Sodba III Ips 10/2002

Jedro

Delničar, ki ni uveljavljal ničnosti sklepa skupščine, s katerim je bila spremenjena struktura kapitala, s tem pa zmanjšana njegova glasovalna pravica, ne more na naslednji skupščini uveljaviti ničnosti na tej skupščini sprejetih sklepov iz razloga ker so bili sprejeti upoštevajoč glasovalne pravice, kakršne so izhajale iz spremenjene strukture kapitala, izglasovane že na prejšnji skupščini. S tem, da ni uveljavljal ničnosti na prejšnji skupščini sprejetega sklepa o spremembi strukture kapitala, je nanjo pristal.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

"1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki I/2 izreka;

2. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I/1 in I/3 izreka razveljavi;

3. Tožeča stranka F. d.d. mora v osmih dneh povrniti toženi stranki M. d.d. stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka v znesku 926.010,00 SIT".

II. Tožeča stranka mora v osmih dneh povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 302.000,00 SIT.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena novega ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Tožena stranka se je preoblikovala v delniško družbo z izdajo internih delnic s popustom po Zakonu o družbenem kapitalu (Ur. list SFRJ, štev. 84/89 in 46/90). Struktura njenega kapitala po statutu je bila zato 96,13% delniški kapital in 3,87% družbeni kapital. Njen kapital je bil razdeljen na 107.232 delnic, od katerih je 103.082 delnic predstavljalo delniški, 4.150 delnic pa družbeni kapital. Že v letu 1991 je izposlovala dovoljenje za zamenjavo internih delnic z rednimi. Te so bile od 5.9.1991 dalje predmet trgovanja na borzi vrednostnih papirjev.

Agencija za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju: APPNI) je pri toženi stranki opravila postopek revizije po 48. členu in sledečih Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS, štev. 55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP). Ugotovila je oškodovanje družbenega premoženja, do katerega je prišlo na različne načine, tudi z lastninjenjem z izdajo internih delnic. Toženi stranki je zato z odločbo z dne 26.1.1996 štev... (v nadaljevanju: odločba) naložila, da mora zaradi odprave ugotovljenih oškodovanj družbene lastnine uskladiti lastninska razmerja, pravne posle in knjiženja tako, da izvrši knjiženja, navedena v izreku odločbe. Z odpravo oškodovanj družbene lastnine naj bi se struktura kapitala tožene stranke spremenila tako, da bi bilo v njem 33,0% delniškega kapitala, 66,7% družbenega kapitala in 0,3% trajnih vlog.

Tožena stranka je odločbo APPNI izvršila. Da bi se spremenjena struktura kapitala izrazila tudi v delnicah, je izdala 204.201 delnico. Vse nove delnice so predstavljale družbeni kapital. Od njihove izdaje dalje naj bi predstavljalo družbeni kapital 208.351 delnic, delniški pa 103.082 delnic.

Dne 29.7.1996 je bila skupščina tožene stranke. Glasovanja na njej so bila izvedena upoštevajoč tudi nove delnice.

Tožeča stranka je zahtevala s tožbo ugotovitev ničnosti sklepov, sprejetih na skupščini tožene stranke dne 29.7.1996, podrejeno pa njihovo razveljavitev. Sklepi naj ne bi bili sprejeti s potrebno večino. Na trgu vrednostnih papirjev je kupila 3301 delnico tožene stranke. Vsaka delnica je predstavljala 1/107232-ino njenega kapitala. Tožena stranka pa ji sedaj priznava samo po 1/312370-ino kapitala na delnico. Odločanje na skupščini na način, da se mimo statuta odvzame delničarju 2/3 kapitala, je v nasprotju z javnim redom, torej nično. APPNI ji s svojo odločbo ni mogla vzeti kapitala. Upoštevajoč kapital, ki ga je kupila in ki so ga kupili tudi drugi delničarji, sklepi skupščine niso bili sprejeti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpodbijani sklepi skupščine tožene stranke pravno neobstoječi, tožbena zahtevka na ugotovitev njihove ničnosti oziroma na njihovo razveljavitev pa je zavrnilo.

