Sodba III Ips 89/2008

Jedro

Presoja vprašanja o višini nadomestila, do katerega je upravičen izumitelj za izum, ki ga je ustvaril v okviru delovne organizacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo).

2. A. K. je v času zaposlitve pri toženi stranki izumil vrsto visokoregalnega paletnega dvigala, za katerega mu je Zvezni zavod za patente v Beogradu podelil patent. V tem postopku je od tožene stranke zahteval plačilo za izkoriščanje izuma (tožena stranka je v obdobju od 16. 7. 1982 do 26. 3. 1987 prodala 36 dvigal z izumljenimi konstrukcijskimi značilnostmi). Po njegovi smrti sta postopek prevzela njegova dediča in z zadnjo modifikacijo tožbe od tožene stranke zahtevala plačilo 3,619.616,00 SIT (sedaj 15.104,39 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 1990.

3. Sodišče prve stopnje je presodilo, da imata tožnika pravico do nadomestila za izkoriščanje navedenega izuma in toženi stranki naložilo, da vsakemu od njiju plača 484.071,00 SIT (sedaj 2.019,99 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 1990. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je v celoti zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v zavrnilnem delu v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo obrestna zahtevka tožnikov v delih, v katerih sta presegala 81.975,99 EUR. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču primarno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo celotnih pravdnih stroškov, podredno pa, da sodbi sodišč nižjih stopenj v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je nanjo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, da jo zavrne.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Pravno podlago celotnega zahtevka tožeče stranke predstavlja Zakon o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (ZVITIZR, Uradni list SFRJ, št. 34/1981), po katerem so bile delovne organizacije, ki so izkoriščale v njih ustvarjen, a po izumitelju zavarovan izum, izumitelju dolžne dati plačilo za izkoriščanje izuma (drugi odstavek 152. člena ZVITIZR). Višine plačila zakon ni natančno definiral. Določil je le, da mora biti odvisno od prispevka izuma k povečanju dohodka ali zmanjšanju stroškov oziroma izgub v organizaciji združenega dela, v kateri se je izkoriščal. Konkretne osnove in merila za ugotavljanje prispevka k povečanju dohodka ter višino, način in pogoje za določitev in izplačilo plačila pa je morala določiti sama delovna organizacija s samoupravnim splošnim aktom (155. člen ZVITIZR). Če se organizacija združenega dela, ki je izkoriščala izum, in izumitelj nista sporazumela o plačilu, je o sporu odločilo pristojno sodišče (tretji odstavek 152. člena ZVITIZR).

9. Tožena stranka je po začetku izkoriščanja izuma sicer sprejela Pravilnik o inventivni dejavnosti in nadomestilih za inventivnost ter druge oblike ustvarjalnosti pri delu (v nadaljevanju Pravilnik; priloga B3 v spisu), ki je v 48. členu določal formulo za izračun nadomestila za izume. Vendar ga v obravnavanem primeru tudi za obdobje izkoriščanja izuma po njegovem sprejetju ni mogoče uporabiti, ker se elementov, potrebnih za izračun višine plačila po njem, ne da (več) ugotoviti (zadnji odstavek na tretji strani sodbe sodišča prve stopnje).

10. V obravnavanem primeru je tako glede višine plačila, do katere je upravičena tožeča stranka, podana pravna praznina, ki jo mora zapolniti sodišče samo, na podlagi splošnih načel pravnega reda in v okvirih pravnega izročila ter utrjenih spoznanj pravne vede (drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/1994 s spremembami).

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ima tožena stranka pravico do plačila nadomestila za izkoriščanje patenta v višini 30 % prispevka izuma k dohodku tožene stranke ter ugotovilo, da znaša prispevek izuma k dohodku tožene stranke 4,5% od prodajne vrednosti dvigal.

12. Zaključek, da je korist od izuma znašala 4,5 % prodajnih cen dvigal (četrti odstavek na tretji strani sodbe sodišča prve stopnje), je dejanske narave in ga zato Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne sme več preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Kolikšen delež tega prispevka izuma k dohodku tožene stranke pripada tožeči stranki, pa je materialnopravno vprašanje in kot tako tudi predmet preizkusa v revizijskem postopku. V zvezi s tem Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da za stališče, da bi bila tožeča stranka upravičena do celotne koristi, ki jo je izum prispeval k dohodku tožene stranke (celotnih 4,5% prodajne cene prodanih dvigal), ZVITIZR ne daje podlage. Drugi odstavek njegovega 152. člena namreč določa, da mora biti plačilo odvisno od ugotovljenega prispevka izuma k dohodku tožene stranke, ne pa enako. Poleg tega pa se ne sme prezreti, da bi bilo povsem nesprejemljivo, če bi bil izumitelj, ki je izum ustvaril v okviru delovne organizacije, sam deležen celotne koristi od izuma, delovna organizacija, ki je podpirala ustvarjanje izuma, pa nobene.

14. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je 30 % primeren delež od prispevka k izumu, ki gre tožeči stranki. Delež v višini 50% ali celo 70%, ki ga skuša doseči tožeča stranka v reviziji, bi bil glede na že navedeno okoliščino, da tožeča stranka izuma ni ustvarjala sama s svojimi sredstvi, temveč v okviru delovne organizacije, previsok, oziroma bi bil delež, ki bi potem ostal delovni organizaciji, pod okriljem katere je nastal izum, prenizek. Dodatno potrditev, da je presoja o primernosti deleža v višini 30% od prispevka izuma k dohodku tožene stranke ustrezna, pa nedvomno predstavlja tudi ugotovitev, da bi izračun po (sicer šele tekom izkoriščanja izuma sprejetem) Pravilniku, tudi ob upoštevanju za tožečo stranko najugodnejših dejanskih podatkov, pripeljal do manj ugodnega rezultata za tožečo stranko (14. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

15. Ker pomeni ocena deleža, ki gre tožeči stranki od prispevka njenega izuma k prihodkom tožene stranke, pravno presojo, pomanjkanje odgovorov na pritožbene trditve o tem, ali ji gre 30% ali 70% delež, ne predstavljajo pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, ampak pomanjkanje razlogov o materialnem pravu. Očitek sodišču druge stopnje o storjeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tako neutemeljen. Njegove razloge je nadomestilo Vrhovno sodišče samo, ki, kot že pojasnjeno v prejšnji točki, ocenjuje, da je 30% delež (od prispevka izuma k dohodku tožene stranke), ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje, ustrezen.

16. Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso podani in ker materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Po prvem odstavku 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Tožeča stranka nosi svoje stroške zato, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa zato, ker v odgovoru na revizijo ni podala navedb, ki bi prispevale k odločitvi o reviziji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 132/2017
• VSRS Sklep II DoR 122/2017
• VSRS Sodba II Ips 327/2017