<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba VIII Ips 96/2002

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2003:VIII.IPS.96.2002
Evidenčna številka:VS31682
Datum odločbe:06.05.2003
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
Institut:invalidska pokojnina - zamuda pri izplačilu - zamudne obresti

Jedro

Z zatrjevanjem, da mu je zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke pri odločanju o priznanju pravice do invalidske pokojnine nastala škoda, bi tožnik lahko uveljavljal plačilo odškodnine, ne pa plačilo zamudnih obresti. Zamudne obresti niso odškodnina temveč sankcija za plačilno zamudo in jih tudi ni mogoče zahtevati namesto odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku je bila s pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije z dne 7.7.1988 priznana pravica do invalidske pokojnine od 9.3.1982 dalje. To odločbo je tožena stranka prejela 29.7.1988. Zneske invalidskih pokojnin, ki jih je bila po navedeni pravnomočni odločbi dolžna plačati, je tožena stranka nakazala tožniku v več delih. Sodišče je ugotovilo, da bi moral biti celoten znesek plačan do 14.8.1988, od tega dne dalje do dejanskega plačila posameznih zneskov pa gredo tožniku zamudne obresti: od zneska 794,00 SIT do 5.10.1988, od zneska 200,00 SIT do 31.10.1988 in od zneska 414,00 SIT pa do 18.4.1989. Od tako obračunanih obresti pa gredo tožniku še zamudne obresti od vložitve tožbe dalje. Tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas pred 14.8.1988 je sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem prvostopnega sodišča, da pred 14.8.1988 tožena stranka ni bila v zamudi s plačilom invalidskih pokojnin.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da naj bi obe sodišči na škodo tožnika kršili določbo drugega odstavka 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) ter 17. in 12. člena ZOR, prav tako pa tudi določila 14. in prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišči nista upoštevali, da tožena stranka izključno iz razlogov na njeni strani, tožniku ni priznala prve kategorije invalidnosti, temveč je to storila šele po odločitvi sodišča. Zato je po svoji krivdi prišla v dolgoletno plačilno zamudo in je dolžna plačati zamudne obresti. S tem sta sodišči tudi privilegirali toženo stranko in diskriminirali tožnika kot upnika, kar pomeni kršitev 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik je tako prejel le nominalne zneske invalidske pokojnine v času izredno visoke inflacije. S tem je bila tožena stranka najmanj za višino obresti neupravičeno obogatena na račun tožnika. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo tudi zato, ker sta uporabili Statut tožene stranke, ne pa ustave in zakona. S predolgim sojenjem sta sodišči kršili tudi določbo prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred začetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP (1977) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Po določbi 386. člena ZPP (1977) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP (1977) ni ugotovilo.

Tožnik sicer zatrjuje zmotno uporabo drugega odstavka 279. člena ZOR, vendar nikjer v utemeljitvi revizije ne navaja, da bi mu bile zamudne obresti od neplačanih obresti dosojene v neskladju s to določbo.

Tožba (kot predlog pred sodiščem združenega dela) je bila vložena 3. 4. 1990 in od tega dne dalje so bile zamudne obresti od obračunanih obresti tudi dosojene - in le tako so bile tudi zahtevane.

Predmet spora je plačilo zamudnih obresti zaradi zamude pri izplačilu invalidske pokojnine tožniku. Zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 277. člena ZOR). Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 324. člena ZOR).

Kdaj in kako je bila določena obveznost tožene stranke, ni več predmet spora v tem postopku. Ugotovitve o tem spadajo med dejanske ugotovitve, pomembne za odločitev o tožbenem zahtevku, zato pomenijo revizijske navedbe v tej smeri uveljavljanje nedopustnega revizijskega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena (zpp 1977)). Z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije št. I Sp 226/88-3 z dne 7.7.1988 je bila potrjena odločba Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja št. Si 242/87-26 z dne 23.2.1988, s katero je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine od 9.3.1982 dalje. Tožena stranka je bila na podlagi te pravnomočne odločbe dolžna zapadle obroke pokojnine tožniku poravnati v 15 dneh po pravnomočnosti. Šele z navedeno pravnomočno odločbo sodišča je bila določena obveznost tožene stranke in določen rok za njeno izpolnitev. Ker je tožena stranka svojo obveznost izpolnila z zamudo, ji je sodišče naložilo plačilo zamudnih obresti za čas zamude. Temu tudi tožnik v reviziji ne oporeka, čeprav sicer izpodbija pravnomočno sodbo v celoti, ne samo v zavrnilnem delu.

Bistvo vseh navedb tožnika od tožbe dalje, tudi navedb v reviziji, pa se nanaša na njegovo zatrjevanje, da bi bil upravičen do zamudnih obresti tudi za čas, ko je tožena stranka odločala o priznanju pravice do invalidske pokojnine. Pri tem smiselno zatrjuje, da je bilo zavračanje te pravice neutemeljeno in posledica krivdnega ravnanja tožene stranke oziroma njenih organov. S tem pa zatrjuje odškodninsko odgovornost tožene stranke za to, da mu invalidska pokojnina ni bila priznana že takoj ob nastanku invalidnosti, temveč šele več let kasneje s sodno odločbo. Po določbi 137. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS št. 27/83 in nasl.), ki je veljal v času odločanja o pravicah tožnika iz invalidskega zavarovanja, odgovarja skupnost (sedaj tožena stranka) za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določili ZOR. Z zatrjevanjem, da mu je zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke nastala škoda, bi tožnik lahko uveljavljal plačilo odškodnine, ne pa plačilo zamudnih obresti. Zamudne obresti niso odškodnina temveč sankcija za plačilno zamudo in jih tudi ni mogoče zahtevati namesto odškodnine.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, tudi po presoji revizijskega sodišča pa je izpodbijana sodba v zavrnilnem delu materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP (1977)).

Tožnik se v reviziji sklicuje na kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin z izpodbijano sodbo. Določba 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin prepoveduje diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin pri uživanju pravic, določenih s Konvencijo. Med takimi pravicami ni pravice do zamudnih obresti, tožnik pa ne navaja, na podlagi katerih osebnih okoliščin ga je sodišče obravnavalo drugače kot druge upnike. Pravico do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic v sodnem postopku zagotavlja Ustava Republike Slovenije v drugem odstavku 14. in v 22. členu, vendar tožnik kršitve teh Ustavnih pravic ne zatrjuje. Sodno varstvo zaradi zatrjevane kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije (pravica do odločanja v razumnem roku), ki jo kot pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja Ustava v 23. členu, lahko tožnik uveljavlja v upravnem sporu (62. člen v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS).

Sodišče je določbe ZPP (1977) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).


Zveza:

ZOR člen 277, 277/1, 324, 324/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yOTE2Nw==