Sodba in sklep III Ips 152/99

Jedro

Ničen je sklep skupščine d.d., sprejet v nasprotju s 593. členom ZGD. Odločanje o razporeditvi dobička je sprejetje sklepa o razporeditvi dobička, ne pa izplačila, izvršena na njegovi podlagi.

Ničnost sklepa sprejetega v nasprotju s 593. členom ZGD, lahko uveljavljajo tudi delničarji, ki so to postali šele z lastninskim preoblikovanjem družbe. Pravna posledica ničnosti sklepa skupščine je samo vrnitvena obveznost po 363. členu ZGD.

Izrek

I. 1./ Revizija druge in tretje tožeče stranke proti sodbi sodišča druge stopnje v točki I./ izreka sodbe, se zavrže, razen v delu, nanašajočem se na zavrnitev tožbenega zahtevka v 3. točki izreka prvostopenjske sodbe na ugotovitev ničnosti sklepa skupščine prve tožene stranke z dne 28.2.1994.

2./ Reviziji prve tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v točkah I./ in III./ izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II.

A./ Reviziji tožečih strank se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točkah II./ in IV./ izreka spremeni tako, da se glasi:

1./ Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2./ izreka (brez sklepa o stroških) spremeni tako, da se glasi:

"Zavrnejo se tožbeni zahtevki proti prvi toženi stranki T. d.d., da mora plačati prvi tožeči stranki 6.680.340,00 SIT, drugi tožeči stranki 3.340.170,00 SIT in tretji tožeči stranki 3.340.170,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 dalje".

2./ V ostalem delu, v katerem izpodbija sodbo prve stopnje v točki 1./ izreka (ugotovitev ničnosti sklepa skupščine T. d.d. z dne 28.2.1994 o razporeditvi nerazporejenega dobička za leto 1993), se pritožba zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3./ Prva tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti polovico njihovih pravdnih stroškov v znesku 489.000,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo (stroškovni del točke 2./ izreka).

4./ Tožeče stranke morajo solidarno povrniti prvi toženi stranki eno polovico stroškov tega pritožbenega postopka v znesku 338.961,50 SIT v osmih dneh pod izvršbo.

B./ V ostalem delu, (v katerem izpodbija odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti prvi toženi stranki na plačilo zneskov iz točke 2./ izreka prvostopenjske sodbe), se revizija zavrne.

C./ Prva tožena stranka mora povrniti tožečim strankam polovico stroškov revizijskega postopka v znesku 345.868,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

Dne 28.2.1994, ko je bila prva tožena stranka organizirana še kot delniška družba v mešani lastnini, je njena skupščina sprejela sklep o razporeditvi nerazporejenega dobička za leto 1993 na osebne dohodke delavcem zaradi nadaljnjega notranjega odkupa. Postopek lastninskega preoblikovanja prve tožene stranke je bil končan z vpisom v sodni register dne 15.12.1994. Po zaključku lastninskega preoblikovanja je prva tožena stranka na podlagi zgoraj navedenega sklepa izplačala delavcem nerazporejen dobiček za leto 1993, revaloriziran za leto 1994 na 37.530.000,00 SIT.

Z lastninskim preoblikovanjem prve tožene stranke so postali njeni delničarji tudi druga in tretja tožeča stranka ter Sklad za razvoj. Ta je prejete delnice prodal prvi tožeči stranki. Tožeče stranke menijo, da je sklep skupščine prve tožene stranke z dne 28.2.1994 v nasprotju z določbo 593. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD), zaradi česar je ničen. Zato so vložile proti sedmim toženim strankam tožbo s predlogom sodišču, naj ugotovi ničnost omenjenega sklepa, toženim strankam pa naloži, da solidarno plačajo prvi tožeči stranki 6.680.340,00 SIT, drugi in tretji toženi stranki pa vsaki po 3.340.170,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Glede na število delnic, ki so jih pridobile z lastninskim preoblikovanjem prve tožene stranke, naj bi namreč tožečim strankam pripadli tolikšni zneski od zneska, ki je bil predmet delitve po sklepu skupščine z dne 28.2.1994. Proti drugi do sedmi toženi stranki so tožeče stranke vložile tožbo sklicujoč se na 280. člen ZGD. Ob izplačilu je bil namreč drugi toženec direktor prve tožene stranke, tretji do sedmi toženec pa so bili člani njenega nadzornega sveta.

