Sodba VIII Ips 126/2006

Jedro

ZDSS-1 ne določa, da v socialnem sporu ne bi bilo mogoče izdati zamudne sodbe. Kljub uveljavljenemu načelu materialne resnice v teh sporih ZDSS-1 vsebuje celo posebne določbe v zvezi z zamudno sodbo (1. odstavek 28. člena ZDSS-1, ki velja za delovne in socialne spore, in 77. člen ZDSS-1, ki se nanaša le na socialne spore). Izdaja zamudne sodbe je torej predvidena in kljub kogentnosti določb iz obveznega pokojninskega zavarovanja ni izključena, tako kot na primer v postopku v zakonskih sporih (1. odstavek 412. člena ZPP). Po 1. alineji 1. odstavka 187. člena ZPIZ-1 se v pokojninsko dobo šteje zavarovalno dobo, doseženo po 1.1.2000 (po datumu uveljavitve ZPIZ-1), za nazaj pa zakon odpravlja le nekatere anomalije pri štetju pokojninske dobe. Za obdobje pred uveljavitvijo ZPIZ-1 (razen, če bi bila z novim zakonom določena ugodnejša ureditev za nazaj) torej veljajo stari predpisi, kar izhaja iz 3. alineje 1. odstavka 187. člena ZPIZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Območna enota tožene stranke v Celju je z odločbo dne 23.10.2002 zavrnila zahtevek tožnika, da se mu v zavarovalno dobo šteje učno razmerje v času od 1.9.1963 do 14.7.1966. Centrala tožene stranke na sedežu v Ljubljani je tožnikovi pritožbi zoper to odločbo delno ugodila in prvostopenjsko odločbo odpravila, tožniku v zavarovalno dobo štela čas zaposlitve od 18.6.1966 do 14.7.1966 v trajanju 27 dni, zavrnila pa zahtevek za ugotovitev pokojninske dobe od 1.9.1963 do 17.6.1966 ter od 15.7.1966 do 23.12.1967 in od 10.6.1969 dalje. Zavarovalno dobo v času od 18.6. do 14.7.1966 mu je priznalo, ker je tožnik dne 17.6.1966 opravil zaključni izpit, zaključil šolanje in bil zaposlen v K. Pred tem je bil vajenec oziroma učenec v gospodarstvu, ki ni bil pokojninsko zavarovan. Od 15.7.1966 je imel zavarovalno dobo že vpisano v delovno knjižico.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika za odpravo odločbe tožene stranke z dne 17.3.2003, za priznanje pokojninske dobe za čas od 1.9.1963 do 1.9.1966 ter povračilo stroškov postopka, zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke z dne 23.10.2002 in odločbo z dne 17.3.2003 v delu, v katerem je bil tožnikov zahtevek zavrnjen, za vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovno odločanje, priznanje zavarovalne dobe od 1.9.1963 do 1.9.1966 ter povračilo stroškov postopka. Ker je tožnik vložil zahtevo za priznanje učnega razmerja - vajeniške dobe v pokojninsko dobo dne 4.2.2002, se je sodišče prve stopnje oprlo na 187. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 106/99 in nadalj.) in v zvezi s to določbo na 100. člen Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ, Uradni list SFRJ, št. 23/82 in nadalj.), ki je določal, da se pokojninska doba, dopolnjena do 31.12.1972 računa tako, kot je bilo določeno v predpisih, ki so veljali do tega datuma, to je po Temeljnem zakonu o pokojninskem zavarovanju (TZPZ, Uradni list SFRJ, št. 51/64 in nadalj.). V tem zakonu, zlasti v 21., 22., 125., 126. in 129. členu, ni bilo podlage, da se v zavarovalno dobo šteje čas vajeništva v obdobju rednega šolanja. Sodišče se je sklicevalo še na Zakon o pokojninskem zavarovanju (ZPZ, Uradni list FLRJ, št. 51/57 in nadalj.), ki je v 2. točki prvega odstavka 49. člena izrecno določal, da se v delovno dobo ne šteje čas, ko je bil zavarovanec vajenec. Enako je tudi Uredba o določanju in prevedbi pokojnin in invalidnin (Uradni list FLRJ, št. 39/52) v drugem odstavku 23. člena določila, da se vajeniška doba ne šteje v delovno dobo, ne glede na to, koliko je star vajenec. Sodišče je ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni prejemal plače, temveč predpisano nagrado, v skladu z učno pogodbo in Uredbo o vajencih (Uradni list FLRJ, št. 39/52), da tudi ni bil pokojninsko zavarovan, iz njegove delovne knjižice pa izhaja, da se je zaposlil 15.7.1966, torej šele po končanem šolanju. Gre za njegovo prvo zaposlitev, saj pred tem ni bil v delovnem razmerju.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati zamudno sodbo po 28. