku so bile priznane terjatve osmim upnikom v višini 12,482.401,56 SIT, ki so skupaj z obrestmi do dne 19. 4. 2002 znašale 14,645.297,38 SIT. Premoženje stečajne dolžnice (tožeče stranke) je bilo manjše od stroškov stečajnega postopka.

Povzetek (za revizijsko odločanje pomembnih) nosilnih materialnopravnih razlogov sodišča prve stopnje (15) Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je pri tožeči stranki nastopila kapitalska neustreznost ob koncu leta 1999. Prvi toženec bi moral dne 29. 2. 2000, ko je bil s takšnim stanjem najpozneje seznanjen, analizirati vzroke zanj in najkasneje v dveh mesecih ukrepati po prvem odstavku 10. člena ZFPPod, kar pa je opustil. Ocenilo je namreč, da prehodna določba 40. člena ZFPPod na navedeno prvotoženčevo dolžnost ni vplivala, saj se je šestmesečni zakonski odlog uporabe 10.-22. člena ZFPPod iztekel dne 23. 1. 2000. Od dne 24. 1. 2000 je bil prvi toženec dolžan sprejeti tudi ukrepe za zagotovitev likvidnosti, sicer pa predlagati začetek postopka prisilne poravnave ali stečajnega postopka, a tudi tega ni storil. Preusmeritev poslovanja na družbo M. d.o.o. T. je sodišče opredelilo kot ravnanje neenakega obravnavanja upnikov tožeče stranke po 1. točki petega odstavka 15. člena ZFPPod, z utemeljitvijo, da neenakega obravnavanja ne pomeni le priviligiranje posameznih upnikov, ampak tudi prikrajšanje upnikov glede na položaj, v katerem bi bili, če prvi toženec ne bi storil očitanih dejanj. Ker je poleg tega spoznalo, da je bila škoda povzročena namenoma, je ocenilo, da pogoji za omejitev prvotoženčeve odškodninske odgovornosti niso podani.

(16) V zvezi z odgovornostjo vseh tožencev za obveznosti družbe je sodišče prve stopnje ocenilo, da je 6. člen takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 29/94 s spremembami, v nadaljevanju ZGD) določal le, da družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe, ni pa določal, komu odgovarjajo. Izhajajoč iz spremembe cilja družbe ob začetku stečajnega postopka (ta cilj je poslej unovčenje premoženja stečajnega dolžnika) ter iz vsebine funkcije stečajnega upravitelja (da to premoženje unovči in zavaruje koristi upnikov stečajnega dolžnika), je zaključilo, da stečajnemu upravitelju ni mogoče odreči pravnega interesa za uveljavljanje zahtevkov iz naslova (spregleda) pravne osebnosti. Svojo oceno je oprlo tudi na določbo 22. člena ZFPPod.

Presodilo je, da je zaradi medsebojnih povezav tožencev in načina njihovega upravljanja tožeče stranke, ki kaže na zavestno in usklajeno ravnanje, podan dejanski stan zlorabe tožeče stranke v škodo njenih upnikov po drugi alineji prvega odstavka 6. člena ZGD. Presodilo je tudi, da so toženci v svojo korist in v korist novoustanovljene družbe zmanjšali premoženje tožeče stranke, vedoč, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (četrta alineja prvega odstavka 6. člena ZGD).

(17) Sodišče prve stopnje je priznalo škodo v višini priznanih terjatev upnikov in obresti, za katere je tožeča stranka izkazala, da jih iz stečajne mase ne bo mogla pridobiti.

