Sodba in sklep III Ips 91/98

Jedro

Za soavtorstvo gre le tedaj, če je soavtorstvo obstojalo v trenutku samega nastajanja avtorskega dela in je zato stvaritev tako nedeljiva celota, da noben avtor ne more izstopiti. Ne gre tedaj za soavtorstvo, če vsak avtor deluje zase, ali če je stvaritev enega navdihnila drugega k stvaritvi, kot je to bilo tudi v obravnavanem primeru, ko so likovniki naknadno poskrbeli za podobo oziroma ilustracije beril.

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrne.

Revizija proti sklepu o začasni odredbi se zavrže.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče odločalo še po ZPP/77.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in stranskih intervenientov proti odločbi sodišča prve stopnje, ki je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveljavijo založniške pogodbe za slovenska berila za peti, šesti, sedmi in osmi razred osnovne šole sklenjene med avtorjema-toženima X. in Y. ter tretjetoženo Založbo A. d.o.o., Ljubljana ter da se tožencem prepoveduje tiskanje, objava in distribuiranje teh beril, že morebitni natisnjeni izvodi in tiskarske predloge pa uničijo, in da se sodba objavi v javnem glasilu; s sklepom pa je zavrglo tožnikov predlog za začasno odredbo.

Proti odločbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka skupaj s stranskimi intervenienti revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 385. člena ZPP, ter predlaga spremembo spodbijane odločbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in predlogu za začasno odredbo, podredno pa predlaga razveljavitev odločb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje nista bistveno kršili določil postopka po 7. točki prvega odstavka 354. člena ZPP, ker nista bili zaslišani za tožečo stranko A.Z. in I.P. in je sodišče "sploh vse predlagane dokaze zavrnilo". S tem tožeči stranki namreč ni bila odvzeta možnost obravnavanja, saj je sicer bila v teku postopka dana možnost navajati dejstva in predlagati dokaze. Če pa njena izvajanja in predlogi kot neutemeljeni niso bili sprejeti, s tem ni bila kršena njena pravica do sodelovanja v postopku oziroma do obravnavanja pred sodiščem.

V tej zvezi tudi ne drži trditev revizije, da se zaradi zavrnitve zaslišanja sedanjih stranskih intervenientov sodba ne da preizkusiti glede po tožeči stranki uveljavljanega soavtorstva beril, kar da predstavlja kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišči druge in prve stopnje sta ustrezno obrazložili odločitev o neobstoju zatrjevanega soavtorstva, kot bo še obrazloženo. V reviziji zatrjevano neskladje med listinami in ugotovitvami sodišč druge in prve stopnje o prednostni pravici tožeče stranke do sklenitve novih založniških pogodb in o uporabi naslovov učbenikov, po ugotovitvah revizijskega sodišča ne obstoji, kot bo prav tako še obrazloženo.

Sodišči druge in prve stopnje tudi nista kršili postopka po citirani 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ker v prvotno združeni zadevi opr. št. VIII Pg 744/95 ni bilo obravnavanja, kajti sodišče prve stopnje je zatem pridruženi gospodarski spor v skladu z določilom tretjega odstavka 313. člena ZPP izločilo - in ta zadeva sploh ni več predmet sedaj obravnavanega postopka. Zato ni bistveno, če je bila izločitev navedenega spisa objavljena šele po zaključku glavne obravnave, saj to ni v ničemer vplivalo na sicer pravilno odločitev sodišč druge in prve stopnje.

Zmotno uporabo materialnega prava vidi tožeča stranka v napačni ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje, da založniške pogodbe, ki jih je spomladi 1994 leta sklenila tožeča stranka s toženima X. in Y. za učbenike za slovenščino za peti, šesti, sedmi in osmi razred osnovne šole, niso več veljale, ko sta imenovana avtorja spomladi 1995 leta sklenila nove, sedaj od tožeče stranke spodbijane založniške pogodbe z Založbo A.. Tožeča stranka vztraja, da so bile njene založniške pogodbe še v veljavi glede na določilo 18. člena pogodb, da pogodbe veljajo, dokler ni razprodana naklada, določena s pogodbami, saj so vsi učbeniki, za katere so bile sklenjene pogodbe, bili delno še na zalogi. Revizijsko sodišče se pridružuje izvajanjem sodišč druge in prve stopnje, da so ostale na zalogi bistveno premajhne količine zalog učbenikov za potrebe učencev osnovnih šol za pouk slovenščine za naslednje šolsko leto in da je zato bilo nujno potrebno skleniti nove založniške pogodbe z avtorjema X. in Y., katerih berila je Zavod za šolstvo ponovo izbral kot učbenike za pouk slovenskega jezika.