Na podlagi pritožb obeh strank je pritožbeno sodišče z izpodbijano sodbo pravnomočno ugotovilo, da so sklepi, sprejeti na skupščini tožene stranke dne 29.7.1996 od vključno točke 1 do vključno točke 7, zapisani v notarskem zapisniku notarja Borisa Lepše z dne 29.7.1996 opr. štev. Sv 445/96, nični.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

V zadevi je revizijsko sodišče že odločilo. Ustavni pritožbi tožene stranke pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugodilo, sodbo revizijskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Pri novem odločanju je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v obsegu iz 386. člena ZPP.

S svojo odločbo je APPNI naložila toženi stranki izvedbo določenih knjiženj. Tožena stranka jih je izvedla. Z izpodbijano sodbo pritožbeno sodišče ni poseglo niti v odločitev APPNI niti v njeno izvedbo. Zato ni kršilo nobene določbe pravdnega postopka, kot to zmotno trdi tožena stranka v reviziji (pri tem ne pove, katero določbo ZPP naj bi pritožbeno sodišče kršilo). Presojanje učinkov takšne odločbe na civilnopravna razmerja pa v reševanju sporov, kakršen je obravnavani, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ampak dolžnost sodišča, pravilnost presoje pa materialnopravno vprašanje.

V zvezi z učinkovanjem odločbe APPNI na pravna razmerja med toženo stranko in tistimi imetniki njenih delnic, ki so delnice kupili na borzi vrednostnih papirjev v dobri veri, kot to za sebe trdi tožeča stranka, revizijsko sodišče meni, da učinki pravnomočnosti odločbe APPNI v takšnem primeru ne segajo preko z odločbo odrejenih knjiženj. Zlasti ne more odločba APPNI v takšnem primeru omenjenih pravnih razmerij spreminjati, ker se imetniki delnic postopka, v katerem je bila izdana, niso udeležili in zato svojih pravic niso mogli v njem varovati. Dopustitev takšnega učinkovanja odločbe APPNI bi bila v nasprotju z 22. pa tudi 23. členom Ustave Republike Slovenije.

Rezultati revizije, izvedene po ZLPP, bi morda lahko vplivali na pravna razmerja, temelječa na imetništvu delnic tožene stranke, če bi jih imetniki kupili na borzi vrednostnih papirjev vedoč za postopek revizije. Toda to dejstvo bi morala tožena stranka zatrjevati in dokazovati v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 496.a člena ZPP). Tega pa ni storila. Omenila ga je šele (in samo) v odgovoru na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, torej prepozno, da bi ga sodišče ugotavljalo in pri odločitvi upoštevalo. Ni pa dolžnost sodišča, da po uradni dolžnosti ugotavlja dejstva, ki bi bila za odločitev lahko relevantna, stranka pa jih ni niti zatrjevala. Če bi to v tem postopku storilo, bi (zopet) ravnalo v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

Čeprav meni tožena stranka drugače, je za odločitev v sporu treba uporabiti določbe Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS, štev. 30/93...6/99; v nadaljevanju: ZGD) in ne Zakona o podjetjih. Takšno stališče sta v svojih odločbah pravilno zavzeli že sodišči prve in druge stopnje.

Tožena stranka utemeljuje stališče, da je za odločitev v sporu treba uporabiti določbe Zakona o podjetjih, prvenstveno, vendar napačno, na 577. členu ZGD, potem pa še na drugem odstavku 578. in na 579. členu ZGD. Pri tem popolnoma prezre prvi odstavek 578. člena ZGD.

ZGD v 577. členu ne določa, kateri zakon velja od uveljavitve ZGD dalje za subjekte, navedene v omenjeni zakonski določbi. Določa samo, da nadaljujejo vsi ti subjekti tudi po uveljavitvi ZGD še naprej z delom na način in pod pogoji, pod katerimi so vpisani v sodni register. S tem izključuje nujnost njihove takojšnje uskladitve z določbami ZGD, to je uskladitve z določbami ZGD pred izvedbo lastninskega preoblikovanja, ne izključuje pa začetka uporabe ZGD z dnem njegove uveljavitve, razen v izrecno navedenih izjemah. Če ne bi bilo omenjene določbe, bi to za vse gospodarske subjekte, ki niso bili že v naprej usklajeni z določbami ZGD, pomenilo takojšnjo uporabo petega odstavka 580. člena ZGD (sedaj že razveljavljenega - 39. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij - Ur. list RS, štev. 54/99).

