Sodba in sklep III Ips 15/95

Jedro

Zakon o pomorski in notranji plovbi loči "postanek", "podaljšani postanek" in "izredni podaljšani postanek" ladje. Ladjarju gre posebno plačilo za podaljšani postanek in izredni podaljšani postanek, ne pa tudi za postanek. Plačilo zanj je vključeno v voznino.

Izrek

I./ Reviziji se delno ugodi in se sodbi:

1./ sodišča druge stopnje (2. odst. izreka drugostopne odločbe) delno, v kolikor je bila z njo zavrnjena pritožba druge tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, da mora:

- solidarno s prvo toženo stranko plačati tožeči stranki 22.985,40 USD z zamudnimi obrestmi (1. odst. izreka sodbe sodišča prve stopnje) in

- plačati tožeči stranki (sama še) 19.502,00 USD z zamudnimi obrestmi (2. odst. izreka sodbe sodišča prve stopnje)

ter 2./ sodišča prve stopnje delno, v kolikor je bilo z njo odločeno, da mora druga tožena stranka:

- solidarno s prvo toženo stranko plačati tožeči stranki 22.985,40 USD z zamudnimi obrestmi (1. odst. izreka) in

- plačati (sama še) 19.502,00 USD z zamudnimi obrestmi (2. odst. izreka)

razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II./ Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končna odločbo.

r a z s o d i l o :

V ostalem delu - glede pravnomočne odločitve, da mora druga tožena stranka plačati tožeči stranki:

- 8.000,00 USD z zamudnimi obrestmi (1. odst. izreka prvostopne sodbe) in

- 3.375,40 USD z zamudnimi obrestmi (2. odst. izreka prvostopne odločbe)

se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata obe toženi stranki solidarno plačati tožeči stranki 30.985,40 USD z zamudnimi obrestmi, druga tožena stranka pa še (sama) 22.877,00 USD z zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da morata toženi stranki povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 571.928,00 SIT.

V pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje pritožbi prve tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, v kolikor se je ta nanašala na obveznost prve tožene stranke, ter v izreku o stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo druge tožene stranke je zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje (drugi odst. izreka) izpodbija druga tožena stranka z revizijo. Iz njene vsebine izhaja, da uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni in tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki zavrne, podrejeno pa, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsegu, nanašajočem se na drugo toženo stranko, razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Glede na 3. odst. 385. člena ZPP lahko revizijsko sodišče odloča samo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odločitev pritožbenega sodišča. Zato drugačna oziroma dodatna dejstva od tistih, na podlagi katerih je odločalo pritožbeno sodišče, tožena stranka pa jih uveljavlja v reviziji, revizijsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

Zakon o pomorski in notranji plovbi (Ur. list SFRJ štev. 22/77...29/90; v nadaljevanju ZPNP) loči "postanek", "podaljšani postanek" in "izredni podaljšani postanek" ladje (485., 486. in 490. člen ZPNP). Ladjarju gre posebno plačilo za podaljšani postanek in izredni podaljšani postanek (1. odst. 487. člena ZPNP ter 2. in 3. odst. 490. člena ZPNP), ne pa tudi za postanek (ZPNP nima takšne določbe). Plačilo za postanek je zato vključeno v voznino (Zakon o pomorskoj i unutrašnoj plovidbi s napomenama i komentarskim bilješkama, "Narodne novine", Zagreb 1981, komentar k 485. členu ZPNP; Branko Jakaša, Udžbenik plovidbenog prava, II. izdanje, "Narodne novine", Zagreb 1983, točka 415a; Miodrag Trajkovi†, Pomorsko pravo, drugo izmenjeno i dopunjeno izdanje, Beograd 1980, str. 84). Pogodbeni stranki bi sicer lahko določili drugače, vendar tega nista storili. Določba 18. točke pogodbe o prevozu stvari (v nadaljevanju: pogodba) določa namreč samo plačilo za podaljšani postanek.

Po 9. točki pogodbe naj bi bila ladja Jotun pripravljena v pristanišču za vkrcavanje 13.11.1985. Ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je to tudi bila. Zato je tega dne začel teči "postanek" in ne "podaljšani postanek" ladje. Sodišči prve in druge stopnje pa sta toženi stranki naložili plačilo stojnine za ves čas od 13.11.1985 dalje. Očitno sta pravno zmotno menili, da gre tožeči stranki posebno plačilo tudi za "postanek". Zato nista ugotavljali, kdaj je začel "podaljšani postanek". Zaradi zmotne uporabe materialnega prava torej nista ugotovili vseh dejstev, pomembnih za materialnopravno pravilno odločitev. Zato je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi 2. odst. 395. člena ZPP razveljavilo v delu, nanašajočem se na obveznost druge tožene stranke plačati stojnino.

