Sodba III Ips 38/98

Jedro

Glede na pravno kontinuiteto zakonske ureditve blagovne znamke, ki izhaja že iz 1. in (sedaj) 3. odstavka 122. člena ZIL, tožena stranka nima prav, ko izvaja svojo obveznost uporabe znamke samo iz določb ZIL, oziroma iz prenosa podeljene pravice do blagovne znamke iz Zveznega zavoda za patente na Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino. Obveznost uporabe blagovne znamke bi lahko izvajala samo iz določb ZIL, če ZVITIZR ne bi imel ustrezne določbe. Zato prijava pravic, ki jih je podelil že Zvezni zavod za patente, Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino po 122. členu ZIL, ni novo ustanavljanje že podeljenih pravic, ampak samo njihov prenos na omenjeni urad.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje razveljavilo blagovno znamko št... firme R.J. R. T. C. za blago iz razreda 34 (tobak, proizvodi za kadilce, vžigalice), je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja tožena stranka navedbo sodišča prve stopnje, da je vpogledalo vse listine v spisu, ne da bi jih pri tem navedlo. To okoliščino je tožena stranka neuspešno uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo prve stopnje.

Pri izvajanju dokazov sodišče prve stopnje res ni ravnalo v skladu s 300. členom ZPP. Ta okoliščina pa ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je ni mogoče opredeliti niti kot relativno bistveno kršitev določb ZPP (1. odstavek 354. člena ZPP). Da bi pa sodišče prve stopnje uporabilo za odločitev neko dokazno listino, ki je ni v spisu, pa tožena stranka ne trdi.

Do osamosvojitve Republike Slovenije dne 25.6.1991 (Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur. list RS štev. 1/91-I) je veljal v Republiki Sloveniji Zakon o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Ur. list SFRJ štev. 34/81...20/90; v nadaljevanju: ZVITIZR). Po 1. odstavku 4.

člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS štev. 1/91-I) pa je omenjeni zakon veljal kot republiški predpis še naprej vse do 5.3.1992, ko je začel veljati Zakon o industrijski lastnini (Ur. list RS štev. 13/92 in 27/93; v nadaljevanju: ZIL). Njegove določbe pravnemu redu Republike Slovenije niso nasprotovale, omenjeni ustavni zakon pa tudi ni določal drugače. Zato je treba za odločitev v zadevi upoštevati določbe obeh omenjenih zakonov tako, kot sta to pravilno storili že obe sodišči.

Z zavarovanjem znaka razlikovanja pri Zveznem zavodu za patente z blagovno znamko, katere razveljavitev zahteva tožeča stranka, je pridobila tožena stranka vse pravice, ki izvirajo iz znamke, pa tudi obveznosti. Obveznost iz znamke je tudi dolžnost njene uporabe.

Sankcija za neuporabo znamke brez opravičenega razloga je njena razveljavitev, toda samo na zahtevo zainteresirane osebe. Tako je določal že ZVITIZR v 1. odstavku 112. člena s tem, da je upravičeval zahtevati razveljavitev znamke že po treh letih njene neuporabe, ZIL pa omogoča zahtevati njeno razveljavitev šele po petih letih neuporabe (1. odstavek 90. člena ZIL).

Glede na pravno kontinuiteto zakonske ureditve blagovne znamke, ki izhaja, ne upoštevajoč sedanji 2. odstavek 122. člena ZIL, že iz 1. in (sedaj) 3. odstavka 122. člena ZIL, tožena stranka nima prav, ko izvaja svojo obveznost uporabe znamke samo iz določb ZIL, oziroma iz prenosa podeljene pravice do blagovne znamke iz Zveznega zavoda za patente na Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino.

Obveznost uporabe blagovne znamke bi lahko izvajala samo iz določb ZIL, če ZVITIZR ne bi imel ustrezne določbe. Jo je pa imel. Rok iz 1. odstavka 112. člena ZVITIZR se je z uveljavitvijo ZIL samo podaljšal od treh let po ZVITIZR na pet let po ZIL. Prijava pravic, ki jih je podelil že Zvezni zavod za patente, Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino po 122. členu ZIL, pa ni novo ustanavljanje že podeljenih pravic, ampak samo njihov prenos na omenjeni urad. Vsako drugačno razlaganje omenjenih zakonskih določb je pravno zmotno.

Tožeča stranka je zatrjevala, da tožena stranka od vpisa v register znamke, katere razveljavitev zahteva, te ni uporabljala. Tožena stranka je bila dolžna dokazovati nasprotno, oziroma opravičenost razlogov za neuporabo znamke (4. odstavek 91. člena ZIL). Podlaga za odločitvi sodišč prve in druge stopnje je bila dejanska ugotovitev, da tožena stranka več kot pet let pred vložitvijo zahteve za razveljavitev blagovne znamke te ni uporabljala, ne da bi za to imela opravičen razlog. Do osamosvojitve Republike Slovenije dne 25.6.1991, ne pa tudi pozneje, bi bila upoštevna tudi uporaba izpodbijane znamke na katerem koli delu bivše Jugoslavije. Tožena stranka tudi tega ni dokazovala. Na podlagi ugotovljenih dejstev pa sta sodišči napravili tudi pravilen materialnopravni zaključek o obstoju pravnega interesa tožeče stranke na razveljavitvi znamke.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani.

Podani tudi niso tisti revizijski razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep III Ips 83/98
• Sklep III Ips 103/2011
• Sodba III Ips 92/2001