Sodba III Ips 66/2007

Jedro

S pripojitvijo je tožeča stranka postala univerzalna pravna naslednica SP Z. Podrobnejše ugotavljanje (singularnega) pravnega nasledstva glede imetništva znamke bi presegalo okvir postavljenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša le na ugotovitev, ali je tožena stranka pravna naslednica SOUR Z. ali SP Z.. Takšen ugotovitveni tožbeni zahtevek se po naravi stvari ne more nanašati na ugotavljanje nasledstva glede posamičnih stvari ali pravic, temveč pomeni univerzalno pravno nasledstvo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 596,34 EUR stroškov odgovora na revizijo v 15 dneh.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Okrožno sodišče v Mariboru je ugodilo zahtevku tožeče stranke na ugotovitev, da tožena stranka ni pravna naslednica družbe SOUR Z. (v nadaljevanju SOZD Z.), kakor tudi ne sestavljenega podjetja Z. (v nadaljevanju SP Z.). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

2. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Relevantno dejansko stanje - Dne 28.12.1978 so štiri članice, med njimi tudi pravni prednici tožeče in tožene stranke, podpisale samoupravni sporazum o združitvi v SOZD Z. - Dne 27.12.1989 se je SOZD Z. na podlagi novega samoupravnega sporazuma preoblikoval v SP Z., v katerega so bile poleg tožeče in tožene stranke vključene še tri članice. - Dne 15.01.1992 je bilo SP Z. pripojeno k tožeči stranki in zaradi tega izbrisano iz sodnega registra Okrožnega gospodarskega sodišča v Zagrebu.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija 5. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo (in sodbo sodišča prve stopnje) razveljavi in zadevo vrne sodišču druge (oziroma prve) stopnje v ponovno sojenje.

6. Revidentka navaja, da med SOZD Z. in SP Z. ni pravnega nasledstva, zato bi morale ob prenehanju SOZD pri delitvi preostalih sredstev participirati vse njegove ustanoviteljice, ki so tudi pravne naslednice. Tudi blagovne znamke, ki so bile v registru vpisane na SPZD Z., naj bi bile skupno premoženje ustanoviteljic. Tožena stranka sodišču druge stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da univerzalno pravno nasledstvo vključuje tudi singularno.

7. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka že od začetka postopka dalje ne izkazuje zadostnega pravnega interesa za postavitev samostojnega ugotovitvenega tožbenega zahtevka glede pravnega nasledstva. Sodišče druge stopnje naj ne bi dovolj prepričljivo odgovorilo na vprašanje primernosti tožbenega zahtevka, zaradi česar naj sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih.

8. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

Razlogi za zavrnitev revizije 9. Vrhovno sodišče, drugače kot sodišče druge stopnje, meni, da se je SOZD Z. preoblikoval v SP Z. in da zaradi takšne organizacijske spremembe pravna kontinuiteta ni bila pretrgana (tako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča, opr. št. III Ips 73/1993, z dne 22.12.1993). Do spremembe statusa je prišlo na podlagi določb Zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/1988 - ZPod, tretji odstavek 192. člena) ter samoupravnega sporazuma z dne 27.12.1989, ki so ga sklenile vse članice SOZD Z. in z njim ustanovile SP Z. Z vpisom navedenega sporazuma v sodni register je bilo preoblikovanje v SP Z. realizirano, kar potrjuje tudi dejstvo, da je bilo SP Z. vpisano v isti registrski vložek kot pred njim SOZD Z. Sodišče druge stopnje je v tem zmotno uporabilo materialno pravo, a to na samo odločitev ni imelo vpliva, saj je kljub temu pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni pravna naslednica niti SOZD Z. niti SP Z.

10. V samoupravnem sporazumu o ustanovitvi SP Z. so se ustanoviteljice dogovorile tudi o uporabi znamk, saj so zapisale, da članice "skupaj uporabljajo pravice industrijske lastnine" (14. člen samoupravnega sporazuma). V 4. členu istega sporazuma pa so se dogovorile, da ima SP Z. zaščitni znak Z., ki je bil kot blagovna znamka registriran pri Zveznem zavodu za patente. Navedeno dokazuje, da so bile med drugim tudi blagovne znamke prenesene na SP Z., čeprav v registru pri Zveznem zavodu za patente ni prišlo do spremembe vpisa in je kot imetnik ostal vpisan SOZD Z.

11. SP Z. je prenehalo s pripojitvijo k tožeči stranki in je bilo na podlagi tega izbrisano iz sodnega registra. S pripojitvijo je tožeča stranka postala univerzalna pravna naslednica SOZD Z. Podrobnejše ugotavljanje (singularnega) pravnega nasledstva glede imetništva znamke bi presegalo okvir postavljenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša le na ugotovitev, ali je tožena stranka pravna naslednica SOZD Z. ali SP Z.. Takšen ugotovitveni tožbeni zahtevek se po naravi stvari ne more nanašati na ugotavljanje nasledstva glede posamičnih stvari ali pravic. Zato vprašanja o vrsti znamke in načinu njene uporabe niso relevantna za odločitev o zadevi. V tem smislu je treba razumeti tudi stališče pritožbenega sodišča, da univerzalno pravno nasledstvo vključuje tudi singularno. Tožena stranka tako ni (univerzalna) pravna naslednica SP Z. niti SOZD Z., kar izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča, opr. št. III Ips 45/2003 z dne 31.05.2005 (točka 2 obrazložitve).

12. Pravnemu interesu tožeče stranke za ugotovitveno tožbo je sodišče prve stopnje pritrdilo z navedbami, da se je to vprašanje zastavilo kot predhodno vprašanje v drugih sodnih in upravnih postopkih. Zahtevana pravna korist za tožečo stranko v smislu drugega odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Uradni list RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D; Uradni list RS, št. 45/08) je s tem tudi po mnenju Vrhovnega sodišča podana. Višje sodišče v obrazložitev glede pravnega interesa ni posegalo, temveč je tožeči stranki zgolj pojasnilo svoje stališče o primernosti oblikovanja tožbenega zahtevka, kar pa ne vpliva na utemeljenost obstoječega tožbenega zahtevka. Revizijski očitek, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato ni upravičen.

13. Uveljavljani revizijski razlogi glede na navedeno niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

14. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ter prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka ni uspela s pravnim sredstvom, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife in skupaj z 20% DDV znašajo 596,34 EUR. Stroškov konference s stranko sodišče ni priznalo, saj so le-ti že zajeti v vrednosti storitve.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 748/2011
• VDSS sodba Pdp 1184/2011
• VDSS sodba Pdp 1198/2011