Sodba III Ips 26/2001

Jedro

Znamka je pravica, ki nastane na temelju ZIL; z njo se varuje znak.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je znak JULIJANA, ki ga uporablja v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga tožena stranka, istoveten oziroma podoben znamki JULIANA, ki jo uporablja druga tožnica za zaznamovanje svojega blaga iste oziroma podobne vrste, in da je bil ta znak splošno znan kot oznaka za blago druge tožnice, še preden je tožena stranka prijavila znamko, reg. št.

9471492 (prva točka izreka); drugo tožnico je razglasilo za nosilko znamke JULIANA (druga točka izreka). Tožbeni z-ahtevek, po katerem bi tožena stranka morala uničiti ali predrugačiti vse primerke in embalažo ter druge predmete, ki jih je označila z blagovno znamko JULIJANA ter uničiti in predrugačiti matrice, negative, plošče, kalupe in druga sredstva, ki služijo za označevanje artiklov, embalaže ali korespondence z blagovno znamko JULIJANA, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo (tretja točka izreka sodbe).

Prvostopenjsko sodišče je v tretji točki izreka tudi zavrnilo odškodninski zahtevek prvega tožnika za plačilo 44.-950.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1999 do plačila, in zahtevek za objavo sodbe v javnih glasilih. V četrti točki izreka je prvostopenjsko sodišče naložilo vsaki stranki plačilo svojih stroškov postopka.

Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožili obe stranki. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča v tretji točki izreka. Pritožbi tožene stranke pa je pritožbeno sodišče ugodilo in prvostopenjsko sodbo v prvi in drugi točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Plačilo stroškov postopka je pritožbeno sodišče naložilo tožeči stranki.

Tožeča stranka izpodbija z revizijo drugostopenjsko sodbo, kolikor se nanaša na prvo in drugo točko izreka prvostopenjske sodbe. V reviziji uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, naj spremeni napadeno sodbo in v prvi in drugi točki izreka ugodi tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Drugostopenjsko sodišče je odločilo na temelju naslednjih dejanskih ugotovitev: tožena stranka je dne 7.11.1994 vložila prijavo za priznanje blagovne znamke JULIJANA. Blagovna znamka JULIJANA je bila registrirana dne 8.8.1996 v razredu 32 nicejske klasifikacije z odločbo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št... Druga tožnica je blagovni znak JULIANA že pred 7.11.1994 uporabljala za označevanje ustekleničene vode iz zajetja v karavanškem cestnem predoru. Blagovni znak JULIANA pa v času vložitve prijave za priznanje blagovne znamke JULIJANA ni bil zavarovan z blagovno znamko.

Zakon o industrijski lastnini (Ur.l. 13/1992, 13/1993, 27/1993, 75/1997, 54/2000, v nadaljevanju: ZIL) jasno razlikuje med znamko in znakom (prim. četrti odstavek 2. člena in 17. člen in naslednje ZIL). Znamka je pravica, ki nastane na temelju ZIL; z njo pa se varuje znak. Razlika med znakom in znamko je smiselna in celo nujna zato, ker je uporabnik znaka v drugačnem pravnem položaju kot imetnik znamke. Stališče revidenta, da se vsak znak, ki se uporablja v blagovnem prometu, imenuje blagovna znamka, v ZI-L nima opore, kar priznava revident sam. Vendar pa tudi strokovno izrazje ne enači pojmov znak in znamka. Glede tega glej npr. Puharič v:

Puharič/Ude/Krisper-Kramberger: Zakon o industrijski lastnini s komentarjem, Ljubljana 1994, komentar k 2. členu (pod 0. in pod 4.). Enako pa je bilo stališče literature tudi k predhodniku ZIL, to je k Zakonu o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (prim. Puharič v: Puharič/Ude/Krisper-Kramberger: Predpisi o izumih, tehničnih izboljšavah in znakih r-azlikovanja s komentarjem, komentar k 2. členu pod 1, stran 20, Ljubljana 1982). Revident torej nima prav, kolikor meni, da se izraz blagovna znamka uporablja za vsak znak, ki se uporablja za razlikovanje blaga v prometu vsaj kot strokovni izraz. Glede na to, da ZIL jasno razlikuje med znakom in znamko in da strokovna literatura obeh pojmov ne razume kot sopomenki, je drugostopenjsko sodišče pravilno menilo, da so zaradi zamenjave pojmov znamka in znak nastale vsebinske posledice.