Povzetek nosilnih materialnopravnih razlogov sodišča druge stopnje (18) Sodišče druge stopnje je v celoti sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pretežno pa tudi njegove pravne zaključke, saj se, kot kaže, ni strinjalo le z njegovim materialnopravnim stališčem (kot ga je razumelo sámo), da bi bil prvi toženec odgovoren tudi po 5. točki prvega odstavka 19. člena ZFPPod (najbrž pomotoma se v obrazložitvi izpodbijane sodbe (prvi odstavek na četrti strani) navaja 12. člen, katerega prvi odstavek ni členjen na točkeĆ. Slabo finančno stanje tožeče stranke zaradi zakonske domneve ni moglo nastopiti pred dnem 24. 1. 2000, zaradi česar naj ne bi bila veljala "prepoved ustanovitve in poslovanja družbe M.". Sodišče druge stopnje je namreč ocenilo, da je bila sama ustanovitev nove družbe ravnanje, ki je bilo v nasprotju s prepovedjo konkurence po 41. členu ZGD, in zato nedopustno.

Pritrdilo je prvostopenjskemu stališču, da je aktivna legitimacija tožeče stranke za uveljavljanje tožbenega zahtevka na podlagi 6. člena ZGD podana, in to stališče podkrepilo še s pravilom iz 41. člena ZGD, ki je po njegovi oceni prepovedovalo udeležbo tožničinih družbenikov v konkurenčni družbi, saj ima družba v takem primeru že po prvem odstavku 42. člena ZGD aktivno legitimacijo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka.

Razlogi Vrhovnega sodišča za zavrnitev revizije v delu, ki se nanaša na prvega toženca.

(19) Revidenti menijo, da naj bi sodišče druge stopnje storilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tako naj izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti, ker je sodišče druge stopnje (kot nedovoljeno novoto) odklonilo obravnavati dejstvo ((drugo)toženčevo pritožbeno navedbo), da naj že v letu 1999 ne bi bilo več mogoče poplačati upnikov.

Revizijsko sodišče poudarja, da je to dejstvo sicer pomembno tudi za pravni položaj prvega toženca (kot ekskulpacijsko sklicevanje na vzroke, ki naj jih ne bi mogel preprečiti niti se jim ne bi mogel izogniti), vendar pa se ne strinja s ponujenim revizijskim argumentom, da naj bi bilo to dejstvo le logična izpeljava in komentar dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je v letu 1999 tožničina čista izguba poslovnega leta znašala 8,033.000,00 SIT, prenesena čista izguba iz prejšnjih let pa 1,471.000,00 SIT, s čimer je (pravilno) utemeljilo zakonsko domnevo o obstoju kapitalske neustreznosti tožeče stranke po določbi drugega odstavka 10. člena ZFPPod; hkrati pa je ugotovilo, da je imela tožeča stranka v letu 1999 preko 39 milijonov SIT prometa. Teh dejstev ni mogoče enostavno enačiti z (dejanskim) zaključkom, da tožeča stranka ni bila več zmožna poplačati svojih upnikov že leta 1999, saj ta dejstva sama po sebi, brez dodatnih navedb o dejanskih okoliščinah (na primer o stanju drugih tožničinih bilančnih postavk, predvsem rezerv, ali o (ne)možnosti dokapitalizacije), ne vodijo nujno k takšnemu zaključku.

Z argumentom, da naj bi ugotovljeno tožničino finančno stanje (pomembno za oceno o prvotoženčevi dolžnosti ukrepanja) obenem pomenilo, da že v letu 1999 ne bi bila več zmožna poplačati svojih upnikov (kar bi bilo potrebno za oceno o neobstoju prvotoženčeve odškodninske obveznosti), se z revizijo v bistvu smiselno uveljavlja notranje nasprotje v razlogovanju sodišča prve stopnje. Ker pa obravnavano finančno stanje ne pomeni avtomatično, da bi bilo kakršnokoli ravnanje prvega toženca zaman že pred nastopom obveznosti ukrepanja, ki jih je vpeljal ZFPPod, bi bil moral prvi toženec v skladu z določbo 212. člena ZPP tako opredeljeno neučinkovitost ukrepanja konkretno in določno zatrjevati (ter za takšne svoje navedbe ponuditi dokaze). Trditveno (in dokazno) breme glede ekskulpacijskega razloga je bilo namreč že glede na izrecno zakonsko določbo (tretjega odstavka 19. člena ZFPPod) na njegovi strani. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ustreznih trditev ni podal.