Tožbenemu zahtevku proti prvi toženi stranki je sodišče prve stopnje ugodilo, proti ostalim tožencem ga je pa zavrnilo. Pritožbo prve tožeče stranke proti odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo do sedmo toženo stranko (druga in tretja tožeča stranka se nista pritožili) je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo. Ugodilo pa je pritožbi prve tožene stranke in prvostopenjsko sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku proti prvi toženi stranki ugodilo, spremenilo in tudi ta tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbijajo vse tri tožeče stranke z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku vseh treh tožečih strank ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija delno ni dovoljena, v delu, v katerem pa je dovoljena, je utemeljena samo delno.

K točki I/1 izreka:

Revizija je dovoljena samo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 382. člena ZPP). Druga in tretja tožeča stranka nista vložili pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen njun tožbeni zahtevek. V omenjenem delu zato o njej pritožbeno sodišče ni odločalo in je sodba postala pravnomočna že na prvi stopnji. Zgoraj navedena predpostavka dovoljenosti revizije - pravnomočna sodba na drugi stopnji, zato ni izpolnjena (primerjaj še: drugi odstavek 389. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo v obsegu iz točke I/1 izreka te odločbe zavrglo, vendar samo za zahtevka druge in tretje tožeče stranke na plačilo denarnih zneskov, ne pa tudi za zahtevka na ugotovitev ničnosti sklepa skupščine. V sporih na ugotovitev ničnosti sklepa skupščine je že po naravi pravnega razmerja možno rešiti spor samo enako za vse sospornike. To pa pomeni, da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki (201. člen ZPP). Pritožba prve tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti sklepa skupščine prve tožene stranke proti drugi do sedmi toženi stranki se zato razteza tudi na drugo in tretjo tožečo stranko. Pri tem pa revizijsko sodišče izrecno poudarja, da se, glede na odločitev v točki I/2 izreka te odločbe, ne spušča v vprašanje pasivne legitimacije druge do sedme tožene stranke v sporu, nanašajočem se na vprašanje ničnosti sklepa skupščine prve tožene stranke.

K točki I/2 izreka:

Prva tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek zoper drugo do sedmo toženo stranko zavrnilo. Pritrditi je treba reviziji, da pritožbeno sodišče, v sicer obsežnem obrazložitvenem delu izpodbijane odločbe, ni presodilo pritožbenih navedb, s katerimi je prva tožeča stranka izpodbijala zavrnilni del prvostopenjske sodbe. Če je morda menilo, da pritožbene navedbe za odločitev niso odločilnega pomena, bi moralo obrazložiti, zakaj tako meni, in navesti, katere razloge odločilnega pomena je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 375. člena ZPP). Izpodbijana sodba razlogov o zavrnitvi pritožbe prve tožeče stranke proti odločitvi v 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje dejansko sploh nima, zato njen preizkus v tem delu ni mogoč (13.

točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče reviziji prve tožeče stranke delno ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v obsegu, navedenem v točki I/2 izreka te odločbe razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

K točki II/A/2 izreka:

ZGD prepoveduje v 593. členu podjetjem, ki se lastninsko preoblikujejo, ugotovljeni dobiček iz poslovanja razporejati na udeležbo na dobičku, dokler ne zaključijo lastninskega preoblikovanja. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da je skupščina prve tožene stranke 28.2.1994 sprejela sklep, da se nerazporejeni dobiček za leto 1993 razporedi za osebne dohodke delavcev. Ta sklep je v nasprotju z 593. členom ZGD, ker ga je skupščina prve tožene stranke sprejela pred izvedbo lastninskega preoblikovanja. To je bilo namreč izvedeno šele z vpisom v sodni register (drugi odstavek 20. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij) dne 15.12.1994.