Revident je menil, da je zamenjava JULIANE z JULIJANO in obratno zgolj očitna napaka, ki ne more biti razlog za meritorno zavrnitev in meni, da je odločitev drugostopenjskega sodišča materialnopravno zmotna. Poleg tega meni tudi, da je bilo pravilno, ker je zahteval razglasitev druge tožnice za nosilko znamke JULIANA (druga točka zahtevka). Tudi s temi revidentovimi pravnimi naziranji se ni moč strinjati.

Zahtevek za ugotovitev istovetnosti ali podobnosti znaka JULIJANA (ki ga uporablja tožena stranka) z znamko JULIANA (katere imetnica naj bi bila druga tožnica) je torej neutemeljen že zato, ker druga toženica ni imetnica nobene take ali podobne blagovne znamke, temveč je tožena stranka imetnica blagovne znamke JULIJANA. Drugostopenjsko sodišče je torej glede prve točke tožbenega zahtevka odločilo pravilno (prvi odstavek 100. člena ZIL). Pravilna pa je tudi odločitev glede druge točke zahtevka. Druga tožni-ca bi lahko kvečjemu zahtevala razglasitev same sebe za nosilca blagovne znamke JULIJANA. Tega pa ni zahtevala, saj je zahtevala razglasitev za nosilca znamke JULIANA; te blagovne znamke pa tožena stranka sploh nima registrirane. Zahtevek druge tožnica v drugi točki je torej bil glede na prvi odstavek 100. člena ZIL tudi neutemeljen.

Drugostopenjsko sodišče v nobenem primeru ne bi smelo ravnati drugače, kot je, tudi če je razlog za zavrnitev zahtevkov tožeče stranke iskati v pomoti. Sodišče mora odločiti o zahtevku, takšnem kot je bil postavljen (prim. prvi odstavek 2. člena ZPP in prvi odstavek 310. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v postopku zavarovanja z začasno odredbo določno opisalo, kakšen zahtevek je postavila druga tožnica. Iz opisa je druga tožnica lahko že v času izdaje sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ugotovila, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Kljub opozorilu tožbenega zahtevka ni spremenila in popravila pomote, čeprav se je postopek pred prvostopenjskim sodiščem nadaljeval. Vsekakor pa prvostopenjsko sodišče najkasneje od sklepa drugostopenjskega sodišča naprej ni imelo več nobenega razloga, da ne bi odločilo v okviru takšnega zahtevka, kot je bil postavljen, saj je to glede na pravila ZPP celo dolžnost sodišča.

Revident je tudi menil, da iz obrazložitve sodbe drugostopenjskega sodišča ni mogoče razbrati, iz katerih razlogov je zavrnilo zahtevek za razglasitev druge toženke za nosilca znamke JULIANA (druga točka tožbenega zahtevka). Pritožbeno sodišče naj bi s tem kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Že prej je bilo obrazloženo, da je bila zavrnitev druge točke tožbenega zahtevka pravilna, kolikor je temeljila na uporabi 100. člena ZIL. Svojo odločitev je pritožbeno sodišče utemeljilo z nesklepčnostj-o postavljenega zahtevka in ta pravni sklep še naprej obrazložilo. Pritožbeno sodišče je tudi preizkusilo, ali bi ne bilo mogoče ugoditi zahtevku iz druge točke vsaj na temelju prvega odstavka 60. člena ZIL. Ugoditev zahtevku iz druge točke je izključilo zaradi nepristojnosti sodišča za odločanje o zahtevkih na temelju prvega odstavka 60. člena ZIL. Takšno pravno mnenje ima oporo v ZIL in se mu revizijsko sodišče pridružuje (prim. tudi 44. člen in naslednje ZIL). Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je tudi v tem primeru jasen in ne stoji v nasprotju z razlogi za zavrnitev zahtevka iz prvega odstavka 100. člena ZIL.

Poleg tega je tako iz besedila kot tudi iz zgradbe obrazložitve jasno, da je pritožbeno sodišče preizkusilo prvi odstavek 100. člena in prvi odstavek 60. člena ZIL kot alternativni podlagi postavljenemu zahtevku in obe zavrnilo.

Drugostopenjsko sodišče je zamenjavo pojmov znamka in znak na eni strani in imen JULIANA in JULIJANA ocenilo kot pravno upoštevno vsebinsko napako. To je sklep, do katerega je prišlo, ko je primerjalo pravno stališče druge tožnice in svoje lastno stališče. Sklep je jasen in pravilen, razlogi iz obrazložitve pa so jasni in niso med seboj v nasprotju. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ne obstaja.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo niti da bi bilo materialno pravo uporabljeno zmotno niti da bi bile kršene določbe pravdnega postopka, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 92/2001
• Sodba in sklep III Ips 36/2008
• Sodba III Ips 38/98