(20) Revidenti grajajo tudi domnevno protislovje med razlogom sodišča druge stopnje, da so toženci imeli pravico ustanoviti novo družbo, in njegovo utemeljitvijo, da je ista okoliščina odločilna za njihovo odgovornost. Zadnjo tovrstno (procesno) kršitev pa vidijo v tem, da sodišče druge stopnje "ne pojasni, kako je zaradi kršitve 41. člena ZGD lahko upravičilo retrogradno veljavnost določil 10., 19. in 20. člena ZGD (najbrž: ZFPPod) zoper ravnanje revidentov v letu 1999, pred nastopom veljavnosti ZFPPod".

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti kadar v njej manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, če so ti razlogi nejasni ali med seboj protislovni. Vendar pa je materialnopravni preizkus revizijskega sodišča, obrazložen v nadaljevanju, pokazal, da za pravilnost izpodbijane sodbe glede prvega toženca ni odločilen pravni zaključek, ali je pravo tožencem prepovedovalo ustanovitev nove družbe. Zato so očitane procesne kršitve v tem primeru že glede na njihovo definicijo v zakonu izključene.

Sodišči prve in druge stopnje sta odškodninsko obveznost prvega toženca utemeljili s pravili ZFPPod, obveznost ostalih treh tožencev pa s pravili ZGD. Toženci so bili namreč v različnih pravnih položajih, saj so predpostavke njihovih zavez v primerih enega in drugega zakona različne. Zato niso utemeljena revizijska izvajanja, ki sodiščem nižje stopnje očitajo uporabo določil ZFPPod za obdobje pred njegovo veljavnostjo, kot da bi bila pravna pravila tega zakona glavni razlog nastanka obveznosti vseh tožencev. Ker je bila uporaba določb ZFPPod v primeru prvega toženca pravilna, kot bo pojasnjeno, ta zakon pa ni bil uporaben (niti uporabljen) za položaj ostalih tožencev, navedene (očitane) odsotnosti razlogov ni.

(22) ZFPPod v prvem odstavku 19. člena določa odgovornost uprave za škodo, ki je upnikom nastala, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega poplačila terjatev iz stečajne mase, če je (ob začetem stečaju) podan eden od naslednjih pogojev (iz 1., 2. ali 5. točke tega odstavka): da je uprava v zadnjih dveh letih pred začetkom stečaja opustila ravnanja, ki jih je bila dolžna opraviti po 10. členu tega zakona; da v primeru iz drugega odstavka 12. člena ali iz prvega in tretjega odstavka 13. člena tega zakona ni pravočasno predlagala začetka stečaja oziroma prisilne poravnave; ali da je kršila prepovedi iz 15. člena tega zakona. Po 1. točki prvega odstavka 3. člena ZFPPod pa se določbe tega zakona, ki se nanašajo na upravo delniške družbe, smiselno uporabljajo za poslovodjo družbe z omejeno odgovornostjo.

Sodišči prve in druge stopnje sta bili enotni v oceni, da je prvi toženec, ki je ravnal kot poslovodja (direktor) tožeče stranke, opustil ravnanja, zapovedana s 1. in 2. točko prvega odstavka 19. člena ZFPPod. Revizijsko sodišče z njuno oceno soglaša, saj je bilo ugotovljeno, da ta toženec ob nastopu kapitalske neustreznosti ni storil ničesar, čeprav bi moral analizirati vzroke takšnega stanja, najpozneje v dveh mesecih izdelati načrt možnih ukrepov za popravo neustreznosti in pričeti z uresničevanjem teh ukrepov (prvi odstavek 10. člena ZFPPod). Tožeča stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje (glej razdelek (12) in prvo poved razdelka (13) te obrazložitve) ni bila sposobna pravočasno izpolnjevati zapadlih obveznosti (kar po prvem odstavku 12. člena ZFPPod pomeni stanje nelikvidnosti). Zato bi moral prvi toženec sprejeti ukrepe za zagotovitev likvidnosti, sicer pa v dveh mesecih predlagati začetek postopka prisilne poravnave ali stečajnega postopka, česar pa ni storil (drugi odstavek 12. člena ZFPPod)

