Sodba III Ips 136/99

Jedro

Z začasno odredbo ni mogoče odvzeti družbeniku upravičenja iz 360. oz. 364. člena ZGD.

S tožbo na ugotovitev neobstoja sklepov skupščine ni mogoče zaobiti rokov iz 360. in 364. člena ZGD.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahtevek tožene stranke na vrnitev stroškov revizijskega postopka, se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po ZPP 1977.

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so pravno neobstoječi sklepi, sprejeti na skupščini tožene stranke dne 29.1.1996, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji sicer navaja, da uveljavlja tudi revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP 1977. Pri tem ne pove, s katerimi dejanji in katere določbe ZPP 1977 naj bi sodišča kršila. To pa bi morala storiti, ker sicer revizijski preizkus izpodbijane odločbe z vidika bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni mogoč. Po 386. členu ZPP 1977 preizkusi namreč revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti samo glede obstoja tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ne pa tudi drugih. Obstoja omenjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem revizije, da je treba tudi takrat, kadar se za odločitev v sporu uporablja pravo gospodarskih družb, uporabiti splošna načela civilnega prava. Ta je treba uporabiti takrat, kadar Zakon o gospodarskih družbah (Ur. list RS, štev. 30/93...6/99; v nadaljevanju: ZGD) izrecno napotuje nanje, oziroma takrat, ko sam ne nudi ustreznih rešitev. To pa ne pomeni, da je v obravnavanem primeru treba slediti zatrjevanju tožeče stranke, da so sklepi, sprejeti na skupščini tožene stranke dne 29.1.1996, neobstoječi.

Tožeča stranka sama navaja (tudi v reviziji), da uveljavlja neobstoj sklepov, ki jih je sprejela skupščina. Ker je sklepe sprejela skupščina, torej obstojijo in jih zato ni mogoče opredeliti kot neobstoječe. Nobeden od njih tudi ni nepopoln, navidezen ali tak, da ga ne bi bilo mogoče uresničiti (del komentarja ZGD, na katerega se sklicuje revizija). Nobeden torej ne izpolnjuje meril, ki jih ponuja revizija za opredelitev sklepa kot neobstoječega. Zato se ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali je po omenjenih merilih sklep skupščine res možno opredeliti kot neobstoječ. Čim pa je tako, je treba pritrditi sodiščema prve in druge stopnje, da želi tožeča stranka s tožbo, kakršno je vložila, zaobiti kratke roke, ki jih določa ZGD za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti sklepov skupščine, oziroma za njihovo izpodbijanje. Razlogi, s katerimi uveljavlja tožeča stranka neobstoj sklepov skupščine, bi vsekakor bili utemeljena podlaga za vložitev ene od omenjenih dveh tožb tako tožeči stranki kot tudi L. V.. Ni namreč predpisa, po katerem lahko začasna odredba odvzame družbeniku upravičenja iz 360. oziroma 364. člena ZGD (v zvezi z 456. členom ZGD), ne samo po prenehanju njene veljavnosti, ampak tudi v času njene veljavnosti. Še zlasti pa velja to za družbenika, na katerega se začasna odredba sploh ne nanaša (ni nanašala), torej za tožečo stranko.

Ker so v obravnavanem primeru potekli vsi roki za vložitev ničnostne oziroma izpodbojne tožbe iz prvega odstavka 360. člena ZGD, oziroma iz 365. člena ZGD, je odločitev pritožbenega (in tudi prvostopnega) sodišča materialnopravno pravilna.

Uveljavljanih revizijskih torej razlogov ni. Ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP 1977 paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo. Pri tem je, glede na prvi odstavek 155.

člena ZPP 1977, zavrnilo zahtevek tožene stranke na vrnitev njenih revizijskih stroškov.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cpg 50/2000
• VSM sklep Cpg 523/95
• Sodba III Ips 116/97