Sklep VIII Ips 60/97

Jedro

Ob ugotovitvi, da se tožnica v omenjenih vlogah ni izrecno sklicevala na nobeno določbo Zakona o splošnem upravnem postopku kot načina za odpravo, po njenih navedbah nepravilne odmere starostne pokojnine, pač pa je svoji vlogi z dne 19.11.1991 kot dokaz za pravilen izračun pokojninske osnove priložila pojasnilo ministrstva za delo glede valorizacije nadomestila osebnega dohodka med boleznijo, revizijsko sodišče nima pomislekov v pravilnost odločanja tožene stranke v obnovitvenem postopku. Zmotno je stališče revizije, da bi bila tožena stranka dolžna obravnavati njeno vlogo kot pobudo za uvedbo postopka po 265. členu ZUP oziroma 3. alinei prvega odstavka 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Za razveljavitev ali spremembo pravnomočne odločbe po tem določilu mora biti izpolnjen med drugim pogoj, da so bila pred tem že izčrpana vsa druga izredna pravna sredstva.

Ker je bilo tožnici za dosego razveljavitve, odprave ali spremembo napadene odločbe do tedaj na voljo kot izredno pravno sredstvo še obnova postopka, niso bile izpolnjene procesne predpostavke za uporabo določb po 265. členu ZUP, na katero se je tožnica pričela sklicevati šele v sodnem postopku. Zato ni pravilno stališče revizije, da bi bila tožena stranka sama dolžna izbrati to pravno sredstvo za odpravo napak pri odmeri starostne pokojnine tožnici. Pravno sredstvo je procesna pravica stranke, ki jo mora le-ta, zlasti če gre za izredno pravno sredstvo, uveljavljati z natančno navedbo, za katero pravno sredstvo gre in na kateri z zakonom določeni razlog ga opira. Ker se je tožnica v postopku, ki je tekel pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vseskozi zavzemala za obnovo postopka in na zadnji glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 29.11.1995 (listovna št. 9) tudi njen pooblaščenec (katerega izjavo je sodišče na podlagi prvega odstavka 93. člena ZPP upoštevalo) - se ne more uspešno sklicevati na to, da je tožena stranka kršila procesne določbe 265. člena ZUP oziroma ni upoštevala določb 3. alinee prvega odstavka 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo (pravilno s sklepom - 427. člen ZPP) zavrnilo zahtevek tožnice na ugotovitev, da so bile z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije kršene materialne določbe zakona, v posledici te ugotovitve naj se tožeči stranki prizna pravica do višje odmere pokojnine. Ugotovilo je, da je tožena stranka pravilno obravnavala tožničino zahtevo, vloženo pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dne 19.11.1991 kot predlog za obnovo postopka po določbi 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Ob ugotovitvi, da obnovitveni razlog ni verjetno izkazan, je tožena stranka z odločbo (pravilno: s sklepom) z dne 1.6.1993 na podlagi drugega odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ št. 97/86, 55/92 - ZUP) predlog zavrgla. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je tožena stranka pravilno uporabila omenjeno določbo ZUP in da tožnica ni izkazala okoliščin, na katera se predlog opira. Sodišče pa je v nadaljevanju tudi presodilo, da niso podani pogoji za razveljavitev ali spremembo pravnomočne odločbe zavoda s privolitvijo strank po 265. členu ZUP.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev prvostopnega sodišča.

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne navedbe, da so bile določbe drugega in tretjega odstavka 20. člena Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SRS, št. 40/83, 10/86) in 24. in 25. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 23/82, 77/82, 75/85, 8/87, 65/87, 44/90) uporabljene v njeno škodo, saj je bilo nadomestilo osebnega dohodka za leto 1978, ki ga je prejela po predpisih o zdravstvenem varstvu in ki je bilo uporabljeno kot podlaga za izračun njene pokojninske osnove, napačno valorizirano. To je razvidno, po mnenju revidentke, tudi iz mnenja ministrstva za delo z dne 23.9.1991, ki ga sodišče ni upoštevalo. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi tožnica pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje predlagala obnovo postopka po 249. členu ZUP, saj je le zahtevala, da se v obnovi postopka z njeno privolitvijo spremeni dokončna odločba zavoda po 3. alinei prvega odstavka 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96) oziroma po 265. členu ZUP. Tožeča stranka predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njeni pritožbi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila na podlagi določbe 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP)

vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče poudarja, da je v tem postopku preizkušalo le pravilnost odločitve o obnovi postopka. Tožeča stranka v reviziji ni navedla, katere kršitve Zakona o splošnem upravnem postopku oziroma Zakona o pravdnem postopku so bile storjene v obnovitvenem postopku, končanem z zavrnitvijo predloga za obnovo postopka, ki so kot revizijski razlog edino pravno odločilne. Revizijsko sodišče lahko obravnava le tiste bistvene kršitve določb postopka, ki so v reviziji izrecno navedene in obrazložene.