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004), ker tožena stranka kljub odgovoru na tožbo ni pristopila na prvi narok za glavno obravnavo, je navedlo, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ker zamudne sodbe ni izdalo, saj ne gre za zahtevek, s katerim stranke lahko prosto razpolagajo (tretji odstavek 3. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.). Ob tem se je sklicevalo zlasti na posebno naravo pravic iz obveznega zavarovanja, ki so neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, ki ne zastarajo, opozorilo pa je tudi na poseben položaj tožene stranke kot nosilke obveznega zavarovanja (10. člen ZPIZ-1) in financiranje obveznega zavarovanja, kar vse omejuje dispozitivnost strank v tovrstnih sporih. Glede presoje o temelju zahtevka se je strinjalo s stališči sodišča prve stopnje in dodalo, da je bilo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vajencev uvedeno šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZPIZ (ZPIZ-B, Uradni list Republike Slovenije, št. 7/96). To je bilo povezano z uvedbo novega sistema poklicnega izobraževanja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. V njej uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita napačne razloge, zakaj ni bilo potrebno izdati zamudne sodbe. Sklicuje se na 28. člen ZDSS-1 in tretji odstavek 3. člena ZPP, po katerem lahko sodišče prepreči le t. i. materialne procesne dispozicije - odpoved zahtevku, pripoznavo zahtevka ali sodno poravnavo, kar pa v tem primeru ni podano. Zato je sodišče kršilo določbo 318. člena ZPP in 28. člena ZDSS-1, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Ker se tožena stranka neopravičeno ni udeležila poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, iz dejstev in dokazov v tožbi pa izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo in ugoditi tožbenemu zahtevku. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče glede na čas vložitve zahtevka za priznanje pokojninske dobe v skladu s 188., 191., 390. in 391. členom ZPIZ-1 uporabiti določbe tega zakona in tožniku všteti vajeniško dobo v pokojninsko dobo. Ker se sodišče druge stopnje ne sklicuje na 390. in 391. člen ZPIZ-1 in ne pojasni, zakaj pritožbenim razlogom o tem ni sledilo, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Delodajalec je v času vajeniške dobe plačal za tožnika vse predpisane prispevke. Tožnik je delal polni delovni čas. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je svojo odločitev utemeljilo s 3. alinejo prvega odstavka 187. člena ZPIZ-1. Razlogi sodbe so tudi v tem primeru nejasni in sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je napačno sklicevalo na 1. točko prvega odstavka 21. člena TZPZ v zvezi s tem, da so bili vajenci zavarovani samo za primer invalidnosti v posledici nesreče pri delu ali poklicne bolezni, saj iz navedene določbe to ne izhaja. Gre za zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določbi 21. in 129. člena TZPZ je potrebno interpretirati v smislu, da se tudi vajeniška doba po 129. členu všteva v pokojninsko dobo, zlasti ker isti zakon od 162. do 166. člena ne določa izrecno, da se to obdobje ne všteva. Sodišči druge in prve stopnje se nista opredelili do določb 162. do 166. člena, sploh pa je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko se sklicuje na TZPZ, saj je ZPIZ-1 (kot kasnejši predpis, ki določa vštevanje vajeniške dobe v zavarovalno dobo) razveljavil prejšnji predpis - v skladu s temeljnim pravnim načelom, da kasnejši predpis razveljavi prejšnjega, v kolikor ni slabši za pravice posameznika. Zato bi bilo potrebno upoštevati TZPZ, ki čas vajeništva ni izključeval, in pravice iz tega zakona uskladiti s predpisi novega zakona, torej jih zagotoviti najmanj v obsegu, ki jih ta določa. Ker se sodišče druge stopnje do takšnih pritožbenih navedb ni opredelilo, sodbe ni mogoče preizkusiti. Revizijo zaključuje s trditvijo, da mu je sodišče druge stopnje kršilo ustavne pravice iz 14., 22., 23., 25., 49. in 66. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 33/91-I in nadalj.).

