Sodba G 10/2002

Jedro

V postopku izdaje dovoljenja za ponudbo za odkup delnic je stranka samo ponudnik. Nobena druga oseba se ne more udeležiti tega postopka niti kot stranski udeleženec.

Proti odločbi o izdaji dovoljenja za ponudbo za odkup lahko tisti, ki misli, da je z njo kršena kakšna pravica ali na zakon oprta neposredna korist, vloži tožbo. Rok za vložitev tožbe teče od dneva objave ponudbe in odločbe o izdaji dovoljenja za ponudbo ni treba vročiti bodočemu tožniku. Za ta postopek sodnega varstva ni mogoče uporabiti določbe, da tožeča stranka ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

P. L. d.d., L. (v nadaljevanju P. L.) je dne 17.7.2002 pri toženi stranki vložila zahtevo za izdajo dovoljenja za ponudbo za odkup delnic P. U. d.d., L. (v nadaljevanju P. U.). Tako dovoljenje je potrebno po določbi prvega odstavka 23. člena Zakona o prevzemih (ZPre, Uradni list RS št. 47/97) za objavo ponudbe za prevzem javne delniške družbe (glej 1. člen ZPre).

Tožeča stranka je že 12.7.2002 vložila pri toženi stranki vlogo, s katero je zahtevala, da ji tožena stranka v postopku izdaje dovoljenja P. L. za ponudbo za odkup delnic dovoli vstopiti v postopek kot stranski udeleženki. Opozorila je, da je po njenih podatkih P. L. že do takrat ravnala v nasprotju z določbami ZPre in predlagala, naj tožena stranka zavrne izdajo dovoljenja, če bo ponudba za odkup delnic nasprotovala določbam petega odstavka 7.člena in petega odstavka 8. člena ZPre.

Tožena stranka je s sklepom št. 931... z dne 22.7.2002 odločila, da tožeči stranki ne prizna lastnosti stranske udeleženke. Nato je dne 24.7.2002 izdala odločbo št. 171.., s katero je P. L. dala dovoljenje za ponudbo za odkup delnic P. U.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 29.7.2002 od tožene stranke zahtevala vročitev odločbe o izdaji dovoljenja. Njeno zahtevo je tožena stranka zavrnila s sklepom št. 1006... z dne 1.8.2002.

Tožeča stranka je dne 31.7.2002 vložila tožbo, s katero je (upoštevaje popravo tožbe z dne 7.8.2002) izpodbijala sklep o zavrnitvi zahteve za priznanje lastnosti stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja za ponudbo za odkup delnic in odločbo o izdaji dovoljenja. Predlagala je, naj sodišče sklep in odločbo odpravi. Tožbo je nato dne 7.8.2002 dopolnila še s tem, da je zahtevala, naj sodišče v okviru odločitve o sklepu in odločbi, napadenih že s tožbo, preizkusi še zakonitost sklepa, s katerim ji je tožena stranka zavrnila zahtevo za vročitev odločbe o izdaji dovoljenja.

Tožba (s popravo in dopolnitvijo) je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da naj jo sodišče v primeru, da bo ugotovilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana in je tožba dopustna, kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Postopek, v katerem tožena stranka odloča o izdaji dovoljenja za ponudbo za odkup delnic po ZPre, je predpisan v Zakonu o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP-1, Uradni list RS 56/99). ZTVP-1 v poglavju 19. "Postopek odločanja Agencije v posamičnih zadevah"

vsebuje splošne določbe o postopku pred Agencijo in izdajanju odločb (razdelki 19.1. do 19.4.), nato pa ureja postopke v različnih zadevah, v katerih odloča tožena stranka. Za odločanje o izdaji dovoljenja za ponudbo za odkup delnic sta pomembna razdelka 19.7. "Postopek odločanja o izdaji dovoljenj oziroma soglasij" in 19.8. "Postopek odločanja v posamičnih zadevah po zakonu o prevzemih".

Enotno, vsaj na prvi pogled, je v razdelku 19.5. za vse postopke urejeno sodno varstvo. Na splošno je treba opozoriti, da po določbi 309. člena ZTVP-1 tožena stranka postopa po določbah tega zakona, subsidiarno pa s primerno uporabo določb zakona o splošnem upravnem postopku. Tudi za postopek sodnega varstva je predpisana primarno uporaba določb ZTVP-1, subsidiarno pa smiselna uporaba zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS 50/97).