(23) Očitek retroaktivne uporabe navedenih pravil ZFPPod glede prvega toženca ni utemeljen. Že v napadenih sodbah je bilo pravilno obrazloženo, da so se ta začela uporabljati v šestih mesecih po uveljavitvi ZFPPod (prvi odstavek 40. člena ZFPPod), to je v roku, ki je iztekel dne 23. 1. 2000. ZFPPod je namreč v 41. členu določil, da začne veljati v 15 dneh po objavi (dne 8. 7. 1999) v Uradnem listu Republike Slovenije. Za primer kapitalske neustreznosti in nelikvidnosti, nastalih pred začetkom uporabe teh pravil ali pred uveljavitvijo samega zakona, je zakon določil domnevo, da je neželeno finančno stanje nastopilo z iztekom šestih mesecev od uveljavitve zakona (drugi odstavek 40. člena ZFPPod), to je na dan 24. 1. 2000.

Ker ZFPPod kot čas, ko mora poslovodja zaznati kapitalsko neustreznost družbe, določa čas izdelave letnega poročila ("letne bilance", prvi odstavek 10. člena ZFPPod), prvi toženec pa se je s poročilom seznanil najpozneje dne 29. 2. 2000 (torej po dnevu 24. 1. 2000), je s tem izključena očitana povratna uporaba določbe 1. točke prvega odstavka 19. člena ZFPPod.

Dejanska nelikvidnost, ugotovljena v letu 1999, je zakonsko (po drugem odstavku 40. člena ZFPPod) domnevana nelikvidnost na dan 24. 1. 2000. Zaradi pasivnosti prvega toženca tako pred tem datumom kot po njem je bilo pravilno uporabljeno tudi pravilo 1. točke prvega odstavka 19. člena ZFPPod.

(24) Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi bil glavni razlog odgovornosti tožencev ustanovitev družbe M. d.o.o. T. leta 1999. Kot je bilo povzeto, je bila ta ocena le pomožni razlog sodišča druge stopnje. In vendar je bilo pravilno presojeno, da prvi toženec odgovarja upnikom za škodo po dveh temeljih, čeprav bi glede na citirani prvi odstavek 19. člena ZFPPod za njegovo plačilno obveznost zadostovalo že, da bi odgovarjal po enem. Zato revizijskemu sodišču ni bilo treba posebej obravnavati še tretjega temelja - po 5. točki prvega odstavka 19. člena ZFPPod.

(25) Ni utemeljeno revizijsko grajanje uporabe materialnega prava v nasprotju s 33. členom (pravica do zasebne lastnine), 49. členom (svoboda dela) in 155. členom (prepoved povratne veljave aktov) Ustave Republike Slovenije ter v nasprotju s 4. členom (prepoved suženjskega in prisilnega dela) Evropske konvencije o človekovih pravicah. Kot je že bilo obrazloženo, je bilo v obravnavani zadevi uporabljeno materialno pravo, ki je veljalo v času ravnanja prvega toženca. Poleg tega protipravnost njegovega ravnanja niti ni povezana z navedenimi človekovimi pravicami in svoboščinami. Odgovornost poslovodij (prvega toženca) v primeru opustitev po prvem odstavku 19. člena ZFPPod je namreč predpisana z namenom varstva pravic družbe in njenih upnikov (do njihove lastnine), ki so (bile) z opustitvijo dolžnih ravnanj prizadete neposredno.