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča druge stopnje o naravi pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, posebni ureditvi teh pravic ter kogentnosti določb zakonodaje na tem področju, vendar obenem ugotavlja, da tretji odstavek 3. člena ZPP preprečuje tako imenovane materialne procesne dispozicije (odpoved zahtevku, pripoznavo zahtevka, sodno poravnavo). Namen te določbe je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinke, ki jih s poslom materialnega prava ne morejo doseči. Izdaja zamudne sodbe je posledica neaktivnosti ene od strank (tožene stranke), zaradi česar se šteje, da le ta priznava tožbene navedbe. Vendar to še ne pomeni, da sodišče v okviru 318. člena ZPP pred izdajo zamudne sodbe ne preizkusi skladnosti navedenih dejstev v tožbi s predloženimi dokazi in splošno znanimi dejstvi, in da ne preizkusi tudi sklepčnosti tožbe, kar predstavlja materialnopravno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. ZDSS-1 tudi ne določa, da v socialnem sporu ne bi bilo mogoče izdati zamudne sodbe. Kljub uveljavljenemu načelu materialne resnice v teh sporih (61. člen) ZDSS-1 vsebuje celo posebne določbe v zvezi z zamudno sodbo (prvi odstavek 28. člena ZDSS-1, ki velja za delovne in socialne spore, in 77. člen ZDSS-1, ki se nanaša le na socialne spore). Izdaja zamudne sodbe je torej predvidena in kljub kogentnosti določb iz obveznega pokojninskega zavarovanja ni izključena, tako kot na primer v postopku v zakonskih sporih (prvi odstavek 412. člena ZPP).

Vendar pa le zaradi tega uveljavljena relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 318. členom ZPP in 28. členom ZDSS-1 ni podana, saj sodišče lahko izda ugodilno zamudno sodbo le v primeru, če so izpolnjeni pogoji za takšno sodbo v skladu s 318. členom ZPP. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi pa v tem sporu ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, torej bi morala biti odločitev sodišča po vsebini enaka. S tem, ko je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo in dopustilo tožniku, da dopolni svoje tožbene navedbe ter s tem, ko ga je še dodatno zaslišalo, ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, ki vpliva ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavke 339. člena ZPP).

Revizija na številnih mestih uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče v obrazložitvi ne sklicuje in ne pojasnjuje tega, zakaj ni upoštevalo določb 390. in 391. člena ZPIZ-1, zaradi nejasnih razlogov v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 187. člena ZPIZ-1, zaradi napačnega sklicevanja na 1. točko prvega odstavka 21. člena TZPZ, ker se ni opredelilo do določb 162. do 166. člena istega zakona in do veljavnosti ZPIZ-1 kot kasnejšega predpisa. Revizijsko sodišče teh bistvenih kršitev ne ugotavlja, saj je iz izpodbijane sodbe v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje razvidno, na kakšno podlago je sodišče oprlo svojo odločitev. Sodba je dovolj jasna in jo je mogoče preizkusiti, kar dokazujejo že revizijske navedbe tožnika, ki po vsebini napada vsakega od zaključkov sodišča. Če sodišče druge stopnje ni navedlo izrecno, zakaj pri odločitvi ni upoštevalo še nekaterih drugih določb, na katere se tožnik sklicuje (navedlo pa je, s katerimi določbami utemeljuje svojo odločitev), ali celo če je napačno citiralo neko določbo, to ne pomeni, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Lahko gre morebiti le za zmotno uporabo materialnega prava, ne pa za bistveno kršitev določb postopka.

