Sklep III Ips 13/2002

Jedro

Razlikovalni del firme ne more biti označba, ki napotuje na dejavnost. Zato imetnik firme, ki je v firmo vnesel določen generičen pojem, ki sicer napotuje na dejavnost, ne more drugemu imetniku firme preprečiti uporabe istega izraza v firmi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 489. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP iz 1977 (ZPP 1977).

Tožena stranka je v oglasnem delu - "rumene strani" - telefonskega imenika za leto 1995/96 pod naslovom "patentna pisarna" objavila svojo firmo z besedami: "T. t. d.o.o. Patentna pisarna in svetovanje na področju managementa" ter pri tem navedla svojo telefonsko številko. V "rumenih straneh" telefonskega imenika za leto 1996/97 pa je pod naslovom "patentna pisarna" objavila svojo firmo tako, kot je vpisana v sodni register (glej v uvodu sklepa).

Tožeča stranka je vložila tožbo s tožbenim zahtevkom:

1. Tožencu se v gospodarskem prometu pri objavljanju toženčeve firme in oglaševanju njegove dejavnosti prepoveduje nadaljnja uporaba besed "patentna pisarna", v osmih dneh pod izvršbo,

2. Sodba se na stroške toženca objavi v časniku Delo in Ljubljanski dnevnik v prvih številkah, ki bosta izšli po pravnomočnosti sodbe, v osmih dneh pod izvršbo,

3. Toženec je dolžan v telefonskem imeniku podjetja Telekom Slovenije za l. 1995/96 in 1996/97 v prvi naslednji objavi po pravnomočnosti sodbe objaviti popravek oglasa svoje firme v dodatku "rumene strani" za leto 1995/96 in 1996/97 tako, da ob svoji firmi ne bo uporabil besed "patentna pisarna", v osmih dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je navedla, da je tožena stranka pri reklamiranju svoje firme neupravičeno uporabila bistveni del njene firme "patentna pisarna", pa tudi, da bi tožena stranka z uporabo omenjenih besed lahko ustvarila na trgu zmedo, saj bi se morebitni interesenti za storitve tožeče stranke lahko znašli v zmoti in poklicali telefonsko številko toženca, navedeno poleg objave. Tožeča stranka meni, da je dejanje tožene stranke dejanje nelojalne konkurence po 13. členu Zakona o varstvu konkurence (Ur.l.RS št. 18/93 - ZVK).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Bistveno za takšno odločitev je bilo njegovo stališče, da je izraz "patentna pisarna" generični pojem, s katerim se poimenuje opravljanje določene dejavnosti. Zato tožeča stranka z izbiro tega izraza za svojo firmo ne more preprečiti njegove uporabe drugim.

Pritožbeno sodišče je iz enakih razlogov zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo, uveljavljajoč revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizijsko sodišče je revizijo tožeče stranke v prvem odločanju na revizijski stopnji zavrnilo. Njegovo sodbo je Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe tožeče stranke razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje. Revizijsko sodišče je zato o reviziji ponovno odločilo.

Revizija je utemeljena.

Zakon o gospodarskih družbah (Ur.l. RS št. 30/93...45/2001 - ZGD) določa v drugem odstavku 12. člena, da mora biti v firmi (vsake družbe) označba, ki napotuje na dejavnost. Določa pa tudi, da se mora firma družbe jasno razlikovati od firm drugih družb (prvi odstavek 21. člena ZGD). Ker se lahko več družb ukvarja z enako dejavnostjo, razlikovalni del firme ne more biti označba, ki napotuje na dejavnost. Zato določa ZGD v četrtem odstavku 27. člena za delniške družbe in družbe z omejeno odgovornostjo (to sta tudi obe stranki spora) kot obvezni sestavni del firme še dodatno sestavino iz 13. člena ZGD (razlikovalni del firme osebnih družb je navedba priimka družbenika v firmi družbe z neomejeno odgovornostjo, oziroma priimka komplementarja v komanditni družbi - prvi in drugi odstavek 27. člena ZGD).

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je izraz "patentna pisarna" generičen pojem, ki napotuje na dejavnost. Nekateri drugi izrazi, ki kot generičen pojem napotujejo na dejavnost, so lahko n. pr. "odvetniška pisarna" , "borzna hiša", "mehanična delavnica" in drugo. Imetnik firme, ki je v firmo vnesel določen generičen pojem, ki sicer napotuje na dejavnost, ne more drugemu imetniku firme preprečiti uporabe istega izraza v firmi, ker takšen izraz nima razlikovalne funkcije.

