Sodba in sklep III Ips 92/2002

Jedro

Če se izkaže, da iz kakršnihkoli razlogov sodišče ni moglo upoštevati navedb, ki so bile dane v skladu z ZPP, že samo to predstavlja kršitev določb pravdnega postopka. Vendar gre v takšnem primeru le za relativno kršitev, ki jo mora upoštevati tudi revizijsko sodišče, kolikor je bila storjena pred sodiščem druge stopnje. Razlogi, da tožeča stranka tudi z zahtevkom za denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo po 169. členu ZASP ni mogla uspeti, niso v tem, ker naj bi drugostopenjsko sodišče napačno štelo, da se ni sklicevala tudi na to določbo, marveč v tem, da je pri oblikovanju višine zahtevka izhajala iz drugih dejanskih podlag kot pri oblikovanju njegovega temelja. Ker je bil predmet spora domnevni poseg v moralne avtorske pravice, pravna (ne)pravilnost stališč, ki jih je ex abundante cautela zavzelo sodišče druge stopnje glede materialnih avtorskih pravic, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne more vplivati.

Izrek

1. Revizija prve tožnice se zavrže.

2. Revizija drugega tožnika se zavrne.

3. Tožnika morata povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 157.902,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek druge tožnice še za 6.830.400,00 SIT s pripadki ter naložilo tožnicama deljeno plačilo pravdnih stroškov prvostopenjskega postopka, drugemu tožniku pa stroške pritožbenega postopka.

Zoper takšno drugostopenjsko sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo zavrnilo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Izvod revizije je bil poslan toženi stranki in Državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka je na revizijo odgovorila, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.

Revizija prve tožnice ni dovoljena. Zahtevek prve tožnice je zavrnilo že prvostopenjsko sodišče, ta pa se zoper sodbo ni pritožila. O zahtevku prve tožnice drugostopenjsko sodišče ni odločalo, torej zoper takšno sodbo prva tožnica tudi ne more vložiti revizije (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP), zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Revizija drugega tožnika ni utemeljena.

Trditev o kršitvi določb pravdnega postopka in o zmotni uporabi materialnega prava opira revident predvsem na to, da ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje pri odločanju nista upoštevali njegovih navedb, ki jih je dal v pripravljalni vlogi in odgovoru na nasprotno tožbo dne 14.11.2001. Ta pripravljalna vloga naj bi bila namreč zaradi administrativne napake vložena v drug spis in se sodišči z njeno vsebino nista mogli seznaniti. Revident je kopijo vloge priložil reviziji in se skliceval zlasti na to, da je kot tožeča stranka ravno v tej vlogi izrecno navedel, da svoj zahtevek opira na oba pravna temelja, torej na kršitev materialnih avtorskih pravic, za kar je zahteval plačilo civilne kazni po 168. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 - ZASP) in na kršitev moralnih avtorskih pravic, zaradi česar je zahteval denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo po 169. členu ZASP. Prav to, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo (ker ni moglo upoštevati) takšne zgradbe njegovega zahtevka, naj bi bil razlog za to, da je napačno uporabilo materialno pravo. Iz nadaljnjih navedb, da je zaradi odsotnosti te vloge v spisu tudi nasprotje med tem, kar je o odločilnih dejstvih navedeno v razlogih sodbe in listinami v spisu oziroma med listinami, ki bi morale biti v spisu, pa jih tam zaradi administrativne napake ni, izhaja, da revident uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizijsko sodišče se je s pregledom spisa prepričalo, da je bila vloga tožeče stranke z dne 14.11.2001 res pomotoma vložena samo v spis po nasprotni tožbi tožene stranke IV Pg 29/2001. Očitno je torej, da ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje pri odločanju v tem sporu nista mogli upoštevati njene vsebine. Ta okoliščina pa ne more predstavljati kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vloga stranke namreč ne predstavlja listine (glej člene 224 do 228 ZPP), očitno je, da tudi ne gre za zapisnik o izpovedbah v postopku, zlasti ta vloga tudi ne vsebuje nobene navedbe o (odločilnih) dejstvih. Imajo pa stranke v postopku pravico, da navajajo ne le dejstva in tudi ne samo odločilna dejstva, pač pa lahko podajajo tudi svoja pravna naziranja, ki se nanašajo na sporni predmet (tretji odstavek 284. člena ZPP). Logičen sestavni del te pravice je, da se sodišče tudi z navedbami o dejstvih, ki morda niso odločilna in tudi s pravnimi naziranji strank seznani. Če se izkaže, da iz kakršnihkoli razlogov sodišče ni moglo upoštevati navedb, ki so bile dane v skladu z ZPP, že samo to predstavlja kršitev določb pravdnega postopka. Vendar gre v takšnem primeru le za relativno kršitev, ki jo mora upoštevati tudi revizijsko sodišče, kolikor je bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je moralo torej presoditi, ali bi v tem primeru okoliščina, da se drugostopenjsko sodišče ni moglo seznaniti z navedbami tožeče stranke iz navedene pripravljalne vloge, lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

V zvezi s spornim vprašanjem, ali je drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da trditvena podlaga utemeljuje kršitev moralne avtorske pravice, zahtevek pa je postavljen kot zahtevek za plačilo civilne kazni in zato pravno neutemeljen, vsebuje sporna vloga z dne 14.11.2001 naslednjo navedbo:

Civilna kazen, kot jo je določila tožeča stranka, je postavljena v celoti v skladu s prvim odstavkom 168. člena ZASP. Ob tem tožeča stranka kot temelj zahtevku dodatno navaja še člen 1-69 ZASP, saj je drugi tožnik prepričljivo povedal, kakšne posledice ima zanj in njegovo delo takšno poseganje v njegovo avtorsko delo. Po obeh temeljih torej zahteva denarno zadoščenje in civilno kazen, kot je navedeno v tožbi.

