Sodba III Ips 60/2003

Jedro

Pravno relevantni so samo tisti sklepi, ki so bili s strani predsedujočega deklarirani za sprejete in notarsko potrjene. Tedaj veljajo kot sklepi skupščine, ne glede na to, ali so nepravilni oziroma kakorkoli pravno pomanjkljivi. Zato je potrebno posebno uveljavljanje njihove neveljavnosti v skladu z zakonsko določenimi postopki.

Če za sprejem sklepa (o spremembi družbene pogodbe s povečanjem osnovnega kapitala družbe) ni bila dosežena zadostna večina, gre za kršitev postopka pri sprejetju sklepa skupščine d.o.o., ne pa njegove vsebine. Za takšno kršitev pa je določen postopek uveljavljanja izpodbojnosti, ne pa ničnosti.

Izrek

1.) Revizija se zavrne.

2.) Tožeča stranka sama krije revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepov skupščine tožene stranke o povečanju osnovnega kapitala družbe in spremembi družbene pogodbe (prvi odstavek izreka) kot subsidiarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da navedena sklepa nista bila sprejeta (drugi odstavek izreka). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 311.460,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke (tretji odstavek izreka). Tožeča stranka je proti sodbi sodišča prve stopnje vložila pritožbo, ki pa jo je sodišče druge stopnje zavrnilo. Zato je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvenstveno je predlagala spremembo drugostopenjske in prvostopenjske sodbe z ugoditvijo primarnemu oziroma subsidiarnemu tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev drugostopenjske sodbe z vrnitvijo zadeve pritožbenemu sodišču v novo sojenje. V obeh primerih pa je od tožene stranke zahtevala povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe o njihovi odmeri do plačila.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, vendar slednja nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

I. Glede primarnega tožbenega zahtevka (na ugotovitev ničnosti skupščinskih sklepov)

I.1. Tožeča stranka utemeljuje revizijo s tem, da sta bila v obravnavanem primeru na skupščini tožene stranke dne 10.12.2001 sicer formalno (tehnično) sprejeta dva sklepa (sklep o povečanju osnovnega kapitala družbe in sklep o spremembi družbene pogodbe), ki pa bi ju glede ničnosti bilo treba presojati v medsebojni povezavi, saj naj bi vsebinsko pomenila odločitev o eni stvari (enem predmetu odločanja), to je o povečanju osnovnega kapitala. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo naslovnega sodišča, opr. št. III Ips 37/2002 z dne 06.06.2002.

