Sodba III Ips 159/2006

Jedro

Novi nadzorni svet je bil na svoji prvi seji, na kateri so bili navzoči vsi štirje novi člani, sklepčen, ko je sprejel sklep o razrešitvi predsednika uprave družbe. Ker tožeča stranka ni zatrjevala, da bi statut glede sklepčnosti nadzornega sveta določal drugače, in ker je novi nadzorni svet sklep sprejel soglasno), je bil sklep o razrešitvi predsednika družbe tudi veljaven (tretji odstavek 271. člena ZGD).

Izrek

1. Revizija se z a v r n e.

2. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 826,29 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh (v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16-ega dne do plačila).

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka (1) Okrožno sodišče v Celju (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 7,923.696,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (prvi odstavek izreka). Pri tem je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 1,257.901,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2004 do plačila (drugi odstavek izreka). (2) Ugotovilo je, da je tožnik pri vodenju poslov predsednika uprave toženke huje kršil obveznosti in da teh poslov tudi ni bil sposoben voditi. Ker je bil torej tožnik s funkcije predsednika uprave razrešen iz utemeljenih razlogov, ni upravičen do plačila vtoževane odpravnine.

(3) Višje sodišče v Celju (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka). Pri tem je sklenilo, da tožena stranka sama krije stroške pritožbenega odgovora (drugi odstavek izreka).

(4) Ugotovilo je, da je skupščina toženke (dne 22. 8. 1996) izrekla nezaupnico tožniku, zaradi česar je bil tožnik utemeljeno razrešen kot predsednik uprave toženke. Sprejelo je dokazno oceno sodišča prve stopnje in pritrdilo njegovim razlogom. Pri tem je pojasnilo, da tožnik ugotovljene nesposobnosti za vodenje poslov predsednika uprave toženke in hujše kršitve obveznosti ne more prevaliti na nadzorni svet. Prav tako je pojasnilo, da ugotovljena ravnanja in opustitve tožnika niso v nobeni povezavi s pogoji gospodarjenja v pekarski stroki (tožena stranka je namreč pravna naslednica P. d.d.).

(5) Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovitev postopka pred sodiščem druge stopnje. Stroške revizije pa je priglasila kot nadaljnje pravdne stroške.

(6) Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je vsebinsko oporekala uveljavljanim revizijskim razlogom in predlagala zavrnitev neutemeljene revizije. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje revizijske odločbe do plačila.

Relevantno dejansko stanje (7) Vsebina spora se nanaša na plačilo odpravnine zaradi domnevno nezakonitega sklepa nadzornega sveta tožene stranke o razrešitvi (odpoklicu) tožeče stranke kot predsednika uprave tožene stranke. Vtoževani znesek pa predstavlja 24 osebnih dohodkov po 330.154,00 SIT, do katerih naj bi bil tožnik upravičen na podlagi 20. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 1994 (priloga A3). Tožnik je namreč v maju, juniju in juliju 1996 prejel osebni dohodek v navedeni višini.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija (8) Revident oporeka objektivnosti izvedenskega mnenja, ker naj bi ga postavljena izvedenka podala le na podlagi dokumentacije, ki se je nahajala v spisu, ne da bi »sploh kontaktirala s tožnikom«.

(9) Revident oporeka tudi pravilnosti izvedenskega mnenja, ker naj ne bi bili upoštevani »vsi faktorji, ki so vodili v nazadovanje takrat še živečega podjetja« (popolna dotrajanost vse tehnike podjetja, nemogoče razmere in drugi).

(10) Ugotovitev sodišča (druge stopnje), da naj bi bil na skupščini tožene stranke, na kateri je bil razrešen stari nadzorni svet, hkrati imenovan novi nadzorni svet, naj bi bila »protispisna«, saj naj bi iz notarskega zapisnika o skupščini izhajalo, da so bili v nov nadzorni svet imenovani le štirje člani. Dokler niso bili imenovani tudi preostali trije člani, naj torej nadzorni svet ne bi mogel odločati. Niti o razrešitvi predsednika uprave toženke, to je tožnika.

(11) Revident je zahteval plačilo odpravnine. Če mu že ta ne bi šla v višini 24-ih mesečnih osebnih dohodkov, pa naj bi mu v okviru postavljenega tožbenega zahtevka šla vsaj v višini 12-ih mesečnih osebnih dohodkov. Vendar pa naj sodba sodišča druge stopnje o tem (nižjem) zahtevku ne bi imela razlogov.

(12) Sicer pa naj bi pri uveljavljanju plačila odpravnine v višini 12-ih mesečnih osebnih dohodkov ne šlo za nedovoljeno pritožbeno novoto, temveč za nepravilno uporabo materialnega prava. Konkretno: 19. člena omenjene pogodbe o zaposlitvi.

(13) Sodba sodišča druge stopnje naj tudi ne bi imela razlogov o tem, »da je bil uveden, nato pa ustavljen disciplinski postopek zoper tožnika«, niti o tem, »da je bil predlagan kazenski postopek in da do uvedbe kazenskega postopka ni prišlo«.