V nadaljnjem postopku bo sodišče ugotovilo, kolikšen čas skupnega postanka ladje odpade na (redni) postanek in koliko na podaljšani postanek. Pri tem bo upoštevalo postanka v lukah Cristobal in St. Thomas de Castilla kot en postanek. Tovor (približno 1000 metrskih ton surove kave) v luki Cristobal namreč ni bil pripravljen za vkrcavanje. Zato je šteti postanek v luki St. Thomas de Castilla kot nadaljevanje postanka, začetega v luki Cristobal. Ladja je namreč odplula v St. Thomas de Castilla po nalogu tožene stranke zaradi vkrcanja tistega pogodbeno dogovorjenega tovora, ki ni bil pripravljen za vkrcanje v Cristobalu, pa bi moral biti. Pri ugotavljanju dolžine postanka pa bo izhajalo iz 16.a točke pogodbe, s katero sta pogodbeni stranki s klavzulo "as fast as vessel can receive" vezali dolžino postanka na možnosti ladje za vkrcanje tovora ter pri tem upoštevalo vse okoliščine, ki na te možnosti vplivajo. V zgoraj navedenem obsegu je revizija utemeljeno pokazala na zmotno uporabo materialnega prava pri odločanju o obveznosti plačila stojnine. Nadaljnji revizijski očitki o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z obveznostjo plačila stojnine pa niso utemeljeni.

ZPNP res določa v 3. odst. 487. člena, da je treba stojnino za podaljšani postanek plačati v naprej. Toda, če se to ni zgodilo, ladjar ne izgubi pravice zahtevati njenega plačila (primerjaj: 2. odst. 488. člena ZPNP in 2. odst. 489. člena ZPNP). Do poteka podaljšanega postanka ladjar ne sme odkloniti vkrcavanja tovora, pripravljenega ob boku ladje (1. odst. 490. člena ZPNP), razen če ne nastane situacija iz 1. odst. 488. člena ZPNP. Po njegovem poteku pa to lahko stori, ni pa tega dolžan storiti (primerjaj: 1. odst. 489. člena ZPNP). Če tega ne stori, je upravičen do stojnine za čas izrednega podaljšanega postanka, razen če je ravnal v nasprotju z navodili naročnika. Z ravnanjem v nasprotju z navodili naročnika bi namreč stanje izrednega podaljšanega postanka prenehalo. Kako je treba obravnavati postanek v luki St. Thomas de Castilla, je obrazloženo že zgoraj. Z nalogom naročnika in ravnanjem v skladu z njim je bila pogodba ustrezno dopolnjena. Določba 16.a točke pogodbe ne pomeni, da bi morala ladja po poteku časa, izračunanega po omenjeni točki, odpluti, ampak je podlaga za izračun dolžine postanka. Kaj vsebuje vozarina, pa četudi je dogovorjena pavšalno, je obrazloženo že zgoraj. Dodati je še treba, da nobeno sodišče ni svoje odločitve temeljilo na 19. točki pogodbe (ta se navezuje na 10. člen splošnih pogojev, ki daje naročniku določena upravičenja v situaciji, do katere v obravnavanem primeru sploh ni prišlo).

Revizija proti odločitvam, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 8.000,00 USD in 3.375,00 USD pa, glede na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za odločitev pritožbenega sodišča, ni utemeljena. Voznina, dogovorjena s pogodbo, je predpostavljala običajno potovanje med luko Cristobal, kjer naj bi bil vkrcan ves tovor, in luko Koper. Naknadni nalog naročnika, naj ladja vkrca del tovora v luki St. Thomas de Castilla, je potovanje podaljšal. Podaljšanega potovanja pa voznina, čeprav je bila dogovorjena pavšalno, ne pokriva. Zato je sodišče materialnopravno pravilno odločilo, da mora tožena stranka plačati stroške podaljšanega potovanja. Enako velja tudi za dodatne stroške komuniciranja in pregleda tovora v Panami v skupnem znesku 3.375,00 USD (tožena stranka v reviziji sploh ne obrazloži, zakaj naj bi bil ta del odločitve materialnopravno zmoten).

Glede na navedeno in ker tudi ni revizijskih razlogov, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo v delu, nanašajočem se na obveznost plačila 8.000,00 USD in 3.375,00 USD, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Pri tem je o stroških revizijskega postopka odločilo v skladu s 3. odst. 166. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 363/99
• VSL sodba I Cpg 734/99
• VSL sodba I Cpg 1402/99