Osnova za presojo, od kdaj veljajo in se tudi uporabljajo določbe ZGD za vse gospodarske subjekte, je prvi odstavek 578. člena ZGD. Ta določa, da se z dnem, ko začne veljati ZGD, preneha uporabljati Zakon o podjetjih. Ker je ZGD začel veljati 10.7.1993 (597. člen ZGD), se je s tem dnem nehal uporabljati Zakon o podjetjih. To velja za vse gospodarske subjekte, razen za tiste, ki so navedeni v drugem odstavku 578. člena ZGD. Med te pa tožena stranka ne spada. Ob uveljavitvi ZGD (in prenehanju uporabljanja Zakona o podjetjih) je namreč že bila delniška družba v mešani lastnini. Ne glede na to, kolikšen delež družbenega kapitala je v njenem kapitalu, se zato zanjo od uveljavitve ZGD dalje uporabljajo določbe tega zakona, in sicer do njenega popolnega lastninskega preoblikovanja vključno s 579. členom ZGD ter ob upoštevanju 577. člena ZGD. Takšno je bilo tudi stališče zakonodajalca ob sprejemanju ZGD, kar izhaja iz obrazložitve predloga zakona v Poročevalcu Državnega zbora št. 24/64 (konec 64. strani in začetek 65. strani). Pri tem "ob upoštevanju 577. člena ZGD" pomeni, da pri reševanju spora še ni mogoče uporabiti tistih (četudi kogentnih) določb ZGD, ki so (bodo postale)

uporabljive šele z izvedbo lastninskega preoblikovanja, da pa je treba v vseh ostalih primerih uporabiti določbe ZGD (oziroma določbe statuta, če in kolikor so usklajene z določbami ZGD).

Iz zgoraj navedenih razlogov, zlasti iz okoliščine, da se učinkovanje odločbe APPNI ne more raztezati na subjekte, ki v postopku revizije niso mogli varovati svojih interesov, bi sledilo, da revizija ni utemeljena. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo neko dejstvo, ki ga je tožena stranka zatrjevala, tožeča stranka ga ni prerekala, pritožbeno sodišče pa ga tudi ni štelo kot nepravilno ugotovljeno, ki ob pravilni uporabi materialnega prava privede do zaključka, da je revizija utemeljena.

Tožena stranka se je preoblikovala v kapitalsko družbo po določbah Zakona o družbenem kapitalu. Za takšne družbe je določil ZLPP v prvem odstavku 45. člena, da morajo v določenem roku in obsegu pred pričetkom preoblikovanja po ZLPP pripraviti program uskladitve lastninskih razmerij z določbami ZLPP. Tožena stranka tega ni storila. Zato je APPNI opravila revizijski pregled in toženi stranki naložila izvedbo določenih ukrepov. Z njihovo izvedbo naj bi bila dosežena uskladitev iz prvega odstavka 45. člena ZLPP. Ta uskladitev po mnenju revizijskega sodišča sicer ne bi mogla učinkovati na delničarje tožene stranke, ki so delnice kupili v dobri veri na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, z izjemo v primeru, če so se z njo strinjali, oziroma so s svojim ravnanjem izrazili svoje strinjanje z njo. Prav do tega pa je prišlo v obravnavanem primeru.

Tožeča stranka je izpodbijala sklepe, sprejete na skupščini tožene stranke dne 29.7.1996. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo (točka I.- D obrazložitve prvostopenjske sodbe), da je tožena stranka (že) na skupščini dne 21.3.1996 sprejela sklep, s katerim je ugotovila in potrdila, da pripada v skladu z odločbo APPNI v strukturi njenega kapitala družbenemu kapitalu 66,70% (208.351 glasov), delniškemu kapitalu 33,00% (103.082 glasov) in trajnim vlogam 0,3% (237 glasov). Ugotovilo je tudi, da je skupščina sprejela ta sklep v sestavi, ki je upoštevala zgoraj navedeno razmerje glasov.

