Sodba III Ips 1/2004

Jedro

Tričetrtinska večina glasov je potrebna le za sprejem skupščinskega sklepa, s katerim se določi način odsvajanja lastnih delnic.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 146.280,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v delu, ki je relevanten za odločanje o reviziji, ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev sklepa 6. skupščine tožene stranke, zapisanega v 4. točki notarskega zapisnika, s katerim je skupščina pooblastila upravo za nakup lastnih delnic.

Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zgoraj opisani tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožeča stranka zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja, da izpodbijani sklep skupščine ni oblikovan v skladu z 240. členom ZGD, da je v nasprotju s pravilnikom sklada lastnih delnic, ki ga je sprejel nadzorni svet tožene stranke dne 5.9.2000, da izpodbijani sklep ni bil sprejet z ustrezno večino glasov in da je v tožbi zatrjevala tudi okoliščine, ki predstavljajo izpodbojni razlog po 3. točki 364. člena ZGD, tožena stranka pa jim ni ugovarjala. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, tako da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi prvostopenjska sodba.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da ni utemeljena in predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revidentu ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da izpodbijani sklep ni oblikovan v skladu z 240. členom ZGD. V 8. alinei 1. odstavka 240. člena ZGD je določeno, da sme družba pridobivati lastne delnice na podlagi pooblastila skupščine za nakup delnic, ki velja 18 mesecev in določa najnižjo in najvišjo prodajno ceno, kakor tudi delež teh delnic, katerih skupni nominalni znesek ne sme presegati 10% osnovnega kapitala. V izpodbijanem sklepu skupščine je določeno, da skupščina pooblašča upravo družbe, da lahko v roku 18 mesecev od dneva sprejema sklepa izvrši nakup lastnih delnic v višini 150.000.000,00 SIT po najnižji ceni 2.000,00 SIT in po najvišji vrednosti 5.000,00 SIT, pri čemer skupni nominalni znesek kupljenih delnic ne sme presegati 10% osnovnega kapitala. Tako oblikovan sklep vsebuje vse zakonske zahteve (najnižjo in najvišjo prodajno ceno, kakor tudi delež delnic v osnovnem kapitalu).

Revident meni, da bi morala tožena stranka že pri oblikovanju sklepa skupščine upoštevati morebitne prej pridobljene lastne delnice (tako, da bi bil za delnice, ki bodo kupljene na podlagi sklepa skupščine, določen ustrezno nižji delež osnovnega kapitala). Tako stališče ni pravilno, saj zanj ni opore v zakonski določbi. Že pridobljene delnice se upoštevajo pri izpeljavi skupščinskega pooblastila, torej pri pridobitvi delnic, kar ureja 2. odstavek 240. člena ZGD in ne (že) pri odločanju skupščine. Taka ureditev je pravzaprav edino smiselna. Pridobitev delnic na podlagi pooblastila skupščine velja za čas 18 mesecev. Za tako obdobje ni mogoče predvideti celotnega gibanja deleža lastnih delnic, saj je pridobitev lastnih delnic na podlagi sklepa skupščine le eden izmed osmih načinov pridobitve lastnih delnic. Nekaterih načinov pridobitve (npr. na podlagi neodplačne pridobitve ali univerzalnega pravnega nasledstva) ali odsvojitve lastnih delnic (npr. odkup delavcev) pogosto niti ni mogoče vnaprej predvideti. Dejansko gibanje lastnih delnic mora zato upoštevati uprava pri vsakokratnem pridobivanju delnic in ne že skupščina družbe pri izdaji okvirnega pooblastila na podlagi 8.alinee 1. odstavka 240. člena ZGD.

S tem, ko je skupščina pooblastila upravo, da "izvrši nakup lastnih delnic v višini 150.000.000,00 SIT...", je bila uprava pooblaščena, da kupi delnice v skupni vrednosti, ki ne sme preseči 150.000.000,00 SIT. Pri tej vrednosti je bila mišljena nakupna vrednost delnic in ne nominalna, kot očitno meni revident. S tem, ko je skupščina tožene stranke določila znesek 150.000.000,00 SIT za nakup lastnih delnic, ni pooblastila uprave, da kupi lastne delnice za ta znesek ne glede na ostale pogoje iz pooblastilnega sklepa. Uprava bo morala pri nakupu delnic upoštevati vse pogoje, ki jih vsebuje sporni sklep, tudi tistega o nominalnem znesku kupljenih delnic, ki ne sme presegati 10% osnovnega kapitala.

Pravilnik, ki ga sprejme nadzorni svet delniške družbe, mora biti v skladu s sklepi skupščine in ne obratno, kot meni revident. Sklep skupščine, ki je sprejet v nasprotju s takim pravilnikom, zato ni izpodbojen.

Revidentu tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da bi moral biti izpodbijani sklep sprejet s tričetrtinsko večino glasov. V osmi alinei 1. odstavka 240. člena ZGD je v predzadnjem stavku določeno:

"Za sprejem sklepa velja določba prvega odstavka 319. člena tega zakona." Ta pove, da je za veljavnost sklepa o pogojnem povečanju osnovnega kapitala potrebna večina najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega kapitala. V besedilu pred stavkom, ki odkazuje na določbo prvega odstavka 313. člena ZGD, je (skupščinski) sklep omenjen le v delu, ki govori o drugačnem odsvajanju lastnih delnic, takem, ki ni sklenjeno na organiziranem trgu. Zato je, upoštevajoč normalno jezikovno rabo, razumno sklepati, da se nanaša prav nanj. Na stališče, da je tričetrtinska večina glasov potrebna le za sprejem sklepa, s katerim se določi način odsvajanja lastnih delnic, je sklepati tudi na podlagi literature (npr. Šime Ivanjko, Marijan Kocbek, Korporacijsko pravo, Pravni položaj gospodarskih subjektov, Ljubljana, 2003, str. 498; Peter Podgorelec, Nove možnosti pridobivanja lastnih delnic po predlagani noveli ZGD-F, Podjetje in pravo, 1/2001, str. 38). Izpodbijani sklep nedvomno ni sklep, s katerim bi skupščina družbe določala način odsvajanja lastnih delnic. Za njegov sprejem je zato zadostovala navadna večina glasov (296. člen ZGD).

Tožena stranka je v uvodnem delu odgovora na tožbo navedla, da prereka vse navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Zato ne drži trditev revidenta, da tožena stranka ni ugovarjala tistim njenim trditvam, s katerimi je uveljavljala izpodbojni razlog iz 3. točke 364. člena ZGD.

Ker se je izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP). Izrek o revizijskih stroških temelji na določbah 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena ZPP. Stroški tožene stranke obsegajo odvetniške stroške za sestavo odgovora na revizijo in stroške sodne takse.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 508/97
• VSK sklep Cpg 393/99
• VSRS Sklep III Ips 2/2018