Tožeča B. d.d., L. je res imela po 19. členu pogodb prednostno pravico do sklenitve založniških pogodb za ponovni natis beril za naslednje šolsko leto 1995/96 z avtorjema X. in Y.. Toda sodišči druge in prve stopnje sta povsem utemeljeno ugotovili, da tožeča stranka te prednostne pravice ni izkoristila, ker ni sprejela ponudb avtorjev z dne 15.1.1995 in 1.2.1995 za sklenitev takih pogodb s pogojem, da se jima prizna višje plačilo in sicer v višini 6% od prometa z učbeniki. Tožeča stranka je ponujala avtorjema X. in Y. sklenitev pogodbe za nižje plačilo, česar pa imenovana nista sprejela in sta zatem marca 1995 leta sklenila sedaj spodbijane založniške pogodbe z Založbo A.. Tožeča stranka je zatem 24.4.1995 ponudila avtorjema zahtevano plačilo, kar pa je bilo seveda prepozno glede na rok enega meseca iz analogno uporabljene določbe prvega odstavka 528. člena ZOR. Glede na to, da tožeča stranka ni izkoristila prednostne pravice, je za zadevo nepomembno, kdaj je tožena založba zvedela za to tožničino pravico.

Tožena X. in Y. sta tudi upravičeno uporabila pri novih založniških pogodbah naslove beril, kot so bili navedeni že v pogodbi s tožečo stranko, saj so naslovi sestavni del teh beril kot avtorskih stvaritev že od vsega začetka in se zato tudi sklepi pristojnega Strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje RS o potrditvi učbenikov v skladu s Pravilnikom o učbenikih glasijo na te naslove. Zato ni podana z revizijo uveljavljena kršitev iz 7. člena Zakona o avtorski pravici (kratko ZAP). Zaradi tega pa tudi ni podano dejanje nelojalne konkurence po peti alineji tretjega odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence, saj zakonita uporaba naslovov izdanih beril ni povzročila zmede na trgu, kot to meni revizija.

Prav tako ni bilo kršeno določilo 10. člena ZAP, kot to meni revizija, češ da avtorja X. in Y. nista mogla sama razpolagati z obravnavanimi berili in sama skleniti pogodb z Založbo A., ker so imenovani stranski intervenienti kot likovniki oziroma soilustratorji soavtorji teh beril. Za soavtorstvo namreč gre le tedaj, če je soavtorstvo obstojalo v trenutku samega nastajanja avtorskega dela in je zato stvaritev tako nedeljiva celota, da noben avtor ne more izstopiti. Ne gre tedaj za soavtorstvo, če vsak avtor deluje zase, ali če je stvaritev enega navdihnila drugega k stvaritvi, kot je to bilo tudi v obravnavanem primeru, ko so likovniki naknadno poskrbeli za podobo oziroma ilustracije beril (glej o tem Trampuš: Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Ljubljana, 1996). Pri tem se revizija zaman sklicuje še na določilo 25. člena ZAP, da je tožeča stranka imetnik avtorske pravice na učbenikih kot celoti, ker je organizirala njihovo nastajanje. Revizija spregleda, da sta avtorja X. in X.

popolnoma samostojno ustvarila berila, ki jih je tudi potrdil pristojni strokovni svet in to kot rokopise še brez ilustracij oziroma likovne opreme in s katerimi sta pri sklepanju založniških pogodb lahko nastopala popolnoma samostojno in nista bila vezana na nobenega založnika. Pri tem se pripominja, da so bili v času sklenitve založniških pogodb z Založbo A. še v veljavi sklepi strokovnega sveta za te učbenike, kot to izhaja tudi iz izjave Ministrstva za šolstvo in šport z dne 25.5.1995 (priloga A39).

Revizija namreč trdi, da taki sklepi takrat niso obstojali.

Glede na tako stanje stvari in, ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo proti sodbi zavrniti kot neutemeljeno.

Revizijo je tožeča stranka vložila tudi proti zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, ki pa jo je bilo treba zavreči, kajti po določilu 9. člena ZIP (in 10. člena sedaj veljavnega ZIS) ni dovoljena revizija proti pravnomočni odločbi, izdani v postopku zavarovanja.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 483/2000
• Sodba II Ips 47/98
• Sklep II Ips 190/2001