<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 16/2007

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2008:III.IPS.16.2007
Evidenčna številka:VS4001187
Datum odločbe:17.06.2008
Področje:PRAVO DRUŽB
Institut:prevzemi - odškodninska odgovornost uprave - načelo enakega položaja delničarjev - pridobitev lastnih delnic - nakupna komisija
Objava v zbirki VSRS:G 2005-2008

Jedro

Za toženo stranko ni veljal ZPre in njegove določbe o obveščanju delničarjev glede nameravanega prevzema. Takšne obveznosti pa tudi ni mogoče izpeljati iz drugih splošnih določb ZGD in je naprtiti družbi, katere prevzem se pripravlja (toženi stranki). Načelo enakega položaja delničarjev (219. člen ZGD) se nanaša na organe vodenja in nadzora delniških družb v zvezi s pravicami in obveznostmi delničarjev, ki izvirajo iz delnic (korporacijske pravice) in ne sega tako daleč, da bi terjal opozarjanje delničarjev na možnost prodaje ali nakupa delnic.

Komisijska pogodba, kot sta jo poimenovali pogodbeni stranki, (z dne 17.10.2001) je del tristranskega razmerja nakupne komisije, predvidenega v 5. alineji prvega odstavka 240. člena ZGD. Gre za dopustno pridobitev lastnih delnic, pri kateri banke, zavarovalnice in druge finančne organizacije, ki so delniške družbe, kupujejo lastne delnice v svojem imenu in za račun svojih komitentov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 2.980,76 EUR stroškov odgovora na revizijo v 15 dneh.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 83.329.357,00 SIT s pripadki in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke. Tožeča stranka je svoj zahtevek za plačilo 24.070.650,00 SIT utemeljevala s tem, da je bila pri prodaji 6.977 delnic tožene stranke oškodovana za navedeni znesek zaradi prikrivanja informacij o prevzemu tožene stranke. Znesek 59.258.707,00 SIT pa naj bi predstavljal razliko v ceni, ki jo je tožena stranka kot komisionar ustvarila pri prodaji 41.376 delnic na račun tožeče stranke.

2. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Relevantno dejansko stanje 3. Tožeča stranka je v primarni emisiji delnic dne 09.03.2001 kupila 6.977 delnic tožene stranke po ceni 2.150,00 SIT za delnico. Te delnice je kasneje, dne 05.06.2003, prodala kupcu N. d.d. po ceni 250,00 SIT za delnico.

4. Dne 15.06.2001 je tožeča stranka ob emisiji novih delnic kupila tudi paket 41.376 delnic tožene stranke po ceni 2.200,00 SIT za delnico in jih oktobra 2001 prodala toženi stranki po ceni 2.265,80 SIT za delnico.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija 5. Tožeča stranka uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. V delu sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 24.070.650,00 SIT, vidi tožena stranka absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami – ZPP) in sicer v tem, ker so zaključki pritožbenega sodišča v nasprotju s tem, kar je sama zatrjevala. Če bi vedela, da se pripravlja prevzem tožene stranke s stranki E. d.d., bi svoje delnice gotovo prodala, E. pa naj bi bila takrat pripravljena kupiti vse ponujene delnice po ceni 3.700,00 SIT za delnico. Sodišči nižjih stopenj naj bi s tem, ko sta očitali tožeči stranki, da tega ni dokazala, kršili pravilo o dokaznem bremenu.

7. V zvezi z odločitvijo sodišč nižjih stopenj glede zahtevka za plačilo 59.258.707,00 SIT pa se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvijo, da je sporna pogodba o prodaji delnic prodajna in ne komisijska. Pritožbeno sodišče naj bi izjavi priče A. L. pripisalo napačen pomen, s čimer naj bi storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V nasprotju s podatki v spisu naj bi bila tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožeča stranka tega dela zahtevka ni uveljavljala na odškodninski podlagi.

8. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Razlogi za zavrnitev revizije Glede dela zahtevka za plačilo 100.445,04 EUR (24.070.650,00 SIT)

9. Za toženo stranko ni veljal Zakon o prevzemih in njegove določbe o obveščanju delničarjev glede nameravanega prevzema. Takšne obveznosti pa tudi ni mogoče izpeljati iz določb Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami – ZGD) in je naprtiti družbi, katere prevzem se pripravlja (toženi stranki). Načelo enakega položaja delničarjev (219. člen ZGD) se nanaša na organe vodenja in nadzora delniških družb v zvezi s pravicami in obveznostmi delničarjev, ki izvirajo iz delnic (korporacijske pravice) in ne sega tako daleč, da bi terjal opozarjanje delničarjev na možnost prodaje ali nakupa delnic, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

10. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da tožeča stranka v postopku ni uspela dokazati, da je bila E. pred prevzemom tožene stranke pripravljena kupiti vse delnice, ki so ji bile ponujene. Tudi v primeru, če bi tožena stranka obvestila delničarje, da E. kupuje njene delnice in pripravlja prevzem, ni obstajala nikakršna obveznost E. odkupiti vse delnice tožene stranke po ceni 3.700,00 SIT za delnico. Glede na navedeno niso podani osnovni elementi odškodninske odgovornosti: protipravnost, vzročna zveza in škoda.

11. Čeprav tožeča stranka trdi, da bi delnice gotovo prodala po navedeni ceni, zaključki sodišč, ki temu nasprotujejo, ne predstavljajo absolutne bistvene kršitve postopka. Gre namreč za dokazno oceno po prepričanju sodišč nižjih stopenj, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Prav tako je v skladu s pravili o dokaznem bremenu, da mora oškodovanec v primeru civilnega delikta praviloma dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti razen krivde, za katero velja obrnjeno dokazno breme (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika).

Glede dela zahtevka za plačilo 247.282,20 EUR (59.258.707,00 SIT)

12. Komisijska pogodba, kot sta jo poimenovali pogodbeni stranki (z dne 17.10.2001), je del tristranskega razmerja nakupne komisije, predvidenega v 5. alineji prvega odstavka 240. člena ZGD (v pogodbi je očitno pomotoma navedena 5. alineja tretjega odstavka 240. člena ZGD). Gre za dopustno pridobitev lastnih delnic, pri kateri banke, zavarovalnice in druge finančne organizacije, ki so delniške družbe, kupujejo lastne delnice v svojem imenu in za račun svojih komitentov. Na eni strani imamo razmerje med komisionarjem (delniško družbo) in komitentom, ki je urejeno s komisijsko pogodbo, na drugi strani pa med prodajalcem in kupcem. Komisijska pogodba se realizira s prodajno pogodbo, ki jo komisionar sklene s prodajalcem, (Kocbek Marijan: Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, Ljubljana 2007, komentar k 247. členu, str. 256). V obravnavani zadevi je komisionar (tožena stranka) kupil svoje lastne delnice od tožeče stranke na podlagi prodajne pogodbe za svojega komitenta, ki pa je bila E. V tem smislu je mogoče razložiti tudi napačno poimenovanje pogodbe kot komisijske ter kupca kot komisionarja v sporni pogodbi, ki je glede na njeno vsebino, tj. pravice in obveznosti pogodbenih strank, prodajna pogodba.

13. Sodišči nižjih stopenj sta natančneje pojasnili, zakaj pogodbe ni mogoče obravnavati drugače kot prodajne pogodbe. Pri njeni interpretaciji pa sta, med drugim na podlagi zaslišanja prič, ugotovili, da je bila prodaja tudi v pogodbenem namenu strank. Ugotavljanje prave volje strank pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, ki pa se v revizijskem postopku ne more več preizkušati zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP. Pri interpretaciji izjave priče A. L. v sodbi sodišča druge stopnje ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi bila izjava napačno povzeta, temveč naj bi bila napačno interpretirana. Takšno sklepanje pritožbenega sodišča bi bilo mogoče izpodbijati le v okviru razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno.

14. V zvezi z odškodninskim temeljem zahtevka je treba pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da za takšen zahtevek tožeče stranke v spisu ni mogoče najti ustrezne trditvene podlage. Zgolj omemba odškodninske odgovornosti ne zadostuje za sklepanje sodišča o prevari tožene stranke.

15. Uveljavljani revizijski razlogi glede na navedeno niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

16. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ter prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka ni uspela s pravnim sredstvom, zato je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife in skupaj z 20% DDV in sodno takso znašajo 2.980,76 EUR.


Zveza:

ZGD člen 219, 240, 240/1-5. ZPPčlen 8, 370, 370/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zMDc5NA==