O tožbi zoper sklep št. 931...:

Pravico vložiti tožbo v postopku sodnega varstva proti sklepu predpisuje ZTVP-1 v določbi drugega odstavka 326. člena, kjer določa, da je poseben postopek dovoljen proti sklepu, proti kateremu je po splošnem upravnem postopku dovoljena posebna pritožba. Po določbi prvega in petega odstavka 142. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS 80/99 in 70/2000) je proti sklepu, s katerim se nekomu lastnost stranskega udeleženca ne prizna, dovoljena posebna pritožba.

Tožeča stranka je v zahtevi za vstop v postopek navedla, da je po določbi prvega odstavka 378. člena ZTVP-1 sicer jasno, da ne more biti stranka v tem postopku. Vendar pa bi ji po njenem mnenju morala tožena stranka s primerno uporabo določbe 43. člena ZUP dovoliti, da se udeleži postopka kot stranska udeleženka. V tožbi pa je poudarila, da ji zakon z določbo 3. točke 333. člena ZTVP-1 nedvomno daje pravico izpodbijati odločbo tožene stranke o izdaji dovoljenja za odkup. Ker po določbi 329. člena ZTVP-1 v postopku sodnega varstva proti odločbam tožene stranke ni dovoljeno navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, sploh ne more vložiti tožbe, ker v njej ne more navajati nobenih dejstev in predlagati nobenih dokazov, ker ji je to onemogočeno s tem, da se ne more udeležiti postopka pred toženo stranko.

Določba prvega odstavka 378. člena ZTVP-1 je zelo jasna. Z njo je predpisano, da je ne glede na določbi prvega in drugega odstavka 370. člena tega zakona stranka v postopku izdaje dovoljenja za ponudbo za odkup delnic samo ponudnik. S tem je torej izrecno izključena uporaba določb prvega in drugega odstavka 370. člena ZTVP-1, po katerih je v postopku izdaje dovoljenj oziroma soglasij stranka v postopku vložnik zahteve za izdajo dovoljenja ali soglasja (prvi odstavek), poleg nje pa tudi vsaka oseba, katere pravni interes utegne biti z odločbo tožene stranke prizadet (drugi odstavek). Tako je s specialno določbo prvega odstavka 378. člena ZTVP-1 zelo jasno predpisana izjema od splošnejših določb prvega in drugega odstavka 370. člena ZTVP-1, da v postopku izdaje dovoljenja za ponudbo za odkup delnic (za razliko od drugih postopkov izdaje dovoljenj) razen ponudnika ne more biti niti stranka niti stranski udeleženec nihče drug. To je jasno tudi glede na pravno ureditev upravnega postopka, veljavno v času uveljavitve ZTVP-1. Takrat je bil upravni postopek predpisan z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ 47/86), ki je v 49. členu določal, da je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Po tej ureditvi je bil torej stranski udeleženec stranka v postopku. Ko je bilo z določbo prvega odstavka 378. člena ZTVP-1 predpisano, da je stranka v postopku izdaje dovoljenja za ponudbo za odkup delnic samo ponudnik, je bilo vsaki drugi osebi onemogočeno sodelovanje v postopku. To je pomenilo, da se postopka ne more udeležiti niti tista oseba, katere pravni interes bi utegnil biti z odločbo prizadet - torej stranski udeleženec, pojmovan v smislu takrat veljavnega ZUP. Novi ZUP je v 42. členu kot stranko opredelil samo tisto osebo, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek.

Tisti osebi, ki izkaže pravni interes, pa je dal ZUP v 43. členu položaj stranskega udeleženca. Taka sprememba ZUP pa na učinek določbe prvega odstavka 378. člena ZTVP-1, da se zaradi omogočanja izvedbe postopka izdaje dovoljenja za ponudbo za odkup delnic v primernem času (kar bi bilo lahko ob udeležbi številnih delničarjev, ki bi želeli varovati svoj položaj v postopku izdaje dovoljenja, onemogočeno) ne more vplivati. Ni dvoma, da je imela določba prvega odstavka 378. člena ZTVP-1 namen onemogočiti udeležbo v postopku vsakomur drugemu, razen ponudniku. Tožena stranka je torej ravnala zakonito, ko je s sklepom zavrnila zahtevo tožeče stranke, da ji omogoči, da se kot stranska udeleženka udeleži postopka.