Materialno pravo ni bilo napačno uporabljeno.

Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno izhajali iz 187. člena ZPIZ-1, ki je veljal ob vložitvi tožnikove zahteve in odločanju o njegovi pravici. Tožnik napačno tolmači določbo prvega odstavka tega člena, češ da bi se mu morala vajenska doba od 1.9.1963 do 17.6.1966 šteti v pokojninsko dobo po določbah tega zakona. Po 1. alineji prvega odstavka 187. člena ZPIZ-1 se v pokojninsko dobo šteje zavarovalno dobo, doseženo po 1.1.2000 (po datumu uveljavitve ZPIZ-1), za nazaj pa zakon odpravlja le nekatere anomalije pri štetju pokojninske dobe. Za obdobje pred uveljavitvijo ZPIZ-1 (razen, če bi bila z novim zakonom določena ugodnejša ureditev za nazaj) torej veljajo stari predpisi. To izhaja iz tretje alineje 1. odstavka 187. člena ZPIZ-1, po kateri obsega pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, čas dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanom Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Pri tolmačenju te določbe ni potrebno še dodatno sklicevanje na 390. in 391. člen ZPIZ-1 (kot navaja tožnik), saj ne gre za določbi, ki bi se nanašali na ta primer. Tožnik je pravico do vštevanja uveljavil že po uveljavitvi ZPIZ-1 in ne pred tem - torej se neustrezno sklicuje na 390. in 391. člen ZPIZ-1, ki urejata vprašanje varstva pravic tistih uživalcev, ki so že uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona oziroma nadaljevanje postopkov, začetih že pred uveljavitvijo ZPIZ-1.

Podobno določbo kot 187. člen ZPIZ-1 je vseboval tudi prejšnji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Uradni list Republike Slovenije, št. 12/92 in nadalj.), ki je v 202. členu prav tako uredil le štetje dobe, dosežene po 1.4.1992 (po uveljavitvi tega zakona), za nazaj pa je odpravil le nekatere anomalije prejšnjih predpisov. Glede na to sta se sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno sklicevali na določbo prej veljavnega ZTPPIZ, ki se je uporabljal do 31.3.1992 in ki je v 100. členu določal, da se pokojninska doba, dopolnjena do 31.12.1972, računa tako, kot je bilo določeno v predpisih, ki so veljali do navedenega dneva, z zakonom pa se lahko vpelje način računanja pokojninske dobe, ki je ugodnejši od določenega po predpisih, ki so veljali do 31.12.1972. Zato je za rešitev spora treba uporabiti tudi določbe TZPZ, ki je začel veljati 7.1.1964, in določbe prejšnjega ZPZ.

Po 1. točki 23. členu ZPZ se v pokojninsko dobo šteje čas, ko je zavarovanec delal kot oseba iz 12. oziroma 14. člena tega zakona (delovna doba), po 2. točki pa tudi čas, ko zavarovanec ni delal, in drug čas, ki mu je po tem zakonu priznan za pravico do osebne pokojnine ali za odmero osebne pokojnine (posebna doba). V 24. členu je zakon izrecno opredelil delovno dobo, v to pa se lahko šteje tudi doba praktičnega dela, vendar le obveznega praktičnega dela po končanem šolanju (7. točka prvega odstavka 24. člena - ob dodatnem pogoju) oziroma doba šolanja ali strokovnega izpopolnjevanja med delovnim razmerjem (27. člen). Zakon je določil tudi, da se v delovno dobo ne šteje čas, ko je bil zavarovanec vajenec ali ko se je redno šolal, ne glede na starost, izvzemši primere iz 27. člena tega zakona (2. točka prvega odstavka 49. člena ZPZ). Ker se torej doba vajeništva, razen izjemoma navedenih primerov ni upoštevala kot delovna doba, po zakonu pa tudi ni bilo podlage za priznanje tega obdobja kot posebne dobe, v času veljavnosti ZPZ ni bilo podlage za priznanje pokojninske dobe tožniku.