Prva tožena stranka nima prav, ko trdi, da ni ravnala v nasprotju s 593. členom ZGD, ker je sklep skupščine z dne 28.2.1994 izvršila šele po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register. V 593. členu prepoveduje ZGD razporeditev dobička na udeležbo na dobičku do zaključka postopka lastninskega preoblikovanja. Prav to prepoved je prva tožena stranka s sklepom skupščine z dne 28.2.1994 kršila.

Sledeča izplačila so samo dejanje izvršitve sklepa.

Smisel 593. člena ZGD je: o razporeditvi dobička, ustvarjenega po 1.1.1993, na udeležbo na dobičku, naj odločajo osebe, ki bodo po izvedenem lastninjenju udeležene s kapitalskimi vložki v osnovnem kapitalu olastninjene družbe, vsaka v razmerju svojega kapitalskega vložka do celotnega osnovnega kapitala. Omenjeni datum je mejnik zato, ker se lastninjenje izvaja na podlagi vrednosti iz otvoritvene bilance (drugi odstavek 17. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij), in sicer otvoritvene bilance stanja na dan 1.1.1993 (drugi odstavek 4. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in prvi odstavek 1. člena Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja). Brez prepovedi iz 593. člena ZGD bi nastajale situacije, da oseba, ki je postala z lastninjenjem lastnik (dela) družbenega kapitala po stanju in vrednosti na dan 1.1.1993, o dobičku, ki je nastal iz družbenega kapitala in s tem tudi sam postal del družbenega kapitala, ki je predmet lastninjenja, ne bi mogla odločati. Prav takšna situacija je nastala v obravnavanem primeru. Z odločanjem o razporeditvi dobička na seji skupščine dne 28.2.1994 so bile tožeče stranke izključene iz odločanja o njegovi razporeditvi, čeprav jim je določba 593. člena ZGD odločanje zagotovila. To pa je (bi lahko) imelo za posledico tudi, da je dobiček iz družbenega kapitala, ki je pripadel družbenemu kapitalu, prešel v zasebno lastnino mimo postopka lastninjenja, in sicer v roke oseb, katerim glede na izbrani način lastninjenja vsaj v takšnem obsegu ne bi smel priti.

Očitek pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje, da določbe 593. člena ZGD ni razlagalo pravilno, ni utemeljen. Predmet razporejanja po omenjeni zakonski določbi je čisti dobiček. To pa je pozitivni poslovni izid na zadnji dan obračunskega obdobja, ki je rezultat primerjave sredstev z obveznostmi do virov sredstev. Obveznosti do virov sredstev pa so tudi obveznosti do upnikov, kar so tudi delavci, katerim plače niso bile (v celoti) izplačane. Zato čistega dobička že pojmovno ni mogoče razporejati za poravnavanje obveznosti do upnikov. Stališče pritožbenega sodišča, da je prva tožena stranka lahko razporedila dobiček za poravnavanje svojih obveznosti, je zato pravno zmotno.

S sprejemom sklepa o razporeditvi nerazporejenega dobička za leto 1993 na osebne dohodke delavcev je prva tožena stranka ravnala v nasprotju s 593. členom ZGD. Ne glede na to, kako je poimenovala razporeditev dobička, ga je razporedila kot udeležbo na dobičku, kajti morebitne terjatve iz naslova premalo izplačanih osebnih dohodkih so, kot izhaja iz prejšnjega odstavka, že vplivale kot postavka, ki je čisti dobiček znižala na znesek, ugotovljen z zaključnim računom za leto 1993.

Ničnost sklepa skupščine gospodarske družbe lahko izpodbijajo samo delničarji, člani uprave in člani nadzornega sveta (drugi odstavek 360. člena ZGD) iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 359. člena ZGD, in sicer najkasneje v šestih mesecih po sprejemu sklepa na skupščini (prvi odstavek 360. člena ZGD).