V sodbah sodišč prve ali druge stopnje ni podatka, da bi tožeča stranka izpodbijala omenjeni sklep skupščine tožene stranke z dne 21.3.1996. Tega tudi tožeča stranka ni trdila. Ta sklep skupščine je torej veljaven. Z vložitvijo tožbe, s katero izpodbija veljavnost sklepov, sprejetih na skupščini dne 29.7.1996, uveljavljajoč nepravilnost pri glasovanju, ker je tožena stranka upoštevala razmerje 66.70% - družbeni kapital : 33,00% - delniški kapital, izpodbija tožeča stranka dejansko sklep o strukturi kapitala, ki ga je tožena stranka sprejela na skupščini dne 21.3.1996. Z vložitvijo tožbe, kakršno je vložila, želi torej tožeča stranka dejansko zaobiti določbe ZGD, ki urejajo veljavnost sklepov skupščine zlasti z vidika možnosti njihovega izpodbijanja (primerjaj: 360. člen in 364. člen ZGD v prvotnih besedilih). Tega pa ne more. S tem, da sklepa o strukturi kapitala tožene stranke, sprejetega na skupščini dne 21.3.1996 ni izpodbijala, je tožeča stranka izkazala svoj pristanek na strukturiranje kapitala tožene stranka v skladu z odločbo APPNI.

Iz zgoraj navedenega razloga je zato revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Za spremembo se je odločilo zato, ker pritožbeno sodišče ni opustilo odgovora na noben pritožbeni razlog tožeče stranke. Na revizijski stopnji je bil zato potreben samo še materialnopravni preizkus izpodbijane sodbe. Glede na to, da je tožeča stranka s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje samo v točki I/2 izreka (zavrnitev zahtevka na ugotovitev ničnosti oziroma na razveljavitev sklepov skupščine), je revizijsko sodišče ob spremembi drugostopenjske sodbe njeno pritožbo zavrnilo, pritožbi tožene stranke, ki je izpodbijala točko I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje pa je ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje v tem delu razveljavilo zaradi sojenja mimo tožbenega zahtevka.

Na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki njene stroške postopka na vseh treh stopnjah v obsegu iz prvega odstavka 155. člena ZPP upoštevajoč pri tem določbe Zakona o sodnih taksah in odvetniške tarife vključno z njunima tarifnima deloma. Pri tem je štelo odgovor za tožbo in prvo pripravljalno vlogo tožene stranke za eno samo vlogo. Tožena stranka ni namreč v odgovoru na tožbo povedala drugega kot da prereka tožbeni zahtevek. Za vlogo dne 12.3.1997 je priznalo toženi stranki samo 10 točk. Vloga je bila samo obvestilo in ne pripravljalna vloga. Nagrado za narok dne 23.4.1997 ji je priznalo samo enkrat in ne dvakrat, kot je predlagala. Priznalo ji tudi ni povišane nagrade za nadaljnja pravdna dejanja v postopku na prvi stopnji, ker je pooblaščenec tožene stranke ves čas zastopal samo eno stranko (osebo). V obsegu, v katerem sta dva tožnika tožbo umaknila, pa je sodišče toženi stranki tako priznalo pravico do povrnitve stroškov v posebnem sklepu (glej sodbo in sklep sodišča prve stopnje pod točko II/2 izreka).

Revizijsko sodišče je tako priznalo toženi stranki pravico do vrnitve stroškov postopka na prvi stopnji v znesku 471.000,00 SIT, na drugi stopnji pa v znesku 455.010,00 SIT (za pritožbo ji je priznalo samo 1000 točk), skupno torej 926.010,00 SIT. Priznalo pa ji je tudi stroške revizijskega postopka po predlogu.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 102/2003
• Sodba III Ips 87/98
• Sodba III Ips 66/99