Tožeča stranka z navajanjem dejstev, da s svojo vlogo z dne 19.11.1991 in 22.6.1993 ni predlagala obnove postopka pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pač pa se je zavzemala za spremembo dokončne odločbe zavoda po 3. alinei prvega odstavka 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma 265. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, uveljavlja smiselno kršitev določb ZUP, na katerih uporabo napotuje določba 253. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ker so se pristojni organi tožene stranke sami odločili za način obravnave tožničine vloge kot obnovitvenega predloga, ne da bi pred tem postopali po smiselnih navedbah revidentke, po določilih 68. člena ZUP, naj bi bil predhodni postopek, izveden pri toženi stranki, po navedbah revidentke bistveno kršen. Tožnica sama ponovno v reviziji trdi, da je z vlogo z dne 19.11.1991 hotela v obnovitvenem postopku doseči spremembo zanjo neugodne dokončne in pravnomočne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 28.6.1990 o odmeri starostne pokojnine.

Ob ugotovitvi, da se tožnica v omenjenih vlogah ni izrecno sklicevala na nobeno določbo Zakona o splošnem upravnem postopku kot načina za odpravo, po njenih navedbah nepravilne odmere starostne pokojnine, pač pa je svoji vlogi z dne 19.11.1991 kot dokaz za pravilen izračun pokojninske osnove priložila pojasnilo ministrstva za delo glede valorizacije nadomestila osebnega dohodka med boleznijo, revizijsko sodišče nima pomislekov v pravilnost odločanja tožene stranke v obnovitvenem postopku. Zmotno je stališče revizije, da bi bila tožena stranka dolžna obravnavati njeno vlogo kot pobudo za uvedbo postopka po 265. členu ZUP oziroma 3. alinei prvega odstavka 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Za razveljavitev ali spremembo pravnomočne odločbe po tem določilu mora biti izpolnjen med drugim pogoj, da so bila pred tem že izčrpana vsa druga izredna pravna sredstva.

Ker je bilo tožnici za dosego razveljavitve, odprave ali spremembo napadene odločbe do tedaj na voljo kot izredno pravno sredstvo še obnova postopka, niso bile izpolnjene procesne predpostavke za uporabo določb po 265. členu ZUP, na katero se je tožnica pričela sklicevati šele v sodnem postopku. Zato ni pravilno stališče revizije, da bi bila tožena stranka sama dolžna izbrati to pravno sredstvo za odpravo napak pri odmeri starostne pokojnine tožnici. Pravno sredstvo je procesna pravica stranke, ki jo mora le-ta, zlasti če gre za izredno pravno sredstvo, uveljavljati z natančno navedbo, za katero pravno sredstvo gre in na kateri z zakonom določeni razlog ga opira. Ker se je tožnica v postopku, ki je tekel pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vseskozi zavzemala za obnovo postopka in na zadnji glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 29.11.1995 (listovna št. 9) tudi njen pooblaščenec (katerega izjavo je sodišče na podlagi prvega odstavka 93. člena ZPP upoštevalo) - se ne more uspešno sklicevati na to, da je tožena stranka kršila procesne določbe 265. člena ZUP oziroma ni upoštevala določb 3. alinee prvega odstavka 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Tudi uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, konkretno prej omenjenih določb Zakona o splošnem upravnem postopku in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ni upošteven. Njegova presoja bi prišla v poštev le pri odločitvah, sprejetih v razveljavitvenem ali nadomestitvenem postopku. V reviziji zoper sklep, s katerim je bila vzdržana v veljavi odločitev pristojnega organa tožene stranke o zavrženju predloga za obnovo postopka, se lahko uveljavljajo le kršitve, ki so bile storjene v obnovitvenem postopku, ne pa kršitve, ki naj bi jih sodišče storilo že v rednem postopku, niti zmotna uporaba materialnega prava. Te razloge je stranka lahko uveljavila z rednimi pravnimi sredstvi, ne more pa jih uveljavljati v reviziji zoper sklep, s katerim je bil zavržen obnovitveni predlog.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe Zakona o pravdnem postopku, Zakona o splošnem upravnem postopku in Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 203/2014
• Sodba VIII Ips 553/2007
• VDSS sodba Psp 130/2015