Sodba III Ips 49/2007

Jedro

Ureditev iz družbene pogodbe ni bistveno drugačna od določb 1. in 5. odstavka 437. člena ZGD. Družbeniku, ki mu preneha delovno razmerje ali funkcija poslovodje, mora tožena stranka ponuditi odkup njegovega poslovnega deleža po ceni, ki se določi na podlagi vrednosti iz zadnje bilance stanja (če ni drugačnega dogovora). Določba družbene pogodbe zato ne more biti „protizakonita“, kakor zatrjuje revident.

Izrek

Revizija se zavrne.

Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenima zahtevkoma (za sklenitev pogodbe o prodaji poslovnega deleža kakor tudi za plačilo kupnine na podlagi prodajne pogodbe).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je (kot preuranjen) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo kupnine, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo.

3. Tožena stranka z revizijo napada zavrnilni del drugostopenjske sodbe. Uveljavlja procesne kršitve in zmotno uporabo materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, drugostopenjsko sodišče pa naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Relevantno dejansko stanje

4. V družbeni pogodbi tožene stranke je v 2. odstavku 7. člena določeno:

„Če družbeniku preneha delovno razmerje ali funkcija poslovodje ali prokurista zaradi izteka časa, za katerega je bila sklenjena ustrezna pogodba, zaradi smrti, spremenjenih okoliščin, ki jih ni zakrivil družbenik, ali v sporazumu z družbo, je družba dolžna temu družbeniku oziroma dedičem ponuditi odkup vse njegove poslovne deleže, družbenik oziroma dediči, pa lahko ponudbo sprejme/jo ali zavrne/jo. Če se stranki ne sporazumeta drugače, se deleži odkupijo po ceni, ki se določi v vrednosti iz zadnje bilance stanja, revalorizirane s stopnjo rasti cen na drobno v Republiki Sloveniji od zadnje bilance stanja do dne plačila kupnine, povečano za neizplačano dividendo za tekoče poslovno leto.“

5. Tožniku je dne 11.11.2002 prenehal mandat generalnega direktorja tožene stranke, dne 13.2.2003 pa mu je na podlagi upokojitve prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Razlogi za zavrnitev revizije

6. Revident uveljavlja, da je določba 2. odstavka 7. člena družbene pogodbe nična. Ponavlja razloge, ki jih je v prid ničnosti uveljavljal pred sodišči nižje stopnje. Ker sodišče prve in druge stopnje naj ne bi odgovorili na njegove argumente glede ničnosti pogodbene določbe, vidi v tem procesno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP .

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana tedaj, če izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da ni mogoče preveriti, kako je sodišče iz procesnega gradiva, ki ga je imelo na voljo, prišlo do odločitve o tožbenemu zahtevku. Iz primerov, ki so navedeni v 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je razbrati, da ima zakon v mislih (predvsem) pomanjkljivosti izpodbijane sodbe na področju ugotavljanja dejanskega stanja. Ne glede na to sta nižji sodišče v zadostni meri obrazložili tudi uporabo materialnega prava. Uveljavljana procesna kršitev zato ni podana.

8. Revident poudarja, da trditve o ničnosti določbe 2. odstavka 7. člena družbene pogodbe ne utemeljuje z določbami 428. in 437. člena ZGD, pač pa s trditvami „o neenakopravnem obravnavanju delničarjev ter prepovedi povzročanja škode družbi in preostalim družbenikom.“ Ko govori o neenakopravnem obravnavanju delničarjev, ima očitno v mislih družbenike, saj tožena stranka ni delniška družba.

9. Nižji sodišči sta se oprli na določbi 428. in 437. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 54/99 in 45/2001 v nadaljevanju: ZGD), ker imata pomen za oceno, ali je ureditev iz družbene pogodbe tožene stranke veljavna. V 1. odstavku 428. člena ZGD je postavljeno splošno pravilo, da se z družbeno pogodbo lahko določi, da je družba (mišljena je družba z omejeno odgovornostjo) dolžna v korist enega ali več družbenikov nekaj dati, storiti, dopustiti ali opustiti, v 437. členu pa so urejene pravne posledice prenehanja poslovnega deleža zaradi izstopa oziroma izključitve družbenika. Določbe tega člena so pomembne zato, ker urejajo vsebinsko podobne, čeprav ne identične primere, kot so urejen v sporni določbi 2. odstavka 7. člena družbene pogodbe tožene stranke.

10. Po določbi 1. odstavka 437. člena ZGD z izstopom družbenika iz družbe preneha poslovni delež tega družbenika. Po določbi 5. odstavka istega člena ima tak družbenik pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izstopu. Vrednost mu izplača družba (najkasneje v treh letih od dneva izstopa z zamudnimi obrestmi). Ureditev iz družbene pogodbe ni bistveno drugačna. Družbeniku, ki mu preneha delovno razmerje ali funkcija poslovodje, mora tožena stranka ponuditi odkup njegovega poslovnega deleža po ceni, ki se določi na podlagi vrednosti iz zadnje bilance stanja (če ni drugačnega dogovora). Določba družbene pogodbe zato ne more biti „protizakonita“, kakor zatrjuje revident.

11. Revident omenja škodo, ki naj bi bila z odkupom poslovnega deleža povzročena družbi in preostalim družbenikom, vendar pa ne pojasni (konkretizira), v čem naj bi nastala družbi in preostalim družbenikom škoda, če družba enemu družbeniku (tožniku) odkupi njegov poslovni delež na podlagi vrednosti iz zadnje bilanca stanja.

12. Neenakopravnost družbenikov vidi revident v tem, ker družba ne bi mogla hkrati vsem družbenikom odkupiti njihovega poslovnega deleža. Svojo argumentacijo razvija v naslednji smeri: trenutni rezultati poslovanja sicer (še) omogočajo oblikovanje rezerv za lastni delež, kar bi omogočalo odkup poslovnega deleža tožnika, gotovo pa ne zadoščajo za odkup poslovnih deležev vseh družbenikov; s tem pa se ustvarja med njimi neenakost. Vendar pa se povsem enaka hipotetična neenakost med družbeniki ustvarja tudi na podlagi zakonske ureditve iz 437. člena ZGD. Ureditev iz družbene pogodbe zato ne more biti nična.

13. Revident še navaja, da bi morala tožeča stranka od tožene najprej zahtevati, da bi oblikovala rezerve za lastni poslovni delež v ustrezni višini. Ker takega zahtevka ni postavila, se revidentu zdi, da bi bilo treba nepravilno postavljeni tožbeni zahtevek zavrniti. Oblikovanje rezerv za pridobitev lastnega poslovnega deleža (2. odstavek 435. člena ZGD) je nujen sestavni del izpolnitvenega ravnanja tožene stranke in ne obveznost tožene stranke, ki bi jo bilo treba posebej iztoževati. Za ugoditev tožbenemu zahtevku zadostuje dejanska ugotovitev, da njeni poslovni rezultati zadoščajo za tako oblikovanje rezerv.

14. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 723/2007
• Sodba III Ips 22/2008
• VSRS Sklep II DoR 328/2017