V navedeni odločbi je Vrhovno sodišče razlogovalo, da določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ki se nanašajo na ničnost (in izpodbojnost) skupščinskih sklepov, omogočajo le uveljavljanje ničnosti (in izpodbojnosti) skupščinskega sklepa kot celote in ne njegovih posameznih delov, kar pa ne pomeni, da lahko tožeča stranka uveljavlja le ničnost (ali izpodbojnost) celotnega sklepa, ki po svoji zunanji obliki predstavlja le en sam sklep. Tožeča stranka lahko namreč uveljavlja in sodišče lahko odloči tudi o neveljavnosti posameznega dela sklepa, če ta po svoji vsebini predstavlja zaključeno celoto in torej po vsebini pomeni samostojen sklep. V obravnavani zadevi sicer ni sporna veljavnost posameznega dela skupščinskega sklepa, ampak sklepa o povečanju osnovnega kapitala družbe in sklepa o spremembi družbene pogodbe, ki pa naj bi vsebinsko predstavljala celoto, kar naj bi narekovalo, da je njuno ničnost treba presojati v njuni medsebojni povezavi. Sicer pa gre pri tem za vprašanje, ki je odvisno od okoliščin in ga mora sodišče reševati od primera do primera.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (tretji odstavek na 4. strani ter prvi in drugi odstavek na 5. strani njegove sodbe), ki jih tožeča stranka ni izpodbijala (pritožila se je namreč zgolj zaradi zmotne uporabe materialnega prava), tako izhaja, da je bil na skupščini tožene stranke dne 10.12.2001 sprejet sklep o povečanju osnovnega kapitala tožene stranke od 1,500.000,00 SIT na 2,500.000,00 SIT (z novimi vložki), s tem da naj bi tožeča stranka (manjšinski družbenik) vplačala 280.000,00 SIT, T. d.o.o. (večinski družbenik) pa 720.000,00 SIT. Izhaja pa tudi, da je bil (po spremembi dnevnega reda) sprejet sklep o spremembi družbene pogodbe s povečanjem osnovnega kapitala tožene stranke od 1,500.000,00 SIT na 2,220.000,00 SIT, s tem da naj bi T. d.o.o. (večinski družbenik) vplačal 720.000,00 SIT. Vendar pa pri tem po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za dva formalno ločena, a vsebinsko povezana (čeprav 'inkompatibilna') sklepa (za sklep o povečanju osnovnega kapitala družbe in za posledični sklep o spremembi družbene pogodbe), kot to skuša prikazati tožeča stranka, ampak za sklep o spremembi družbene pogodbe (450. člen ZGD) s povečanjem osnovnega kapitala družbe (tretji odstavek 451. člena ZGD) - primerjaj razloge sodbe VS RS, opr. št. II Ips 967/94 z dne 28.11.1996, s katerim je bil nadomeščen sklep o povečanju osnovnega kapitala družbe. Takšno presojo utemeljujeta vsebina notarskega zapisnika skupščine tožene stranke z dne 10.12.2001 (priloga A2) in dejstvo, da v zvezi z nadomeščenim sklepom (o povečanju osnovnega kapitala družbe) ni bil sprejet tudi sklep o ustrezni spremembi družbene pogodbe, čeprav povečanje osnovnega kapitala pomeni spremembo njegove višine, navedene v družbeni pogodbi (in vpisane v sodnem registru).

I.2. Tožeča stranka utemeljuje revizijo tudi s tem, da iz sklepa o povečanju osnovnega kapitala (z novima vložkoma družbenikov) izhaja, da naj bi tožeča stranka za dokapitalizacijo vplačala znesek 280.000,00 SIT, medtem ko iz sklepa o spremembi družbene pogodbe ne izhaja, da bi se njen poslovni delež ustrezno povečal. Ker pa naj bi družbenik svoje upravljalske in premoženjske pravice izvrševal sorazmerno s svojim deležem, določenim z družbeno pogodbo (in ne s sklepom o povečanju osnovnega kapitala), naj bi bil podan ničnostni razlog iz tretje alineje prvega odstavka 359. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka (kot navedeno) ni izpodbijala, izhaja, da naj bi se osnovni kapital družbe (po sklepu o spremembi družbene pogodbe) povečal od 1,500.000,00 SIT na 2,220.000,00 SIT (za 720.000,00 SIT), s tem da naj bi T. d.o.o. vplačal 720.000,00 SIT, kar je v skladu z drugim odstavkom 23. člena družbene pogodbe (priloge B2), ki določa, da pri povečanju osnovnega kapitala ni potrebno, da sklep o spremembi družbene pogodbe sprejmeta oba družbenika, obenem pa ne v nasprotju s tretjim odstavkom 23. člena družbene pogodbe, ki določa, da so novi deleži sorazmerni z dotedanjima deležema družbenikov, če gre za nominalno povečanje osnovnega kapitala in nove deleže prevzameta dotedanja družbenika, saj naj bi novi delež prevzel le eden od njiju.

Ker je bil sklep o povečanju osnovnega kapitala družbe na 2,500.000,00 SIT nadomeščen s sklepom o spremembi družbene pogodbe s povečanjem osnovnega kapitala družbe na 2,220.000,00 SIT, pa ni podana obveznost tožeče stranke glede vplačila novega denarnega vložka (tretji odstavek 451. člena v zvezi z osmim odstavkom 410. člena ZGD) v višini 280.000,00 SIT, s tem pa tudi ne podlaga za ustrezno spremembo (povečanje) nominalne višine njenega osnovnega vložka.