Tožeče stranke v času sprejema sklepa o razporeditvi dobička niso bile delničarji prve tožene stranke, niti niso tožbe vložile v roku iz prvega odstavka 360. člena ZGD. Ničnosti sklepa skupščine po določbah 359. člena in sledečih ZGD zato ne morejo uveljavljati. V obravnavanem primeru pa gre za posebno situacijo, ki jo ZGD ureja v prehodnih določbah - v 593. členu. Gre za situacijo, ki se lahko pojavi samo pri podjetjih, ki se lastninijo po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, in še to samo v času do zaključka lastninskega preoblikovanja posameznega podjetja. ZGD ureja to situacijo tako, da prepoveduje podjetjem, ki se lastninsko preoblikujejo po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, razporejati ugotovljeni dobiček na udeležbo na dobičku do zaključka lastninskega preoblikovanja. Kaj pomeni omenjena prepovedna določba, je obrazloženo zgoraj. Zakonodajalec pa ni predvidel možnosti kršitve te določbe, zato v zakon ni sprejel določbe, ki bi kršitev 593. člena ZGD sankcionirala. To pa ne pomeni, da je omenjena določba "lex imperfecta" - to je: njena kršitev je brez sankcij.

Prva tožena stranka je ravnala v nasprotju s prisilnim predpisom - 593. členom ZGD. Ker ZGD ne določa sankcije, se je revizijsko sodišče pri odločitvi glede vprašanja veljavnosti izpodbijanega sklepa skupščine oprlo na drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. Splošna načela pravnega reda v državi, temelječa na spoznanjih pravne vede, ne dovoljujejo veljavnosti pravnih aktov, ki nasprotujejo kogentnim zakonskim določbam. Zato revizijsko sodišče meni, da je sklep skupščine prve tožene stranke z dne 28.2.1994 o razporeditvi dobička ničen. Ker ne gre za ničnost sklepa po določbah ZGD, so jo lahko tožeče stranke uveljavljale tudi po preteku rokov iz prvega odstavka 360. člena ZGD. Lahko pa so ničnost uveljavljale zato, ker jim je bila z izpodbijanim sklepom odvzeta možnost soodločanja o razporeditvi dobička na udeležbo na dobičku, ki jim jo zagotavlja 593. člen ZGD.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo tako, da je pritožbo prve tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v točki 1./ njenega izreka zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo.

K točki II/B (v zvezi z II/A/1) izreka:

Revizija tožečih strank pa ni utemeljena v delu, v katerem izpodbijajo sodbo pritožbenega sodišča o zavrnitvi njihovega zahtevka proti prvi toženi stranki na plačilo denarnih zneskov.

Odločitev o ničnosti sklepa skupščine prve tožene stranke z dne 28.2.1994 ne temelji na določbah ZGD. To pa ne pomeni, da so pravne posledice ničnosti omenjenega sklepa drugačne od pravnih posledic po določbah ZGD ničnih sklepov skupščin. Zato prvi toženi stranki zaradi ničnosti sklepa skupščine ni treba tožečim strankam ničesar izplačati, pač pa morajo tisti, ki so karkoli prejeli na njegovi podlagi, vrniti družbi celotno vrednost skupaj s stroški (363. člen ZGD). Ker so tožeče stranke uveljavljale ničnost sklepa o razporeditvi dobička na udeležbo na dobičku in z zahtevkom uspele, ne morejo na odškodninski podlagi, kakršno naj bi tudi uveljavljale, kot to zatrjujejo, ničesar zahtevati. Okoliščina, da so bile nepravilno izključene iz odločanja o razporeditvi dobička, jih ne upravičuje do zneska, ki bi jim po njihovem mnenju pripadel, če bi pri odločanju sodelovale, oziroma če ne bi bila ugotovljena ničnost sklepa. Na podlagi, ki naj bi jo (tudi) uveljavljale, jim ni mogoče prisoditi nečesa, kar bo sicer po 363. členu ZGD predmet vračanja.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožečih strank, nanašajočo se na odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo denarnih zneskov (393. člen ZPP).

Glede na končni uspeh je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka tako, kot to izhaja iz izreka te odločbe. Tako je odločilo, čeprav je revizijo delno zavrglo, delno pa ji ugodilo tudi z razveljavitvijo izpodbijane sodbe. Glede na celoten spor namreč v zvezi z omenjenima dvema odločitvama ni bilo posebnih stroškov.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 56/99
• Sodba III Ips 112/99
• Sodba III Ips 146/99