Sodba III Ips 92/2001

Jedro

Namen 2. točke prvega odstavka 19. člena ZIL ni omogočiti preizkus, ali se že registrirana znamka dovolj razlikuje od kakšne druge blagovne znamke za isto vrsto blaga ali pa vseh ostalih blagovnih znamk, sicer bi 6. in 7. točka prvega odstavka 19. člena ZIL sploh ne bili potrebni.

Sodišče v primeru vložitve tožbe na temelju prvega odstavka 87. člena ZIL v povezavi z 2. točko prvega odstavka 19. člena ZIL preizkusi le, ali je znak abstraktno sposoben za razlikovanje. Konkretna sposobnost za razlikovanje je predmet preizkusa po 6. in 7. točki prvega odstavka 19. člena ZIL in (posredno) tudi po prvem odstavku 100.

člena ZIL.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev ničnosti blagovne znamke tožene stranke št... Poleg tega, glavnega zahtevka, je postavila še dva podredna zahtevka, in sicer za preklic pravice J. d.d. do blagovne znamke št... in pa za razglasitev tožeče stranke za nosilca znaka št... Prvostopenjsko sodišče je vse tožbene zahtevke zavrnilo.

Zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka je leta 1995 registrirala blagovno znamko št... Ta blagovna znamka je sestavljena iz rdečih in rumenih črt, katerih debelina sledi določenem zaporedju. Tožeča stranka pa v blagovnem prometu tudi uporablja blagovne znake za označevanje iste vrste blaga. Svojih blagovnih znakov pa tožeča stranka ni zavarovala z znamko.

Z glavnim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala, da naj sodišče ugotovi, da znamka št... ni sposobna za razlikovanje. Svoj zahtevek je izrecno oprla na prvi odstavek 87. člena v povezavi z 2. točko prvega odstavka 19. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur.l. RS št. 13/92, 13/93, 27/93; v nadaljevanju: ZIL).

Revident je v reviziji menil, da mora biti blagovna znamka takšna, da se dovolj razlikuje od drugih blagovnih znamk. Verjetno je menil, da se blagovni znaki tožeče stranke in registrirana blagovna znamka tožene stranke ne razlikujejo dovolj. Poleg tega je revident menil tudi, da mora biti znamka primerna za razlikovanje tako, da je razliko zmožen zaznati povprečen potrošnik.

Predpostavka za priznanje znamke je tudi primernost znaka za razlikovanje. Prvi odstavek 18. člena ZIL primeroma določa, kateri znaki so takšni, to je primerni za razlikovanje. K znakom, primernim za razlikovanje, spadajo tudi grafične podobe v najširšem pomenu te besede (slike, risbe in kombinacije barv). V povezavi z prvim odstavkom 18. člena ZIL določa 2. točka prvega odstavka 19. člena ZIL, kakšna posledica nastane v primeru prijave znaka, ki za razlikovanje ni primeren. Znak, ki ni primeren za razlikovanje v prometu, se ne more registrirati kot znamka. Če pa se registracija vseeno opravi, se lahko uveljavlja ničnost takšne znamke po prvem odstavku 87. člena ZIL.

Namen 2. točke prvega odstavka 19. člena ZIL ni omogočiti preizkus, ali se že registrirana znamka dovolj razlikuje od kakšne druge blagovne znamke za isto vrsto blaga ali pa vseh ostalih blagovnih znamk, sicer bi 6. in 7. točka prvega odstavka 19. člena ZIL sploh ne bili potrebni. Tožeča stranka sicer v reviziji meni drugače, namreč da lahko imetnik blagovnega znaka zahteva preizkus, ali se njen blagovni znak dovolj razlikuje od (registrirane) blagovne znamke, toda takšno mnenje v 2. točki prvega odstavka 19. člena ZIL nima opore.

Sodišče v primeru vložitve tožbe na temelju prvega odstavka 87. člena ZIL v povezavi z 2. točko prvega odstavka 19. člena ZIL preizkusi le, ali je znak abstraktno sposoben za razlikovanje. Konkretna sposobnost za razlikovanje je predmet preizkusa po 6. in 7. točki prvega odstavka 19. člena ZIL in (posredno) tudi po prvem odstavku 100.