I.3. Tožeča stranka nadalje utemeljuje revizijo s tem, da naj bi kršitev zakonske določbe, ki predpisuje kvalificirano večino pri sprejemanju spornih sklepov na skupščini, nasprotovala bistvu družbe z omejeno odgovornostjo, zaradi česar naj bi bil prav tako podan ničnostni razlog iz tretje alineje prvega odstavka 359. člena ZGD.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka (kot navedeno) ni izpodbijala, izhaja, da je bil sklep o spremembi družbene pogodbe s povečanjem osnovnega kapitala družbe na 2,220.000,00 SIT sprejet s 77 glasovi 'za' (72%) in 30 glasovi 'proti' (28%), kar pomeni, da ni bil sprejet s tričetrtinsko večino, ki jo določata prvi odstavek 23. člena družbene pogodbe in prvi odstavek 450. člena ZGD.

Vendar pa gre pri tem, ko za sprejem navedenega sklepa ni bila dosežena zadostna večina, za kršitev postopka pri sprejetju sklepa skupščine d.o.o. (primerjaj 2. točko prvega odstavka 364. člena s prvo in drugo alinejo prvega odstavka 359. člena ZGD), ne pa njegove vsebine (primerjaj 1. točko prvega odstavka 364. člena s tretjo in četrto alinejo prvega odstavka 359. člena ZGD). Za takšno kršitev pa je v 2. točki prvega odstavka 364. člena ZGD določen postopek uveljavljanja izpodbojnosti, ne pa ničnosti, pri čemer so glede sklepa o povečanju osnovnega kapitala v 364. členu ZGD navedeni splošni izpodbojni razlogi, v 369. členu ZGD pa posebni izpodbojni razlogi (v prvem odstavku za primer povečanja osnovnega kapitala z vložki, v drugem odstavku pa za primer pravne iztisnitve družbenika iz družbe). Tudi v slovenskem pravu gospodarskih družb so namreč (po zgledu nemške pravne ureditve) zaradi zagotovitve potrebne pravne varnosti, ki ne trpi negotovosti, omejeni splošno priznani ničnostni razlogi, medtem ko so zaradi pravne varnosti delničarjev oziroma družbenikov določeni posamezni izpodbojni razlogi, ki pa so zaradi pravne varnosti poslovanja gospodarskih družb posebej opredeljeni (primerjaj dr. Šime Ivanjko, dr. Marijan Kocbek: "ZGD s komentarjem - 2. knjiga", GV Založba, Ljubljana 2002, str. 175). Vendar pa v obravnavanem primeru tožeča stranka, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni zadostila predpostavkam za uveljavljanje izpodbojnosti. Tako ni napovedala izpodbijanja (prvi odstavek 366. člena ZGD) niti postavila izpodbojnega zahtevka (prvi odstavek 365. člena ZGD).

I.4. Tožeča stranka končno revizijo utemeljuje s tem, da naj bi se ničnost po tretji alineji prvega odstavka 359. člena ZGD ne nanašala le na določbe o najnižjem (zakonsko obveznem) znesku osnovnega kapitala, ampak na vse določbe ZGD o osnovnem kapitalu družbe. Te določbe naj bi bile namreč namenjene varstvu upnikov (oziroma naj bi bile sicer v javnem interesu).

Povečanje osnovnega kapitala (z vložki) ima za družbo poseben pomen, pravzaprav naravo 'statutarne spremembe' (dr. Marijan Kocbek, Dušan Jovanovič: "Sprejemanje odločitev v delniških družbah", Podjetje in delo, št. 2/1996, str. 285). Družbena pogodba pa je temeljni konstitutivni pravni akt družbe (dr. Marijan Kocbek: "ZGD s komentarjem - 2. knjiga", GV Založba, Ljubljana 2002, str. 68, 2.). Vendar pa je (kot navedeno) neveljavnost sklepov o povečanju osnovnega kapitala družbe in spremembi družbene pogodbe, za sprejem katerih na skupščini ni bila dosežena zadostna (v konkretnem primeru tričetrtinska) večina, treba uveljavljati v skladu z zakonsko določenim postopkom, torej v okviru izpodbojnosti.

