Sklep III Ips 85/97

Jedro

Brezsmiselno je po eni strani imeti v posesti avtorsko stvaritev, ne da bi se smela izkoriščati v okviru materialnih avtorskih pravic, in po drugi strani imeti te materialne avtorske pravice, ne pa razpolagati s samim avtorskim delom. Materialne avtorske pravice pripadajo avtorju, kot to določa 27. člen ZAP, da jih izkorišča, se pravi, da se avtorsko delo "objavlja, predeluje, reproducira, razmnožuje, obdeluje, prikazuje, izvaja, prenaša in prevaja". To kaže na neločljivo povezanost posesti avtorskega dela z lastnino na materialnih avtorskih pravicah, ki bi sicer bile neuresničljive.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, po kateri mora tožena stranka izročiti tožeči stranki določeno filmsko in video gradivo, posneto v letih 1986, 1987 in 1988.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo spodbijanih sodb tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno, da se spodbijani sodbi razveljavita in da se vrne zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Tožena stranka je v pogodbenem razmerju s tožečo stranko posnela zanjo večje število avdiovizualnega gradiva, na podlagi katerega je po naročilu tožeče stranke izdelala končne izdelke - takoimenovane programe za njene marketinške, promocijske in druge namene. Na teh programih je tožeča stranka kot naročnik po posebnem pogodbenem določilu pridobila "vse materialne avtorske pravice - časovno neomejeno za javno prikazovanje v vseh oblikah", kar se izrecno nanaša na prvo kopijo vsakega naročenega in izročenega programa (priloga B3 v spisu - ponudba tožene stranke pod točko XIII.A). Glede samega gradiva, ki je služilo za izdelavo programov, pa sta se stranki dogovorili, da ga lahko tožena stranka oziroma njeni avtorji "v vseh oblikah, delno ali v celoti javno prikazujejo ali razstavljajo enakopravno kot svoja ostala avtorska dela" (priloga B2 - sporazum o poslovnem sodelovanju pod točko IV); nadalje, da tožena stranka gradivo arhivira ter ga po naročilu tožeče stranke uporabi za izdelavo programov (priloga B3, točka I/1 in 2).

Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je tožena stranka v skladu z določilom prvega odstavka 613. člena ZOR dolžna izročiti tožeči stranki sporno gradivo kot naročeni izdelek, ker ima obravnavana pogodba značaj pogodbe o delu. Pri tem sodišče druge stopnje posebej povzema iz določila 24. člena Zakona o avtorski pravici (kratko ZAP, Ur. list SFRJ, št. 19/78 in 24/86, ki je veljal v obravnavanem času), da pa z izročitvijo gradiva niso prešle na tožečo stranko tudi materialne avtorske pravice, ker s pogodbo med strankama to ni bilo določeno. Po citiranem določilu 24. člena ZAP namreč "vse avtorske pravice na delu, ustvarjenem na podlagi pogodbe o delu, pripadajo avtorju, ki je delo ustvaril, če ne izhaja iz pogodbe kaj drugega".

Utemeljeno izvaja tožena stranka v reviziji, da je takšen materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje zmoten. Cilj pogodbenega sodelovanja med strankama je bila izdelava programov kot končnih izdelkov, ki jih je tožeča stranka naročila in plačala. Za gradivo, za katero je tožeča stranka sicer tudi krila del stroškov snemanja, pa je bilo dogovorjeno - ne da se izroči tožeči stranki, temveč da ga tožena stranka arhivira in uporabi za izdelavo programov, ki jih bo naročila tožeča stranka. Samo na teh programih je tožeča stranka dobila določene materialne avtorske pravice, kot že navedeno, ne pa na gradivu. Sodišče druge stopnje sicer to samo ugotavlja, vendar pa meni, da to ni ovira za obveznost tožene stranke, da gradivo izroči tožeči stranki.

Pritrditi je treba reviziji, da je vendar brezsmiselno po eni strani imeti v posesti avtorsko stvaritev, ne da bi se smela izkoriščati v okviru materialnih avtorskih pravic, in po drugi strani imeti te materialne avtorske pravice, ne pa razpolagati s samim avtorskim delom. Materialne avtorske pravice pripadajo avtorju, kot to določa 27. člen ZAP, da jih izkorišča, se pravi, da se avtorsko delo "objavlja, predeluje, reproducira, razmnožuje, obdeluje, prikazuje, izvaja, prenaša in prevaja". To kaže na neločljivo povezanost posesti avtorskega dela z lastnino na materialnih avtorskih pravicah, ki bi sicer bile neuresničljive.

V obravnavani zadevi je bilo s pogodbo določeno, da tožena stranka oziroma avtorji obdržijo sporno gradivo v posesti (v arhivu) in da na njem obdržijo tudi materialne avtorske pravice. Zato je sodišče druge stopnje napačno ravnalo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, kar enako velja tudi za sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno zmotno uporaba materialnega prava sodišči druge in prve stopnje nista v potrebnem obsegu ugotovili v poštev prihajajočega dejanskega stanja, predvsem o dejanskem razmerju strank do spornega gradiva. Zato je bilo treba sodbi sodišča druge in prve stopnje v skladu z določilom drugega odstavka 395. člena ZPP razveljaviti.

V novem postopku se bo sodišče ravnalo po gornjih izvajanjih in nato o stvari pravilno odločilo.

Izrek o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 513/2006
• VSL sklep V Cpg 1258/2015
• Sodba III Ips 110/99