Tudi TZPZ (ki je začel veljati v začetku leta 1965) te pravice ni določil. V 126. členu se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po določbah 21. in 22. člena tega zakona. Zakon v tretjem odstavku 21. člena (ki opredeljuje zavarovance) določa tudi, da so za starostno pokojnino zavarovane tudi osebe, ki so po (!) končanem šolanje na obveznem praktičnem delu ali na prostovoljni praksi, če delajo polni delavni čas. Tudi iz 129. člena TZPZ ne izhaja, da bi se obdobje vajeniške dobe po takratni učni pogodbi lahko štelo v zavarovalno dobo. V zavarovalno dobo je bilo namreč mogoče priznati le čas strokovnega izpopolnjevanja, specializacije ali šolanja pred začetkom uporabe tega zakona (prvi odstavek), in sicer za obdobje do 31.12.1957, vendar z dodatnim pogojem, če je bil nekdo poslan na takšno izpopolnjevanje po nastopu delovnega razmerja (1.a točka prvega odstavka 129. člena), ali na šolanju, na katero je bil poslan med delovnim razmerjem, da bi končal začeto redno šolanje, če je bil ta čas v delovnem razmerju (1.b točka prvega odstavka 129. člena), v času, ki ga je pred začetkom in po začetku uporabe tega zakona med trajanjem delovnega razmerja prebil na strokovnem izpopolnjevanju ali specializaciji izven organizacije, v kateri je bil zaposlen (2. točka prvega odstavka 129. člena zakona). V zavarovalno dobo se je štel tudi čas, ki ga je zavarovanec po začetku uporabe tega zakona prebil na strokovnem izpopolnjevanju in specializacije med trajanjem delovnega razmerja, ki ni zajet v 2. točki prvega odstavka tega člena, itd. (drugi odstavek 129. člena TZPZ), ali obdobje, ki ga je zavarovanec do 31.12.1957 prebil na obveznem praktičnem delu ali na prostovoljni praksi s polnim delovnim časom, itd. (tretji odstavek 129. člena TZPZ).

Noben od teh primerov ni podan, saj tožnik ni bil napoten na izobraževanje, izpopolnjevanje ali specializacijo v času delovnega razmerja. To izhaja iz njegove učne pogodbe z dne 12.11.1963, ki se pravilno sklicuje na takrat veljavno Uredbo o vajencih. Ta ne predvideva sklenitve delovnega razmerja in plačilo plače, temveč le denarno nagrado po posebnih predpisih (4. in 11. člen Uredbe). Tudi po drugem odstavku 23. člena Uredbe o določanju in o prevedbi pokojnin in invalidnin (Uradni list FLRJ, št. 39/52) se vajeniška doba ni štela v delovno dobo, kar je bilo v skladu s prejšnjim ZPZ iz leta 1957. Potrebno je pojasniti, da so bili vajenci in učenci strokovnih šol s praktičnim poukom sicer zdravstveno zavarovani za vse zavarovane primere (16. člen Zakona o zdravstvenem zavarovanju, Uradni list FLRJ, št. 22/62), vendar to po ZPZ in TZPZ ni pomenilo tudi, da so zavarovani za starostno pokojnino, saj navedena zakona tega nista določala.

V zvezi s TZPZ se revizija tudi neutemeljeno sklicuje na določbe 162. do 166. člena istega zakona, ki posebej opredeljujejo obdobja, ki se ne štejejo v pokojninsko dobo. Če v tem primeru vajenci niso izrecno izvzeti namreč še ne pomeni, da je že zaradi tega potrebno šteti, da se jim za čas vajeništva prizna pokojninska doba. Zakon je dovolj jasen pri opredelitvi, kdo so zavarovanci za starostno pokojnino (členi 21 do 23), katera obdobja je mogoče šteti v pokojninsko dobo (125. člen zakona), katero dobo je mogoče vštevati v zavarovalno dobo (126. do 137. člen) ter katero dobo kot posebno dobo (138. do 161. člen).

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 414/2006
• VDS Sklep Psp 482/2000
• Sodba VIII Ips 122/96