Sodba VIII Ips 36/2005

Jedro

Tožniku je prejšnje delovno razmerje prenehalo na podlagi 23. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 100. člena ZDR, ker ni dosegel pričakovanih rezultatov dela. Pravice do odpravnine ni pridobil, ni pa tudi imel pravice do odpovednega roka. Razlog prenehanja prejšnjega delovnega razmerja torej kaže, da pravice, ki so predmet te revizije, iz prejšnjega delovnega razmerja, niso mogle preiti na novo delovno razmerje, ker jih tožnik ni pridobil. To pomeni, da ni stvarne zveze med prejšnjim in sedanjim delovnim razmerjem. Zaradi tega ni mogoče pri določanju trajanja odpovednega roka (92. člen ZDR) in višine odpravnine (109. člen ZDR) upoštevati prejšnjega delovnega razmerja.

Ker med prejšnjim in novim delovnim razmerjem ni stvarne zveze in ker na podlagi določb ZDR (1990) tožnik ni imel pravic, ki jih uveljavlja v tem sporu, bi bilo njihovo priznanje v nasprotju s slovensko zakonodajo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25.8.2003, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je zato tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto mesar-prodajalec ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo tudi od 28.1.2004 dalje, mu plačati plačo po 28.1.2004 z vsemi davki in prispevki. Razsodilo je tako, da je spremenilo odpoved pogodbe o zaposlitvi, odločilo, da tožniku preneha delovno razmerje namesto po preteku 30 dnevnega odpovednega roka po preteku 150 dnevnega odpovednega roka, zato mu delovno razmerje preneha 27.1.2004, da je dolžna tožena stranka v delovno knjižico tožniku vpisati delovno dobo od 25.9.2003 do 27.1.2004 ter mu za ta čas obračunati razliko v plači, ki bi jo prejel in prejetim nadomestilom, in da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku odpravnino v znesku 1.327.802,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 27.1.2004 dalje.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek tožnika ter tudi njegov podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče zmotno uporabilo določbe zakona o delovnih razmerjih, ko pri priznavanju pravic tožnika iz delovnega razmerja ni upoštevalo tudi delovne dobe, ki jo je tožnik v preteklosti dosegel pri toženi stranki. Tožniku je res sporazumno prenehalo prvotno delovno razmerje pri toženi stranki, vendar to ne pomeni, da tistega časa ob ugotavljanju pogojev za odpovedni rok in za odpravnino ni treba upoštevati. Obrazložitev sodišča, zakaj se ne upošteva tudi tista delovna doba iz prvotnega delovnega razmerja, je nezadostna in neprepričljiva, nasprotuje pa tudi stališčem v komentarju ZDR (Primath - str. 380). Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje, zato na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija je kot revizijski razlog uveljavljala tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je vsebinsko ni opredelilo. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Kot je razvidno iz izvedenih dokazov je tožniku po nekaj manj kot 28. letih dela pri toženi stranki 26.12.2002 prenehalo delovno razmerje, ker ni dosegal pričakovanih rezultatov dela. Od 27.12.2002 do 2.3.2003 je bil tožnik uživalec denarnega nadomestila kot brezposelna oseba in obvezno zavarovan po določbi 22. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.). S 3.3.2003 je tožnik ponovno sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko, sprva za določen čas, nato pa mu je delovno razmerje zaradi transformacije trajalo do 25.9.2003, ko je prenehalo po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (odpoved pogodbe o zaposlitvi 25.8.2003).

V reviziji sta sporni dve vprašanji: dolžina odpovedenega roka in pravica do odpravnine, kar je oboje povezano z delovno dobo pri delodajalcu.

Osnova delovnega razmerja in pravic in obveznosti iz njega je po novi zakonski ureditvi pogodba o zaposlitvi. Po določbi drugega odstavka 92. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št.42/2002) je v primeru, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec zaradi poslovnih razlogov, odpovedni rok 30 dni, če ima delavec manj kot pet let delovne dobe pri delodajalcu, 45 dni, če ima delavec najmanj pet let delovne dobe pri delodajalcu, 75 dni, če ima delavec najmanj 15 let delovne dobe pri delodajalcu in 150 dni, če ima delavec najmanj 25 let delovne dobe pri delodajalcu. Po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR pa delavcu v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pripada odpravnina v višini - 1/5 osnove (povprečne mesečne plače, ki jo je ali jo bi delavec prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto do pet let, - 1/4 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu od pet do 15 let in - 1/3 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je pri delodajalcu zaposlen nad 15 let.