Da bi bili toženci (vključno s prvim tožencem) tožeči stranki dajali svoja lastna vozila v neodplačno rabo, je revizijska navedba, ki napada pred sodišči nižje stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ni dovoljeno. Revizijski očitki v smeri ustavno neskladne uporabe materialnega prava pa so tudi sicer preveč splošni, da bi moralo revizijsko sodišče nanje bolj podrobno odgovarjati.

(26) Tožeči stranki prisojeni znesek je po višini pravilen. Ob dejstvu, da stroški stečajnega postopka nad tožečo stranko presegajo stečajno maso, je pravilen izpodbijani zaključek, da je škoda, ki je upnikom gotovo nastala, seštevek njihovih v stečaju priznanih terjatev in (dela) zakonskih zamudnih obresti od teh terjatev.

(27) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na konkretizirane revizijske navedbe, ki se nanašajo na prvega toženca in ki so v tej zvezi odločilnega pomena. Ker se uveljavljani razlogi v tem delu niso izkazali za utemeljene in ker tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo v tem delu materialno pravo zmotno uporabljeno, na kar mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo prvega toženca na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

Razlogi Vrhovnega sodišča za ugoditev reviziji v delu, ki se nanaša na drugega, tretjega in četrtega toženca.

(28) Revizijsko sodišče je ob preizkusu po 371. členu ZPP spoznalo, da je napačna materialnopravna ocena sodišč prve in druge stopnje o obstoju tožničine aktivne (stvarne) legitimacije za zahtevke na podlagi instituta spregleda pravne osebnosti družbe, ki jih je tožeča stranka naperila zoper drugega, tretjega in četrtega toženca.

Ni namreč pravilno njuno stališče, da 6. člen ZGD ne bi določal, komu ob spregledu pravne osebnosti družbe odgovarjajo njeni družbeniki. Iz zapisa prvega odstavka te določbe se da namreč zanesljivo ugotoviti, da odgovarjajo družbinim upnikom, kajti odgovarjajo za obveznosti družbe. V pravdnem postopku je stvarno aktivno legitimirana stranka, ki je po materialnem pravu upravičena do določene dajatve. Tožba tožeče stranke, naperjena zoper drugega, tretjega in četrtega toženca, pa ne more biti utemeljena na podlagi pravnih pravil po 6. členu ZGD, saj bi to pomenilo, da bi bila tožeča stranka upnica svojih lastnih obveznosti. Tožeča stranka namreč nima obveznosti do same sebe, temveč jih ima do svojih upnikov. Tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugega, tretjega in četrtega toženca na podlagi 6. člena ZGD zato ni utemeljen.

(29) Ker je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki temelji na materialnopravno zmotnem stališču, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP drugostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugodilo pritožbam drugega, tretjega in četrtega toženca ter zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša nanje (I. točka izreka).

Stroški postopka na prvi in drugi stopnji ter stroški revizije (30) Delna sprememba sodb sodišč prve in druge stopnje je terjala novo odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). O njih je revizijsko sodišče odločilo (presodilo je utemeljenost posameznih stroškovnih postavk po višini in glede na njihov materialnopravni naslov) v drugi alineji I./1. točke izreka (pravdni stroški na prvi stopnji), v IV. točki izreka (pritožbeni stroški) in v III. točki izreka (revizijski stroški).

Drugi, tretji in četrti toženec niso upravičeni do povračila stroškov, ki so jih imeli med prvostopenjskim postopkom, ker so njihovo povračilo glede na tretji odstavek 163. člena ZPP zahtevali prepozno. Stranka mora namreč zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Drugi toženec je vložil stroškovnik dne 22. 6. 2003, tretji in četrti toženec (skupaj s prvim tožencem ju je do pravnomočnosti zastopala ista pooblaščenka) pa dne 20. 6. 2003, čeprav je bila glavna obravnava zaključena že na naroku dne 19. 6. 2003. Pri tem ne moti, da sta se pooblaščenca toženih strank v soglasju s sodiščem zavezala predložiti stroškovnike v 3 dneh, saj je rok, ki opredeljuje pravočasnost stroškovnega zahtevka, določen z zakonom in ga sodišče ne more podaljševati.

