Sodba III Ips 85/2002

Jedro

Kadar je znak sestavljen iz besed, njegovo varstvo obsega (znamka varuje) ravno te besede, ne glede na to, na kakšen način so te besede izražene, izrecno tudi ne glede na to, v kakšni pisavi, barvi ali v drugem načinu so izražene. Drugo vprašanje pa je, ali je mogoče z znamko kot znak zavarovati tudi sam način, na katerega je beseda izražena, na primer barvo ali posebno pisavo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo tožeče stranke (točka 1), pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani tako, da je zavrnilo tudi del podrejenega tožbenega zahtevka (točka 2), delno pa jo je zavrnilo in v obsodilnem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo (točka 3 izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je tudi pritožbi obeh pravdnih strank zoper odločitev o stroških in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo (točka 4 izreka izpodbijane sodbe).

Zoper takšno sodbo (iz obrazložitve izhaja, da le zoper odločitev v točki 3 in 4 izreka) vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo (v izpodbijanem delu) razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek (tudi v še spornem delu) zavrne.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka ni odgovorila na revizijo, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Obe sodišči naj bi zmotno uporabili določbi 7. točke prvega odstavka 19. člena in 20. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL - Uradni list RS, št. 13/92 s spremembami), ker naj bi bili spregledali, da sta tako znak tožeče stranke kot oba znaka tožene stranke zavarovana le v sliki, ne pa v besedi in zato zmotno nista uporabili določbe prvega odstavka 18. člena ZIL. Določba 20. člena naj bi bila namenjena le znakom v besedi z običajnimi črkami, ki nimajo nobenih drugih elementov, niti posebnega načina pisave ne. Take kršitve ZIL ni. Revident narobe razlaga določbo 20. člena, češ da beseda lahko predstavlja znak, ki se lahko zaščiti kot znamka le, če gre za "znak v besedi z običajnimi črkami". Iz določbe 20. člena jasno izhaja ravno nasprotno: kadar je znak sestavljen iz besed - v spornem primeru "Intershop" oziroma "Inter - shop" - njegovo varstvo obsega (znamka varuje) ravno te besede, ne glede na to, na kakšen način so te besede izražene, izrecno tudi ne glede na to, v kakšni pisavi, barvi ali v drugem načinu so izražene. Drugo vprašanje, ki se v tem sporu ne zastavlja, je, ali je mogoče z znamko kot znak zavarovati tudi sam način, na katerega je beseda izražena, na primer barvo ali posebno pisavo.

Revident nadalje očita sodišču prve in druge stopnje, da sta odločali arbitrarno, ko sta ocenili, da lahko podobnost med znakoma pravdnih strank povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku, ne da bi bilo povzročanje takšne zmote v postopku kakorkoli izkazano. Revident ni pravno kvalificiral te revizijske navedbe. Kolikor jo je mogoče razumeti tako, da uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede vprašanja, ali podobnost znakov (lahko) povzroča zmoto pri povprečnem potrošniku, te navedbe revizijsko sodišče ni moglo upoštevati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP). Če je trditev o arbitrarnosti treba razumeti kot očitek, da sta izpodbijani odločbi v tem delu brez razumne obrazložitve - kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi te kršitve sodišči nista zagrešili. V obeh sodbah je prepričljivo utemeljeno, zakaj sta si znaka pravdnih strank tako podobna, da ta podobnost lahko povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku (glej obrazložitev prvostopenjske sodbe zlasti na straneh 7 in 8 in obrazložitev drugostopenjske sodbe v prvem odstavku na strani 9). Če pa je to revidentovo navedbo mogoče razumeti kot očitek o zmotni uporabi materialnega prava (napačna opredelitev vsebine nedoločenega pravnega pojma "možnost povzročitve zmote pri povprečnem potrošniku"), pa revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi ta kršitev in s tem napačna uporaba določbe 7. točke prvega odstavka 19. člena ZIL ni podana. Glede tega vprašanja revizijsko sodišče v celoti pritrjuje izčrpni utemeljitvi sodišča prve in druge stopnje (glej zgoraj) in se sklicuje nanjo.

Sodišče druge stopnje naj bi nadalje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je nudilo varstvo tožničine znamke tudi za seznam blaga iz razreda 35 v celoti. V razredu 35 naj bi bil namreč z znamko tožeče stranke zavarovan ožji obseg storitev kot v sicer istem razredu pri revidentovih znamkah. Vprašanje, katere vrste blaga oziroma storitev so navedene v odločbi, s katero je bila podeljena znamka, je dejansko vprašanje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta obe pravdni stranki sporni znak zavarovali kot znamko za proizvode oziroma storitve iz razreda 18, 21, 25 in 35, tožeča stranka poleg tega sama še za proizvode iz razredov 6, 20 in 27, revident sam pa še za proizvode iz razredov 3 in 16 (stran 7 spodaj in nadaljevanje na strani 8 zgoraj obrazložitve prvostopenjske sodbe). Drugostopenjsko sodišče pa je na podlagi vpogleda v izpis iz registra znamk za revidenta ugotovilo in v izreku izpodbijane sodbe upoštevalo, da je ta s spornima znamkama poleg navedenih zaščitil še blago iz razreda 40. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 22. člena ZIL. Z navajanjem, da znamka tožeče stranke varuje uporabo spornega znaka samo za del proizvodov oziroma storitev iz razreda 35, ki je ožji od seznama proizvodov oziroma storitev tega razreda, za katerega ima znamki priznani revident, skuša ta uveljaviti, da sta sodišče prve in sodišče druge stopnje glede te okoliščine zmotno oziroma nepopolno ugotovili dejansko stanje. Takšne revizijske navedbe sodišče ne more upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revident nadalje graja odločitev o stroških. Sodišče utemeljenosti te revizijske navedbe ni obravnavalo. Revizija zoper sklep o stroških namreč ni dovoljena, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Da sklep o pravdnih stroških, pa naj bo izdan skupaj z odločbo o glavni stvari ali samostojno, ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil postopek končan, izhaja tudi iz pravnega mnenja, ki ga je ob vsebinsko enaki določbi 400. člena tedaj veljavnega ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 s spremembami) to sodišče sprejelo na občni seji dne 15.12.1998 (Pravna mnenja II/98, str. 4).

Revident navaja še, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar v reviziji ne pove, s kakšnim ravnanjem naj bi sodišče zagrešilo takšne kršitve. Zato revizijsko sodišče skladno z določbo 371. člena ZPP izpodbijane sodbe glede morebitnih kršitev določb pravdnega postopka ni preizkušalo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da revizijski razlogi, ki jih navaja revident, niso podani. Tudi ob preizkusu po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) sodišče ni našlo pravnih nepravilnosti, zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• sklep U 1492/2008
• Sodba U 2085/2001
• Sodba III Ips 89/99