I.5. Tožeča stranka ob vsem navedenem očita pritožbenemu sodišči, da naj bi zagrešilo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi njegova sodba ne vsebovala razlogov glede nasprotovanja spornih skupščinskih sklepov morali (ko naj bi tožeča stranka v družbo vplačala 280.000,00 SIT v zameno za nič).

Navedeni očitek ni utemeljen, saj se je pritožbeno sodišče do navedb tožeče stranke glede (ne)morale (tretji odstavek na 3. strani pritožbe) opredelilo na 5. strani izpodbijane sodbe, v prvem (združenem) odstavku. Ker ni podana obveznost tožeče stranke, da vplača novi denarni vložek (v višini 280.000,00 SIT), pa tudi niso utemeljene trditve tožeče stranke o vplačilu novega vložka 'v zameno za nič' in s tem o nemoralnem ravnanju tožene stranke.

Sicer pa ni mogoče šteti sleherne večinske odločitve za nemoralno ravnanje, za zlorabo pravic večinskega družbenika. Upoštevati je namreč treba načelo uveljavljanja pravic na podlagi vloženega kapitala (dr. Marijan Kocbek: "Neveljavnost sklepov skupščine delniške družbe - ničnost in izpodbojnost", Gospodarski vestnik - priloga Svetovalec, Ljubljana, št. 44/1994, opomba 31). Posamezni družbenik s tem, ko izvaja svoja upravičenja, ki jih ima na temelju svojega kapitalskega prispevka, v razmerju do drugih družbenikov po naravi stvari ne ravna nemoralno (če na primer z načinom izvrševanja pravic posega v pravice drugih družbenikov oziroma na najbolj grob način vrši prevlado večine nad manjšino). Pravo namreč družbeniku na temelju vložka priznava in zagotavlja korporacijske pravice, ki jih ima pravico izvrševati tako, kot to ustreza njegovim lastnim interesom (mag. Saša Prelič: "Nasprotovanje morali - razlog za uveljavljanje ničnosti skupščinskega sklepa", Pravna praksa, Ljubljana, št. 11/2000, str. 4).

Za dejansko kršitev pravic manjšinskega družbenika bi sicer lahko šlo v postopkih, ki so v nasprotju z družbeno pogodbo ali sicer predstavljajo zlorabo pravic večinskega družbenika, zaradi česar je zakon posebej opredelil možnost razveljavitve sklepa o uporabi bilančnega dobička, sklepa o povečanju osnovnega kapitala in sklepa o sprejemu letnega poročila. Vendar pa je zakon to možnost glede sklepa o povečanju osnovnega kapitala opredelil kot izpodbojnost (s tem v zvezi glej tudi obrazložitev pod I.4.).

II. Glede subsidiarnega tožbenega zahtevka (na ugotovitev, da skupščinska sklepa nista bila sprejeta)

II.1. Tožeča stranka utemeljuje revizijo s tem, da naj bi bila konstitutivnega pomena za sprejem skupščinskega sklepa volja zadostnega števila družbenikov in ne deklaratorna razglasitev sklepa za sprejetega na skupščini.

Pravno relevantni so samo tisti sklepi, ki so bili s strani predsedujočega (A. G.) deklarirani za sprejete in notarsko potrjeni. Tedaj veljajo kot sklepi skupščine, ne glede na to, ali so nepravilni oziroma kakorkoli pravno pomanjkljivi, bodisi postopkovno (ker za njihov sprejem ni bila dosežena zadostna večina) bodisi vsebinsko. Zato je potrebno posebno uveljavljanje njihove neveljavnosti v skladu z zakonsko določenimi postopki, uveljavljanje ničnosti bodisi izpodbojnosti (dr. Marijan Kocbek: "Izpodbojnost sklepov skupščine delniške družbe", Podjetje in delo, št. 6/1998, str. 792).