Razlogi za zavrnitev revizije Ad 8) in 9) Revizija glede na tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijske trditve v zvezi z mnenjem Z. B., stalne sodne izvedenke finančne stroke, pa pomenijo prav to. Zato revizijsko sodišče nanje ni odgovarjalo. Revizijski postopek namreč ni več tisti del pravdnega postopka, v katerem bi bilo mogoče zatrjevati kot sporne posamezne dejanske ugotovitve izvedenke ali pa izpodbijati dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje.

Ad 10) Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago sodb sodišč nižjih stopenj. Tako je vezano na ugotovitev, da je skupščina (pravne prednice) tožene stranke na svojem (tretjem) zasedanju dne 22. 8. 1996 izrekla nezaupnico vsem (sedmim) članom nadzornega sveta, in na ugotovitev, da je izvolila štiri nove člane nadzornega sveta (M. M., S. J., L. K. in J. F.). Ti ugotovitvi pa nista protispisni, v nasprotju z vsebino notarskega zapisnika z dne 22. 8. 1996, opr. št. SV 180/96 (priloga B1), saj izhajata iz navedenega zapisnika (glej stran 6 in 7, obe od 9). Torej je bil novi nadzorni svet na svoji prvi seji dne 23. 8. 1996, na kateri so bili navzoči vsi štirje novi člani, sklepčen (prvi odstavek 271. člena takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD)), ko je sprejel sklep o razrešitvi predsednika uprave družbe. Ker tožeča stranka ni zatrjevala, da bi statut glede sklepčnosti nadzornega sveta določal drugače, in ker je novi nadzorni svet sklep sprejel soglasno (glej zapisnik z dne 26. 8. 1996 – ad 3 (priloga B31)), je bil sklep o razrešitvi predsednika družbe tudi veljaven (tretji odstavek 271. člena ZGD), materialnopravni zaključki sodišča druge stopnje s tem v zvezi pa pravilni.

Ad 11) in 12) Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, povzetih v prvem odstavku obrazložitve njegove sodbe na 2. strani, izhaja, da je revident vtoževal plačilo odpravnine v višini »24 njegovih OD zadnjega meseca«, ki je bila v 20. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 1994 (priloga A3) določena za »primer izsiljene ali nezakonite razrešitve oz. prenehanja delovnega razmerja«. Naknadno (v pritožbi) se je skliceval tudi na 19. člen navedene pogodbe. Pri tem pa je glede na prvi odstavek 184. člena ZPP šlo za nedovoljeno (prepozno) spremembo tožbe, ne sicer zaradi spremembe pravne podlage tožbenega zahtevka, pač pa zaradi uveljavljanja drugega zahtevka poleg obstoječega, to je zaradi uveljavljanja zahtevka na plačilo odpravnine v višini osebnega dohodka za »še 12 mesecev«, ki je bil v prvem odstavku 19. člena pogodbe o zaposlitvi določen za primer »razrešitve predsednika uprave pred potekom roka, za katerega je bil imenovan, če mu je z razrešitvijo prenehalo tudi delovno razmerje«. Da naj bi šlo za takšen primer, je namreč revident prvič navedel šele v pritožbi, ne da bi navedel okoliščine iz prvega odstavka 337. člena (v zvezi z drugim odstavkom 286. člena) ZPP, kar mu je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje.

Ad 13) Pritožbeno sodišče se je dolžno seznaniti z navedbami pritožnice ter se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeliti. V nasprotnem primeru bi namreč (lahko) bila podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa v zadevni pritožbi ni šlo za takšne (manjkajoče bistvene) navedbe, temveč za nedovoljene (nove) navedbe. Revident je namreč dejstva, s katerimi je skušal ovreči verodostojnost »priče J.«, prvič navedel šele v pritožbi (na koncu prvega odstavka na njeni predzadnji strani), ne da bi pri tem navedel okoliščine iz prvega odstavka 337. člena (v zvezi z drugim odstavkom 286. člena) ZPP. »Drugih pomanjkljivosti«, do katerih naj bi prišlo v postopku (pred sodiščem druge stopnje), revident sicer ni konkretiziral, vendar pa iz ugotovitev in presoje pritožbenega sodišča izhaja, da je prvostopenjsko sodbo preizkusilo tudi glede dejanskega stanja, v okviru pritožbenih navedb.

(14) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe (ki so bile po njegovi materialnopravni presoji) odločilnega pomena. Ker se uveljavljana revizijska razloga nista izkazala za utemeljena, in ker tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

(15) Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije (2. točka izreka). Istočasno pa mora pokriti 826,29 EUR stroškov revizijskega odgovora tožene stranke (3. točka izreka), s tem da zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov ne tečejo že z dnem izdaje revizijske odločbe, temveč šele prvi dan po poteku paricijskega roka za njihovo plačilo (v skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča dne 13. 12. 2006 in objavljenim v Pravnem mnenju, št. I/2006).

(16) Pri nadaljnjih pravdnih stroških tožene stranke, priznanih v skladu s 155. členom ZPP ter v zvezi z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, gre za 550,80 EUR stroškov sestave revizijskega odgovora (1.200 točk x 0,459 EUR), 110,16 EUR davka na dodano vrednost od odvetniške storitve (v višini 20 %) in 165,33 EUR (prej 39.619,00 SIT) stroškov sodnih taks, plačanih za odgovor na revizijo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 269/99
• VSL sklep I Cpg 729/2013
• VSL sodba Cpg 65/96