Firma tožeče stranke "patentna pisarna" ima dvojno funkcijo: je označba v firmi, ki napotuje na dejavnost, pa tudi dodatna sestavina iz 13. člena ZGD, ki ima (naj bi imela) razlikovalno funkcijo (tako navaja tudi tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 26.5.1997 v točki XVIII). S tem, da je izbrala generičen izraz za svojo firmo tudi v razlikovalnem delu, pa tožeča stranka ne more preprečiti njegove uporabe drugim udeležencem pri nastopanju na trgu. Zato dejanja tožene stranke, ki ga tožeča stranka opredeljuje kot dejanje nelojalne konkurence, ni mogoče podvesti niti pod 3. niti pod 10. alineo tretjega odstavka 13. člena ZVK.

V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na Pariško konvencijo za varstvo industrijske lastnine revizijsko sodišče ugotavlja, da direktna uporaba njenih določb v tem primeru ni možna. Druga točka 1. člena samo določa, kaj je predmet varstva industrijske lastnine po konvenciji, 8. člen konvencije pa zavezuje države pogodbenice, kako bodo zavarovale trgovsko ime. To pa je Republika Slovenija storila s sprejemom Zakona o gospodarskih družbah (12. do 28. člen ZGD). Ta sodba pa temelji (tudi) na omenjenih določbah.

Tožeča stranka je navajala tudi, da bi tožena stranka z objavljanjem v "rumenih straneh", to je v oglasnem delu telefonskega imenika, z uporabo besed "patentna pisarna" utegnila ustvariti zmedo na trgu, saj bi se interesenti za storitve tožeče stranke utegnili znajti v zmoti in poklicati telefonsko številko tožene stranke, navedeno poleg objave. Opozarjala je tudi, da tožena stranka ni bila registrirana za opravljanje storitev, ki jih lahko opravlja patentni zastopnik.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožena stranka v "rumene strani" telefonskega imenika 1995/96 vnešena kot "T. t. d.o.o., patentna pisarna in svetovanje na področju managementa". Takšen vnos v telefonski imenik naredi vtis, da se stranka predstavlja s celotno firmo, to je z vsemi njenimi sestavinami, tudi tisto, ki napotuje na dejavnost. Pa tudi ob drugačni razlagi oglasa je lahko uporaba izraza "patentna pisarna", ki napotuje na dejavnost tožene stranke, dejanje nelojalne konkurence iz 1. alinee tretjega odstavka 13. člena ZGD, če so sicer izpolnjene vse predpostavke dejanja nelojalne konkurence iz nje in iz drugega odstavka 13. člena ZVK, ali pa samo slednjega (dejanja nelojalne konkurence so v tretjem odstavku 13. člena ZVK našteta samo primeroma). Nakazovanje na opravljanje dejavnosti, za katero tožena stranka ni bila registrirana, pri nastopanju na trgu ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji (ena od predpostavk iz drugega odstavka 13. člena ZVK). Zaradi neresničnosti podatka pa pomeni tudi del abstraktnega dejanskega stanu dejanja nelojalne konkurence iz 1.

alinee tretjega odstavka 13. člena ZVK. Tožena stranka namreč ni (bila) registrirana za opravljanje dejavnosti, na katero napotuje generični izraz "patentna pisarna".

V "rumene strani" telefonskega imenika za leto 1996/97 tožena stranka ni bila več vnešena z oznako dejavnosti "patentna pisarna" v firmi. Ponovno, tako kot že v letu 1995/96, pa je bila objavljena pod naslovom "patentna pisarna". Če je že bila v letu 1995/96 objavljena pod omenjenim naslovom iz razlogov, ki jih ni mogoče pripisati njej (ugotovitev sodišča prve stopnje), pa bi morala izdajatelja opozoriti, da napake iz leta 1995/96, to je vnosa tožene stranke v "rumene strani" pod naslov, ki nakazuje na njeno dejavnost, za katero ni registrirana, ne sme pri izdaji naslednjih "rumenih strani"

ponoviti. Opustitev takšnega opozorila je tudi lahko dejanje nelojalne konkurence, če so za to izpolnjene ostale predpostavke nelojalne konkurence.

Sodišči prve in druge stopnje se glede navedene dejanske podlage, ki je tudi podlaga tožbenemu zahtevku, nista posebej opredelili. Očitno sta tudi tožbeni zahtevek na njeni podlagi zavrnili z enakimi razlogi kot tožbeni zahtevek, temelječ na neupravičeni uporabi sestavnega dela firme tožeče stranke. To pa je pravno zmotno, kot izhaja iz zgoraj navedenega. Zato je revijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP). Pri tem se ni opredeljevalo glede uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka glede na to, da morebitni njihov (ne)obstoj na odločitev ne more več vplivati.

V nadaljnjem postopku bo sodišče ugotovilo, ali so podane tudi druge predpostavke iz drugega odstavka in 1. alinee tretjega odstavka 13. člena ZVK, ki bi ravnanje tožene stranke lahko opredelile kot dejanje nelojalne konkurence, in nato ponovno odločilo.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1659/2005
• Sodba U 1410/94-6
• Sodba III Ips 164/2006