sodba III Ips 14/2001

Jedro

Tožba na ugotovitev ničnosti blagovne znamke ni popularna tožba, zato mora tožnik zanjo izkazati tak pravni interes, ki mu sodišče lahko nudi sodno varstvo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj se ugotovi, da je blagovna znamka tožene stranke št... za znak "MILERAM" nična.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje in njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti blagovne znamke tožene stranke, s katero je zavarovan blagovni znak "MILERAM", temeljila na določbi 1. odstavka 87. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL, Uradni list RS št. 13/92 in 27/93). Zatrdila je dve dejanski in pravni podlagi, zaradi katerih ob dnevu vložitve prijave tožene stranke niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje znaka "MILERAM" kot blagovne znamke, zaradi česar naj bi bila blagovna znamka nična:

- beseda mileram naj bi predstavljala generični pojem za kislo smetano, znan povprečnemu potrošniku v Sloveniji. Zato ne bi smela biti kot znak zavarovana z blagovno znamko po določbah 3. in 4. točke 1. odstavka 19. člena ZIL;

- takrat sta bili v Sloveniji veljavni dve mednarodni blagovni znamki tuje gospodarske družbe, s katerima je bil za isto vrsto proizvodov zavarovan znak "MILRAM". Temu znaku je znak tožene stranke tako podoben, da glede na določbo 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL prav tako ne bi smel biti zavarovan kot blagovna znamka.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožeča stranka ni dokazala dejstva, da je beseda mileram povprečnemu slovenskemu potrošniku znana kot splošni pojem za kislo smetano. Obe sodišči sta to svojo ugotovitev v sodbah tudi obrazložili. Pri tem sodišče prve stopnje res ni obrazložilo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke, naj o tem dejstvu izvede dokaz s poizvedbami pri Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vendar je na pritožbeno trditev o tem pritožbeno sodišče dovolj jasno in prepričljivo razložilo, zakaj ta dokaz ni bil primeren za dokazovanje dejstva, da naj bi bila beseda mileram splošno znan pojem za slovenskega potrošnika. K razlogom sodišča prve stopnje o tem vprašanju je sodišče druge stopnje dodalo še, da beseda mileram tudi sodišču ni znana kot splošni pojem za kislo smetano. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem, da je tudi to, ali je pomen neke besede znan sodišču, lahko ena od okoliščin, na podlagi katere je mogoče sklepati, ali je nek pojem splošno znan povprečnemu potrošniku. Tako je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvi svojih sodb navedli dovolj razlogov o odločilnem dejstvu, ali je beseda mileram splošna oznaka za kislo smetano, znana povprečnemu slovenskemu potrošniku, pa tudi o tem, zakaj ni bil o tem dejstvu izveden dokaz s poizvedbami pri Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zato ne drži revizijski očitek, da naj bi bila zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Vprašanje, ali je beseda mileram povprečnemu slovenskemu potrošniku splošno znan pojem, je dejansko in ne pravno vprašanje. Zato sodišče druge stopnje ni moglo zmotno uporabiti materialnega prava, ko je pri vprašanju generičnosti znaka "MILERAM" izhajalo (tudi) iz tega, ali je ta znak znan sodišču, kot neutemeljeno meni revizija. Ob dejanski ugotovitvi, da beseda mileram za povprečnega slovenskega potrošnika ni splošno znan generični pojem za kislo smetano, je pravilen materialnopravni zaključek, da ni s tožbo zatrjevanih ovir za priznanje te besede kot blagovnega znaka po 3. in 4. točki 1. odstavka 19. člena ZIL.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v trenutku prijave blagovne znamke tožene stranke v Sloveniji res veljavna mednarodna blagovna znamka tuje gospodarske družbe, s katero je bil zavarovan znak "MILRAM". Ne da bi se spuščalo v oceno podobnosti tega znaka z znakom tožene stranke, je ocenilo, da tožeča stranka ne more zahtevati ugotovitve ničnosti blagovne znamke tožene stranke, ker bi bilo to v nasprotju z namenom instituta blagovnih znamk: varstvo blagovne znamke naj zahteva njen nosilec, ne pa vsakdo, čeprav to neposredno iz določbe 1. odstavka 87. člena ZIL ne izhaja. Temu stališču je očitno pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ko je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (ob tem pa še odgovorilo na pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, kakšen razlog jo vodi k obravnavani tožbi). Čeprav se pri tem neposredno ni spustilo v obravnavanje vprašanja, ali je tožba po 1. odstavku 87. člena ZIL popularna tožba (kar trdi tožeča stranka) ali ne, s tem še ni napravilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot mu očita revizija. Pomanjkanje obrazložitve tega vprašanja namreč ni pomanjkanje razlogov o odločilnem dejstvu, ampak o razumevanju materialnega prava, kar pa ni očitana bistvena kršitev procesnega prava.

