Sodba VIII Ips 20/2006

Jedro

Ker je invalidska komisija izvedenski organ tožene stranke (Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), v sodnem postopku ne more biti sodni izvedenec. Vendar pa se izvedenec, za razliko od sodnika, ne izloči sam, tudi če bi obstajal razlog za izločitev. Če sodišče v postopku za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja kot izvedenca določi invalidsko komisijo, morajo stranke same zahtevati izločitev v rokih in v skladu z določbo 247. člena ZPP. Izvedensko mnenje, ki ga je invalidska komisija podala v predhodnem postopku, je v sodnem postopku možno uporabiti kot dokazno listino, še zlasti, če si dejstva v izvedenskem mnenju in ostali medicinski dokumentaciji ne nasprotujejo. Če je vsebina listine med strankama sporna, je potrebno dejstva v sodnem postopku dokazati z dovoljenimi dokaznimi sredstvi. Vedno pa je mnenje invalidske komisije iz predhodnega postopka možno uporabiti v sodnem postopku, če se obe stranki s tem strinjata – sodišče lahko v tem primeru strokovne zaključke invalidskih komisij kot nesporna dejstva sprejme v dejansko podlago sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi tožene stranke št. I-1.032.778 z dne 18.6.2001 in z dne 28.1.2002 in da se tožniku kot invalidu I. kategorije invalidnosti prizna pravica do invalidske pokojnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sta sodbi obeh sodišč bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker sta svojo odločitev oprli na izvedenski mnenji invalidskih komisij, ki sta organa tožene stranke. S tem sta tožniku kršili pravico do poštenega sojenja. Sodišči bi morali imenovati nepristranskega sodnega izvedenca, tako pa so mnenja zdravstvene dokumentacije in invalidskih komisij v diametralnem nasprotju. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Revident je navajal, da sta nižji sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker nista izvedli vseh dokazov, ki bi jih po mnenju tožnika morali. Vendar je glede te navedbe in ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja in obrazložitvi izpodbijanih sodb treba upoštevati, da ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo zato, ker sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, saj sodišče samo odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP) in da zato drugih dokazov ni več potrebno izvajati. Lahko pa zaradi neizvajanja predlaganih dokazov pride do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki pa jih revizija ne uveljavlja.

Tako iz izpodbijane sodbe kot iz dokaznega sklepa je razvidno, da sodišče sploh ni izvajalo dokaza z izvedencem. Zato revizijskih navedb v zvezi z izvedenci revizijsko sodišče ni moglo upoštevati niti kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti kot ustavne kršitve, do katerih naj bi prišlo zaradi kršenja pravice do poštenega sojenja.

Revizijsko sodišče sicer soglaša z revizijo, da invalidska komisija v sodnih postopkih ne more biti sodni izvedenec, ker je glede na določbo 261. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ – Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) invalidska komisija izvedenski organ tožene stranke. Vendar se izvedenec za razliko od sodnika, tudi če bi obstojal razlog za izločitev, ne izloči sam, ampak morajo v primerih, ko sodišče v postopku za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja kot izvedenca določi invalidsko komisijo, stranke same zahtevati izločitev v rokih in v skladu z določbo 247. člena ZPP. Izvedensko mnenje invalidske komisije iz predhodnega postopka pa je mnenje, ki ga je v sodnem postopku možno uporabiti kot dokazno listino, še posebej če se ugotovi, da si dejstva v izvedenskem mnenju in ostali medicinski dokumentaciji ne nasprotujejo. Če je vsebina listine med strankama sporna, pa je potrebno dejstva v sodnem postopku dokazati z dovoljenimi dokaznimi sredstvi. Vedno pa je mnenja invalidskih komisij iz predhodnega postopka možno v tudi sodnem postopku uporabiti v primeru, če se obe stranki s tem strinjata, ker lahko sodišče v tem primeru strokovne zaključke invalidskih komisij kot nesporna dejstva sprejme v dejansko podlago sodbe (214. člen ZPP).

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče pravilno uporabilo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.), saj je glede na določbo 27. člena ZPIZ pravilno zaključilo, da je pri tožniku ugotoviti III. kategorijo invalidnosti, in da ima na podlagi določbe 116. člena ZPIZ pravico do razporeditve na drugo, ustrezno lažje fizično delo s polnim delovnim časom in da zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravico do invalidske pokojnine.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 223/2005
• Sodba VIII Ips 150/2011
• Sodba VIII Ips 55/2006