II.2. Čeprav naj bi bili tisti sklepi, ki so s strani predsedujočega deklarirani za sprejete in notarsko potrjeni veljavni, pa tožeča stranka revizijo utemeljuje tudi s tem, da naj bi bila možna poprava napačne deklaratorne razglasitve sklepa, ki na skupščini dejansko ni bil sprejet, saj uveljavljanje ničnosti oziroma izpodbojnosti neobstoječega skupščinskega sklepa ni možno. Dopustnost takšnega (oblikovalnega) tožbenega zahtevka naj bi namreč že priznalo Višje sodišče v Ljubljani (v sodbi in sklepu, opr. št. I Cpg 938/2000 z dne 11.10.2000).

Šlo naj bi za specifično oblikovalno tožbo, zunaj zakonsko določenih postopkov za uveljavljanje ničnosti oziroma izpodbojnosti. Ničnost in izpodbojnost naj bi se namreč nanašali na tiste skupščinske sklepe, ki so sprejeti in so vsaj 'na videz' veljavni in primerni za oblikovanje določenih pravnih učinkov. Ne nanašali pa naj bi se na sklepe, ki niso primerni za nastanek pravnih učinkov ter prav tako ne na nepopolne in navidezne sklepe (dr. Šime Ivanjko: "Ničnost skupščinskih sklepov", Podjetje in delo, št. 6/1998, str. 783).

Neučinkoviti so tisti sklepi, ki ne morejo povzročiti pravnih učinkov, ker niso izpolnjeni določeni pogoji, kot na primer soglasje določenega organa. Nepopolni sklepi so tisti, ki jim manjka bistveni element, na primer niso zapisani v zapisniku skupščine. Navidezni sklepi pa so tisti, ki po svoji vsebini ali obliki le dajejo videz, kot da so sprejeti na skupščini (dr. Šime Ivanjko: "Ničnost skupščinskih sklepov", Podjetje in delo, št. 6/1998, opomba 23).

Vendar pa pri sklepu o spremembi družbene pogodbe s povečanjem osnovnega kapitala družbe z dne 10.12.2001 ne gre za takšen sklep. Sklep je bil namreč na skupščini s strani predsedujočega deklariran za sprejet in notarsko potrjen. Ker pa za njegov sprejem ni bila dosežena zadostna večina, je bil izpodbojen (po 2. točki prvega odstavka 364. člena ZGD). Vendar pa izpodbojnost ni bila uveljavljana v skladu z zakonsko določenim postopkom.

II.3. Tožeča stranka ob navedenem očita pritožbenemu sodišču, da naj bi zagrešilo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi njegova sodba ne vsebovala razlogov glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka.

Navedeni očitek ni utemeljen, saj se je pritožbeno sodišče do navedb tožeče stranke glede (ne)utemeljenosti subsidiarnega tožbenega zahtevka (4. in 5. stran pritožbe) opredelilo na 4. (zadnji odstavek) in 5. strani (prvi odstavek) izpodbijane sodbe. Stališče, ki ga je glede pravilnosti njegove opredelitve ob revizijskem preizkusu zavzelo Vrhovno sodišče, pa je razvidno iz obrazložitve pod II.1. in II.2.

III. Glede revizije

S tem je revizijsko sodišče presodilo revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker je njihova presoja pokazala, da revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo (1.

točka izreka). Niso namreč podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti.

IV. Glede revizijskih stroškov

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 165. člena in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da sama krije revizijske stroške (2. točka izreka).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 510/2019
• Sodba III Ips 77/97
• VSC sodba Cp 780/2009