Iz povedanega sledi, da je za izračun odpovednega roka pravno upoštevana delovna doba pri delodajalcu, za izračun odpravnine pa zaposlitev pri delodajalcu. Pojmovno zakon določa dva pojma, čeprav gre vsebinsko samo za enega. Delovna doba je namreč institut, ki ga opredeljuje 8. člen ZPIZ kot zavarovalno dobo, brez upoštevanja dokupljene dobe študija in vojaškega roka ter dodane dobe.

Zavarovalna doba je obdobje, v katerem je bil zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki, čeprav je ta pojem nekaj širši, saj pomeni v smislu določb ZDR dobo vključitve v obvezno zavarovanje po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Zaposlitev delavca pa je njegov status v primeru, da ima sklenjeno (ne glede na obliko)

pogodbo o zaposlitvi, in ima prijavo v obvezno zavarovanje (za katero je zadolžen delodajalec po določbi drugega odstavka 9. člena ZDR). Oba pojma, ki ju uporablja ZDR, sta povezana s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožniku konec leta 2002 delovno razmerje prenehalo s sklepom z dne 11.11.2002, ker ni dosegal pričakovanih rezultatov dela. Zoper sklep ni ugovarjal, priznana mu je bila pravica do 30 dnevnega odpovednega roka, odpravnine pa ni dobil, ker je zakon pri odpovedi po 3. točki prvega odstavka 100.

člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Uradni list RS, št.14/90 in nadalj.) ni predpisoval. Tožnik po prenehanju delovnega razmerja dne 26.12.2002 ni imel do tožene stranke nobenih obveznosti in nobenih pravic iz končanega delovnega razmerja. To je razvidno tudi iz njegove pisne izjave z dne 5.12.2002.

Tožniku je prejšnje delovno razmerje prenehalo na podlagi 23. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 100. člena ZDR, ker ni dosegel pričakovanih rezultatov dela. Pravice do odpravnine ni pridobil, ni pa tudi imel pravice do odpovednega roka. Razlog prenehanja prejšnjega delovnega razmerja torej kaže, da pravice, ki so predmet te revizije, iz prejšnjega delovnega razmerja, niso mogle preiti na novo delovno razmerje, ker jih tožnik ni pridobil. To pomeni, da ni stvarne zveze med prejšnjim in sedanjim delovnim razmerjem. Zaradi tega ni mogoče pri določanju trajanja odpovednega roka (92. člen ZDR) in višine odpravnine (109. člen ZDR) upoštevati prejšnjega delovnega razmerja.

Navedena razlaga temelji tudi na točki a) prvega odstavka 12. člena Konvencije mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84) v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 15/92). Navedeni člen konvencije določa, da ima delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje, v skladu z državno zakonodajo in prakso pravico (med drugim tudi) do odpravnine. Primerjalno pravo in praksa sicer kažeta, da v načelu višina odpravnine ne more biti odvisna od višine plače in delovne dobe samo pri istem delodajalcu (Primerjaj: Protection against unjustified dismissal, International Labour Office, Geneva, 1995, predvsem s. 100, točka 270). Ker med prejšnjim in novim delovnim razmerjem ni stvarne zveze in ker na podlagi določb ZDR (1990) tožnik ni imel pravic, ki jih uveljavlja v tem sporu, bi bilo njihovo priznanje v nasprotju s slovensko zakonodajo.

Odpravnina delavcu, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi razloga nesposobnosti, do katere po prejšnji zakonodaji ne bi bil upravičen, bi v obravnavenem primeru pomenila za delodajalca naknadno, za nazaj uveljavljeno obveznost. To bi nasprotovalo ustavnemu načelu iz 155. člena Ustave Republike Slovenije, da zakoni praviloma ne morejo imeti učinka za nazaj.

Zaradi povedanega je po mnenju revizijskega sodišča sodišče druge stopnje pravilno razsodilo, da je v skladu z določbo 92. člena ZDR v tožnikovem primeru odpovedni rok 30 dni in da glede na določbe 109. člena ZDR tožnik pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni upravičen do odpravnine, ker po novi pogodbi o zaposlitvi pri delodajalcu ni bil zaposlen niti leto dni.

Zaradi povedanega je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Odgovor tožene stranke na revizijo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, zato je sodišče o njenih stroških odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep VIII Ips 77/2002
• Sodba VIII Ips 119/2003
• VDS sodba Pdp 1411/2004