člena ZIL.

Strinjati pa se je z revidentom, da mora biti znamka primerna za razlikovanje tako, da je razliko zmožen zaznati povprečen potrošnik. Pri znamki št... gre za kombinacijo pasov rdeče in rumene barve.

Revizijsko sodišče ni našlo nobenih razlogov, zaradi katerih prav kombinacija pasov rdeče in rumene barve s stališča povprečnega potrošnika ne bi bila sposobna za razlikovanje; tudi tožeča stranka jih ni zatrjevala. Glede na prvi odstavek 18. člena ZIL je torej znak za razlikovanje sposoben. Pritožbeno sodišče je glede glavnega zahtevka torej odločilo prav, ker ga je zavrnilo.

Vrhovno sodišče je v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP) preizkusilo, ali bi mogoče ne bil glavni tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen vsaj na temelju 6. in 7. točke prvega odstavka 19. člena ZIL. Pri tem ugotavlja, da glavnemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi niti na tem pravnem temelju, saj tožeča stranka ni imetnik (registriranega) znaka, kar je predpostavka za uveljavljanje zahtevkov na temelju 6. in 7. točke prvega odstavka 19. člena ZIL.

Revizija izraža nezadovoljstvo, ker prvostopenjsko sodišče ni postavilo izvedenca, pritožbeno sodišče pa se je strinjalo s tem. Toda izvedenec se postavi le v primeru, če je potrebno strokovno znanje za ugotovitev kakšnega dejstva (243. člen ZPP). Postavitev izvedenca (zaradi izvedbe ankete med porabniki) bi torej prišla v poštev kvečjemu pri odločanju, ali se dve podobni znamki dovolj razlikujeta med sabo (7. točka prvega odstavka 19. člena ZIL) in tudi v primeru vložitve tožbe na temelju prvega odstavka 100. člena ZIL. Pri odločanju o abstraktni sposobnosti za razlikovanje pa sploh ne gre za ugotavljanje dejstev, temveč za odločanje o pravnem vprašanju (prim. tretji odstavek 180. člena ZPP). Postavitev izvedenca, ki naj bi opravil anketo, v danem primeru zato z ozirom na 243. člen ZPP niti ne bi bila dovoljena. Drugo- in prvostopenjsko sodišče torej določb pravdnega postopka nista kršili, tako da so revizijski očitki v to smer neutemeljeni.

Tožeča stranka je s podrednima zahtevkoma zahtevala preklic blagovne znamke št... (prvi odstavek podrednega zahtevka) in razglasitev tožeče stranke za nosilca znaka pod št... (drugi odstavek podrednega zahtevka). Za preklic blagovne znamke (prvi odstavek podrednega zahtevka) pravni temelj sploh ne obstoji, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ker ga je zavrnilo, drugostopenjsko pa, ker je odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo.

Predpostavka za razglasitev tožeče stranke za nosilca znamke po prvem odstavku 100. člena ZIL je, da zatrjuje in dokaže, da je bil njen znak splošno znan, še preden je tožeča stranka zavarovala svoj znak kot znamko. Ker pa tega ni storila, je podredni zahtevek v drugem odstavku neutemeljen. Na to je pravilno opozorilo že pritožbeno sodišče.

Poleg tega bi tožeča stranka v nobenem primeru ne mogla zahtevati, da se jo razglasi za nosilca znaka št... Pri Uradu za varstvo industrijske lastnine je pač bila registrirana le znamka z navedeno registrsko številko, ne pa tudi znak. To je v skladu z ZIL;

registrirana je vselej le znamka (prim. četrti odstavek 2. člena in prvi odstavek 17. člena ZIL). Zato tudi tožeča stranka ne more zahtevati, da se jo razglasi za nosilca znaka št...

Iz navedenega sledi, da na temelju uveljavljanih revizijskih razlogov reviziji ni mogoče ugoditi, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 26/2001
• Sodba in sklep III Ips 36/2008
• Sodba III Ips 38/98