Popularna tožba je tožba, ki jo na podlagi zakona lahko vloži vsakdo zaradi varstva splošne oziroma javne koristi, ne da bi mu bilo treba izkazovati svoj lastni pravni interes zanjo. V modernih pravnih redih je izjemno redka. Krog oseb, ki jim je v 1. odstavku 87. člena ZIL dana pravica vložiti tožbo (državni organi, združenja pravnih in fizičnih oseb ter vsaka domača ali tuja pravna ali fizična oseba), je res pravzaprav neomejen. Tudi nadaljnji pogoj za (uspešno) ničnostno tožbo, da mora tožnik sodišču samo predložiti dokaze, da ob dnevu vložitve prijave niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje varstva sporne pravice po tem zakonu, kaže na to, da bi lahko šlo pri tožbi na ugotovitev ničnosti blagovne znamke (in ostalih naštetih pravic industrijske lastnine) za popularno tožbo. Vendar pa zakon popularno tožbo daje takrat, kadar je to potrebno zaradi varstva splošnih oziroma javnih koristi. V primeru ničnostne tožbe po 1. odstavku 87. člena ZIL pa o tem, da je varstvo pravic industrijske lastnine v tako pomembnem splošnem oziroma javnem interesu, da mu je zaradi tega treba z zakonom dati možnost popularne tožbe, ni mogoče govoriti. Po določbi 1. člena ZIL se namreč s tem zakonom ureja pridobitev in varstvo tam naštetih pravic industrijske lastnine. Že iz te uvodne določbe, še toliko bolj pa iz nadaljnjih določb zakona sledi, da zakon ureja (pridobitev in) varstvo nosilcev pravic industrijske lastnine. To pa pomeni, da ne gre za pravice, ki bi bile v tako pomembnem splošnem oziroma javnem interesu, da bi jih bilo treba (poleg vseh drugih pravnih sredstev, ki jih daje zakon) varovati še s popularno tožbo.

Tudi določbi 88. in 89. člena ZIL, na kateri se sklicuje revizija, ne dajeta podlage za razlago, da je ničnostna tožba po 1. odstavku 87. člena ZIL popularna tožba. Z njima je samo predpisano, da mora sodišče Urad RS za varstvo industrijske lastnine (v nadaljevanju Urad) obvestiti o prejemu take tožbe, po pravnomočnosti pa mu poslati sodbo, da jo izvrši (88. člen) in da mora o morebitnem umiku tožbe Urad o tem obvestiti, da lahko le-ta vstopi v spor kot tožeča stranka (89. člen). S tem je dana Uradu kot organu, ki po določbi 1. odstavka 6. člena ZIL v upravnem postopku odloča o pridobitvi in varstvu izumov in znakov razlikovanja možnost, da poskrbi za dokončno vsebinsko odločitev o ničnosti teh pravic.

Enako velja tudi za določbo 4. odst. 58. člena ZIL, po kateri lahko vsakdo v roku treh mesecev od dneva objave glavnih podatkov iz prijave blagovne znamke v uradnem glasilu Urada vloži pisni ugovor zoper izdajo odločbe o priznanju blagovne znamke, v katerem mora navesti, da znak ne izpolnjuje pogojev za priznanje varstva po tem zakonu. Ugovor po vsebini ne predstavlja nekakšnega popularnega pravnega sredstva, ampak samo poseben način zbiranja dejstev in dokazov, na podlagi katerih Urad odloča o priznanju varstva znaka. To pa še ne pomeni, da ima vsakdo, brez pravno priznanega lastnega interesa, pravico zahtevati ugotovitev ničnosti blagovne znamke, potem ko je z njo že priznano varstvo znaka.

Ker tožba na ugotovitev ničnosti po 1. odstavku 87. člena ZIL ni popularna tožba, mora tisti, ki jo vlaga, po določbi 2. odstavka 181. člena ZPP zanjo izkazati svoj pravni interes. Interes, ki ga je za ničnostno tožbo navajala tožeča stranka v tem postopku, je bil po njenih navedbah (tudi v reviziji) v tem, da je tožena stranka ne bi ovirala pri označevanju njenih proizvodov (kisle smetane) z besedo mileram. Hkrati s tem pa je tožeča stranka trdila, da tožena stranka ne bi smela pridobiti blagovne znamke za znak "MILERAM" zato, ker je v trenutku vložitve prijave že obstajala blagovna znamka za znak "MILRAM", pri čemer sta si znaka tako podobna, da ni bilo podlage za varstvo znaka tožene stranke po 7. točki 1. odstavka 19. člena ZIL. Tožeča stranka je torej trdila, da za varstvo znaka tožene stranke ni bilo pogojev, sama pa bi kljub temu, da ji je znana blagovna znamka tujega proizvajalca mlečnih izdelkov za znak "MILRAM", rada uporabljala znak "MILERAM" na svojih proizvodih, zato želi z ničnostno tožbo doseči, da je tožena stranka pri tem ne bi ovirala. Že po samih navedbah tožeče stranke je torej očitno, da tožeča stranka tudi v primeru, da bi s tožbo v tej pravdi uspela, ne bi smela uporabljati besede mileram za označevanje svojih mlečnih proizvodov (kisle smetane), ker je to izključeno zaradi blagovne znamke tujega proizvajalca, s katero je zavarovan znak "MILRAM". Tako tožeča stranka za obravnavano ugotovitveno tožbo ni izkazala takega svojega interesa, ki bi mu sodišče lahko nudilo varstvo. Njeno ravnanje z vložitvijo ničnostne tožbe pa bi v primeru, da bi jo šteli za popularno tožbo (in torej njena dopustnost ne bi bila odvisna od tega, ali je tožeča stranka zanjo izkazala svoj pravni interes), predstavljalo zlorabo tega pravnega instituta, čemur pa sodišče prav tako ne more dati pravnega varstva. To pa pomeni, da je tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na tej drugi podlagi materialnopravno pravilna.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je na podlagi določbe 393. člena ZPP iz leta 1977 neutemeljeno revizijo zavrnilo.

V skladu z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka z revizijo, ker z njo ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep III DoR 130/2014
• Sklep I Up 466/2000
• VSRS Sodba X Ips 52/2016