Odločitev o stroških sodišča prve stopnje ni bila pravilna v delu, ki zavezuje drugega, tretjega in četrtega toženca, ostaja pa pravilna glede prvega toženca (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(31) Odločitev o glavni stvari na pritožbeni stroškovni zahtevek vpliva tako, da mora tožeča stranka drugemu tožencu, ki je s pritožbo v celoti uspel, povrniti 839,97 EUR stroškov za pritožbo. Gre za 688,50 EUR (1500 točk x 0,459 EUR/točko) stroškov za sestavo pritožbe po tarifni številki (v nadaljevanju tar. št.) 21/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), 11,48 EUR za materialne stroške po tretjem odstavku 13. člena OT (2% od 1000 točk + 1% od 500 točk = 25 točk) z 20-odstotnim davkom na dodano vrednost v znesku 140,00 EUR.

Drugi toženec je zahteval še zamudne obresti od prisojenih stroškov za pritožbo, te pa mu gredo od morebitne zamude s plačilom prisojenih stroškov (378. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ), ki nastopi po preteku roka, določenega za njegovo izpolnitev s to sodbo. Ta rok je enak paricijskemu roku po 313. členu ZPP.

Tretjemu in četrtemu tožencu mora tožeča stranka povrniti po 1.266,71 EUR stroškov s pritožbo, to je vsakemu polovico zneska 2.533,41 EUR. Gre za 826,20 EUR ((1500 točk + 300 točk) x 0,459 EUR/točko) stroškov za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT in po 9. členu OT, 12,85 EUR za materialne stroške po tretjem odstavku 13. člena OT (2% od 1000 točk + 1% od 800 točk = 28 točk) z 20-odstotnim davkom na dodano vrednost v znesku 167,81 EUR ter 365.822,00 SIT (sedaj 1.526,55 EUR) plačane takse za pritožbo.

Tretjega in četrtega toženca je v pritožbenem postopku (skupaj s prvim tožencem) zastopala ista pooblaščenka. Čeprav ZPP vsebuje le pravila o povračilu stroškov sospornikov, kadar so ti zavezani za njihovo povračilo, je treba ista pravila analogno uporabiti tudi tedaj, ko so do povračila stroškov upravičeni. Tej interpretaciji v prid je tudi določba tretjega odstavka 393. člena OZ, po katerem se pri deljivi obveznosti več upnikov, če ni določeno kaj drugega, terjatev deli na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve. Prav takšen je namreč obravnavani položaj tretjega in četrtega toženca. Glede na (analogno uporabljeni) prvi odstavek 161. člena ZPP torej tretjemu tožencu pripada ena polovica, četrtemu tožencu pa druga polovica priznanih stroškov.

Tretji in četrti toženec obrestnega zahtevka v zvezi s pritožbenimi stroški nista postavila.

(32) Drugemu, tretjemu in četrtemu tožencu mora tožeča stranka povrniti po 397,78 EUR stroškov, ki so jo imeli z revizijo, to je vsakemu tretjino zneska 1.193,34 EUR. Revizijsko sodišče je priznalo 984,56 EUR (2145 točk x 0,459 EUR/točko) stroškov za sestavo revizije po 9. členu OT in po tar. št. 21/3 OT, 9,90 EUR za materialne stroške po tretjem odstavku 13. člena OT (2% od 1000 točk + 1% od 1145 točk = 21,5 točk) z 20-odstotnim davkom na dodano vrednost v znesku 198,88 EUR.

Revidenti niso uveljavljali zamudnih obresti od stroškov za revizijo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 220/2017
• VSC Sodba Cpg 59/2020
• VSM Sklep I Cp 680/2018