Tudi ob upoštevanju teh navedb se izkaže, da je izpodbijana sodba pravno pravilna. Tožeča stranka je namreč v tej vlogi dodatno k svojim dotedanjim navedbam navedla samo še nov pravni temelj za svoj zahtevek: poleg dotlej zatrjevanega 168. člena še 169. člen ZASP. V tem delu je drugostopenjska sodba - zaradi administrativne napake - res pomanjkljiva, ko navaja, da tožeča stranka ni postavila zahtevka po 169. členu ZASP. Vendar zaradi te pomanjkljivosti izpodbijana sodba ni nezakonita oziroma nepravilna. Drugostopenjsko sodišče je izrecno navedlo, da na sklicevanje na določilo 168. člena ZASP niti ni vezano - pri čemer se je pravilno sklicevalo na določbo tretjega odstavka 180. člena ZPP. Iz tega in iz nadaljnje utemeljitve izhaja, da je sodišče druge stopnje upoštevalo, da odsotnost izrecne navedbe 169. člena sama po sebi ni ovira za to, da bi bilo zahtevku mogoče ugoditi tudi na tej podlagi. Ne samo, da sklicevanje na 169. člen ZASP ne more spremeniti njenega pravnega položaja - tožeča stranka je v omenj-enem delu obrazložitve dobila tudi impliciten odgovor na to svojo navedbo. Razlogi, da tudi z zahtevkom za denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo po 169. členu ni mogla uspeti, niso v tem, ker naj bi drugostopenjsko sodišče napačno štelo, da se ni sklicevala tudi na to določbo, marveč v tem, da je pri oblikovanju višine zahtevka izhajala iz drugih dejanskih podlag kot pri oblikovanju njegovega temelja. Predvsem ni nikoli dala navedbe o kakršnihkoli pretrpljenih duševnih bolečinah, na kar utemeljeno opozarja tudi izpodbijana sodba, ko opozarja, da duševne bolečine zaradi zatrjevane skazitve, upoštevaje utemeljitev zahtevanega zneska (revizijsko sodišče pa dodaja, da upoštevaje tudi vse druge navedbe tožeče stranke) niso bile škodna posledica (četrti odstavek na 4. strani obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi s tem tudi ne držijo revizijske navedbe, da zlasti iz točke III tožbe, točke VII pripravljalne vloge z dne 10.5.1999 in točke IX vloge z dne 21.2.2002 izhaja, da je zahtevek oprt na kršitev moralnih avtorskih pravic. V teh delih svojih vlog tožeča stranka sicer daje navedbe, ki podpirajo trditve o posegih v njene moralne avtorske pravice, predvsem poseg v osebnost drugega tožnika. Okrnitev avtorjeve osebnosti zadošča za dejanski stan pravice do spoštovanja dela iz 19. člena ZASP in je lahko podlaga za prepovedne, odstranitvene ali druge zahtevke iz 167. člena ZASP, ne zadošča pa kot podlaga zahtevku na denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo po 169. členu ZASP - za to bi moral revident uveljavljati in dokazati tudi duševne bolečine.

Ni utemeljen tudi revidentov očitek, da je napačno stališče drugostopenjskega sodišča, da presoja prvostopenjskega sodišča (ki je ugotovilo kršitev materialne avtorske pravice do predelave) nima opore v tožbeni trditveni podlagi. Če bi bil ta očitek utemeljen, bi šlo lahko za zmotno uporabo materialnega prava, kolikor pa gre za vprašanje, ali je sodišče druge stopnje trditve tožeče stranke o kršitvi moralne avtorske pravice pravilno štelo kot trditve o dejstvih, pa tudi za kršitev določb pravdnega postopka (tretjega odstavka 180. člena ZPP). Glede tega vprašanja revizijsko sodišče pritrjuje stališču drugostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka s svojimi dejanskimi navedbami opredelila kot predmet spora moralno avtorsko pravico in njeno kršitev. Glede tega vprašanja se v celoti sklicuje na izčrpno utemeljitev v izpodbijani odločbi, pri čemer posebej podpira stališče, da materialna avtorska pravica ni mogla biti predmet spora, ker tožbena trditvena podlaga z njo ni bila individualizirana - drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom kontradiktornosti (prvi odstavek na 3. strani obrazložitve). Glede na takšno stališče revizijskemu sodišču tudi ni treba posebej odgovarjati na revizijske navedbe o zmotni uporabi materialnega prava, ki naj bi jih zagrešilo drugostopenjsko sodišče s tem, kako je pravno opredelilo vsebino (materialne) avtorske pravice do predelave in vprašanje njihovega imetništva oziroma prenosa. Ker je bil predmet spora domnevni poseg v moralne avtorske pravice, pravna (ne)pravilnost stališč, ki jih je - ex abundante cautela - zavzelo sodišče druge stopnje glede materialnih avtorskih pravic, (glej zlasti tretji in četrti odstavek obrazložitve na 3. strani), na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne more vplivati.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo drugega tožnika zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP. Znesek 157.902,00 SIT predstavlja takso in nagrado odvetniku, ki jih je imela tožena stranka v zvezi z odgovorom na revizijo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba V Cpg 996/2014
• VSL Sodba I Cp 418/2017
• VSL sodba I Cp 870/2013