O tožbi zoper odločbo št. 171...:

Tožeča stranka ima prav, ko trdi, da ji daje določba tretje točke 333. člena ZTVP-1 pravico s tožbo v postopku sodnega varstva izpodbijati odločbo o izdaji dovoljenja za ponudbo za odkup delnic. Čim namreč zakon dopušča tako tožbo, s tem pove, da jo lahko vloži vsak, ki ima za to pravni interes (prvi odstavek 18. člena ZUS). To pa bo nujno neka druga oseba in ne ponudnik, ki je z izdajo dovoljenja v postopku pri toženi stranki uspel.

Če bi v takem primeru držala trditev tožeče stranke, da po določbi 329. člena ZTVP-1 v tožbi ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, bi ji bila vložitev tožbe praktično onemogočena.

Vendar pa je taka razlaga navedene določbe napačna. Določba 329.

člena ZTVP-1 namreč govori o navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov. To pomeni, da oseba, ki se je lahko udeležila postopka, ki ga je vodila tožena stranka, nato v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Prepovedano je torej navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ki bi jih nekdo lahko navedel oziroma predlagal v postopku pred toženo stranko, pa tega ni storil. Ne more pa veljati ta prepoved za osebo, ki se ji po zakonu ni bilo dovoljeno udeležiti postopka pred toženo stranko. Ta oseba namreč v postopku pred toženo stranko ni mogla navajati nobenih dejstev in predlagati nobenih dokazov. Zato zanjo dejstva in dokazi, ki jih navede oziroma predlaga v tožbi, niso nova, saj jih ima šele v tožbi možnost prvič navesti oziroma predlagati. Taka prepoved bi tudi predstavljala prehud poseg v pravico do udeležbe v postopku tiste osebe, ki bi izkazala, da želi v tem postopku varovati neko svojo pravno korist (pri čemer je treba postopek pred toženo stranko in postopek sodnega varstva razumeti kot celoto).

Pri preizkusu tožbe proti odločbi je sodišče najprej ugotovilo, da ni očitno, da izpodbijana odločba ne posega v kakšno pravico ali na zakon oprto korist tožeče stranke. Zato ni razloga, da tožba ne bi bila dovoljena in bi jo bilo treba zavreči na podlagi določbe 4.točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZUS.

Pač pa je sodišče ugotovilo, da v tožbi ni navedenih nobenih konkretnih dejstev, iz katerih bi lahko sledilo, da tožena stranka P. L. ne bi smela izdati dovoljenja za ponudbo za odkup delnic P. U. Tudi če držijo trditve tožeče stranke, da je P. L. kršila določbe ZPre, te trditve še ne kažejo na to, da je bila njena ponudba, o kateri je odločala tožena stranka, nezakonita. Tožeča stranka za tak zaključek ni navedla nobenega konkretnega dejstva. Pridobitev več kot 25% delnic P. U. brez javne ponudbe za odkup sama po sebi namreč nima za posledico neveljavnosti pogodb o nakupu delnic, ampak so za tak primer predpisane druge posledice (glej posebej 55. člen, pa tudi prvi odstavek 4. člena, peti odstavek 7. člena in peti odstavek 8. člena ZPre). Ko je tožeča stranka toženo opozarjala na nezakonitosti, je v zahtevi za vstop v postopek navedla, da mora biti tožena stranka posebej pozorna, da bo ponudba za odkup skladna z določbama petega odstavka 7. člena in petega odstavka 8. člena ZPre. V petem odstavku 7. člena ZPre je določeno, da mora v primeru, ko je ponudnik pred objavo ponudbe za odkup v nasprotju s tem zakonom pridobil več kot 25% celotne izdaje delnic, na katere se nanaša ponudba za odkup, v ponudbi za odkup ponuditi najvišjo od cen, ki jo je plačal za katerokoli pridobitev delnic po tem, ko je pridobil 25% delnic. Po trditvi tožeče stranke je bilo to v obravnavanem primeru 90.000,00 SIT za delnico (kar je v postopku pred toženo stranko navedla tudi P. L.). Po določbi petega odstavka 8. člena ZPre pa lahko v primeru enake kršitve ponudnik ponudi v ponudbi za odkup izplačilo cene samo v denarju in ne morda v kakšni drugi sicer dovoljeni obliki (nadomestni vrednostni papirji, kombinirana ponudba, alternativna ponudba). P. L. je v ponudbi, kakršno je z izpodbijano odločbo dovolila tožena stranka, ponudila ceno 91.000,00 SIT za delnico in plačilo v denarju. S tem je po podatkih, ki jih je imela na razpolago tožena stranka, zadostila navedenim zakonskim določbam. Samo splošna trditev tožeče stranke, da bi bilo treba pregledati vse pogodbe o nakupu delnic po trenutku, ko je P. L. pridobila 25% delnic P. U., zato ne morejo zadostovati za zaključek, kakršnega je napravila tožeča stranka, da je tožena stranka kršila postopek, kar je vplivalo na zakonitost odločbe.

O tožbi zoper sklep št. 1006...:

Tožeča stranka je sicer predlagala, naj sodišče ta sklep preizkusi v okviru odločitve o prej obravnavanih sklepu in odločbi. Vendar je po določbi četrtega odstavka 235. člena v zvezi z drugim odstavkom 229. člena ZUP zoper sklep, s katerim je zavržena zahteva za vročitev odločbe osebi, ki ji odločba ni bila vročena, posega pa v njene koristi, dovoljena posebna pritožba. Posebna pritožba je dovoljena po določbi sedmega odstavka 82. člena ZUP tudi proti sklepu, s katerim je upravni organ zavrnil neki osebi zahtevek za pregled, prepis oziroma preslikavo spisa (to določbo je v postopku zahteve tožeče stranke za vročitev odločbe uporabila tožena stranka in očitno na njeni podlagi dala tožeči stranki tudi pravni pouk o samostojnem sodnem varstvu zopre ta sklep). Vse to pa pomeni, da je proti temu sklepu glede na določbo drugega odstavka 326. člena ZTVP-1 dovoljen samostojen postopek sodnega varstva. Zato je sodišče obravnavalo tožbo oziroma vlogo, s katero je tožeča stranka dopolnila svojo tožbo, kot samostojno tožbo proti temu sklepu.

Tožeča stranka ni stranka niti stranska udeleženka v postopku izdaje dovoljenja za ponudbo za odkup delnic. Zato ji tožena stranka po določbah 229. člena in četrtega odstavka 235. člena ZUP ni bila dolžna vročiti odločbe. Ne drži niti trditev tožeče stranke, da bi ji morala biti odločba vročena zato, ker lahko v postopku sodnega varstva proti njej vloži tožbo, ki ji mora biti izpodbijana odločba po določbi prvega odstavka 28. člena ZUS priložena. To, da mora biti izpodbijana odločba priložena tožbi, sicer drži. Vendar v primeru, ko tožeča stranka vloži tožbo proti odločbi, ki ji ni bila vročena in še posebej, če pojasni, da ji pristojni organ odločbe ni hotel vročiti, tožba, ki ji izpodbijana odločba ni priložena, ni nepopolna in je sposobna za obravnavanje. Sodišče si v takem primeru pridobi izpodbijano odločbo od tožene stranke skupaj z njenim spisom.

V primeru odločbe o dovoljenju za ponudbo za odkup delnic pa začne po določbi 334. člena ZTVP-1 teči rok za vložitev tožbe naslednji dan od objave ponudbe za odkup. Odločbe o izdaji dovoljenja po določbah 375. člena ZTVP-1 ni treba obrazložiti (v obravnavanem primeru je bila sicer obrazložena, a predvsem v formalnem pogledu, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za njeno izdajo), njena vsebina pa je pravzaprav razvidna iz same objavljene ponudbe. V ponudbi so namreč navedeni vsi podatki, na podlagi katerih je tožena stranka izdala dovoljenje za ponudbo za odkup delnic. Ravno zato je lahko zakon določil, da teče rok za vložitev tožbe od dneva objave ponudbe;

zainteresirana oseba namreč lahko iz same ponudbe, ne pa iz neobrazložene ali formalno obrazložene odločbe, ugotovi, ali je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je ponudbo dovolila ali ne. Zato niti sklep tožene stranke o zavrnitvi zahteve za vročitev sporne odločbe ni v nasprotju z zakonom.

Sodišče je tako ugotovilo, da tožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 256/2014
• sodba I U 483/2010
• UPRS sodba I U 1051/2014