Sklep VIII Ips 150/96

Jedro

Obstoj verjetno izkazanih okoliščin je potreben tudi za uporabo določbe 4. odstavka 252. člena ZUP v zvezi z drugo točko 249. člena ZUP. Sama trditev, da je bilo s tem, ko naj bi se izgubil dokument, storjeno kaznivo dejanje, ne zadošča niti za sum storitve kaznivega dejanja. Tudi za sum storitve kaznivega dejanja morajo obstajati določeni dokazi, zato za uvedbo in izvedbo kazenskega postopka ne zadoščajo le tožničina ugibanja in verjetnost. Tožnica pa razen svojih zatrjevanj o obstoju kaznivega dejanja ni navedla konkretnih podatkov, okoliščin in dokazov, ki bi dajali podlago za verjetnost, da je bilo kaznivo dejanje res storjeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se dokončna odločba zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje spremeni tako, da se ugodi tožničinemu predlogu za obnovo postopka. Z navedeno odločbo tožene stranke je bil tožničin obnovitveni predlog zaradi poteka roka iz tretjega odstavka 252. člena zakona o upravnem postopku zavržen kot prepozen. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je tožena stranka pravilno uporabila omenjeno določbo ZUP in da tožnica ni izkazala okoliščin za nezmožnost uvedbe kazenskega postopka, da bi bilo mogoče njen predlog kot pravočasen obravnavati v smislu 2. točke 249. člena v zvezi s četrtim odstavkom 252. člena zakona o upravnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 47/86 in 55/92 - v nadaljevanju ZUP).

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnga prava (1. in 3. točko 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije ponavlja pritožbene navedbe, da je bilo potrdilo primarija dr. ... in primarija dr. ... iz leta 1962 o višji stopnji tožničine delovne sposobnosti na republiškem komiteju izgubljeno ali uničeno. Tisti, ki je potrdilo izgubil, je storil kaznivo dejanje, katerega pregon pa je po tridesetih letih absolutno zastaran. Zato bi sodišče moralo dopustiti obnovo in o zatrjevanih okoliščinah v obnovitvenem postopku zaslišati tožnico in dr. ... Tožeča stranka predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njeni pritožbi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila na podlagi določbe 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Uveljavljani revizijski razlog, ki se smiselno nanaša na 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP, pa ni podan. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je tožnica uveljavljala obnovitveni razlog po 1. točki 249. člena ZUP, ker v rednem postopku prevedbe njene starostne pokojnine (ki je tekel pri Komunalnem zavodu za socialno zavarovanje pod opr. št. ... in bil zaključen z izdajo odločbe z dne 28.6.1965) ni bilo upoštevano potrdilo o višji stopnji delovnih sposobnosti. Ker naj bi se izguba oziroma uničenje tega dokumenta na republiškem komiteju štelo za kaznivo dejanje, izdana odločba Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje pa naj bi bila posledica tega dejanja, je v sodnem postopku tožnica uveljavljala še obnovitveni razlog iz 2. točke 249. člena ZUP.

Kadar pristojni organ zavoda odloča o predlogu stranke za obnovo postopka mora najprej ugotoviti, ali obstojajo temeljni pogoji za obnovo postopka. Temeljni pogoji so pravočasnost predloga, da ga je vložila upravičena oseba in da je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če organ ugotovi, da kateri od temeljnih pogojev manjka, predlog s sklepom zavrže. V obravnavanem primeru ni bil izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 252. člena ZUP, da bi bila obnova postopka iz razloga po 1. točki 249. člena ZUP predlagana v objektivnem roku petih let.

Za predlaganje obnove postopka oziroma za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti veljata dva zakonita in nepodaljšljiva roka:

subjektivni rok enega meseca ter objektivni rok petih let. Stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, ki začne teči (prvi odstavek 252. člena ZUP) od dneva, ko je mogla navesti novo dejstvo oziroma uporabiti nov dokaz (obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP) oziroma od dneva, ko je zvedela za pravnomočno odločbo v kazenskem postopku ali v postopku o gospodarskem prestopku, če postopka ni mogoče več izvesti, pa od dneva, ko je izvedela za ustavitev tega postopka ali za okoliščino, zaradi katere se postopka ne more izvesti (2. točka 249. člena ZUP). Po preteku petih let od vročitve dokončne odločbe stranki se obnova ne more več predlagati (tretji odstavek 252. člena ZUP). Ker je bila tožnici vročena dokončna odločba Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje že v letu 1965, se je zakoniti rok za obnovo postopka iztekel že v letu 1970. Predlog za obnovo postopka pa je tožnica vložila šele 9.2.1995, torej po poteku z zakonom določenega objektivnega roka.

Po presoji revizijskega sodišča pa tudi v primeru, da bi bil predlog pravočasno vložen, sklicevanje na obstoj potrdila, ki ji je bilo izdano že v letu 1962 (ob odhodu v pokoj - revizijska navedba na strani 4) glede na določilo drugega odstavka 250. člena ZUP ne bi moglo biti upoštevano kot obnovitveni razlog. Vsebina tega potrdila je bila tožnici znana že ob izdaji odločbe o prevedbi starostne pokojnine v letu 1965, zato je imela možnost navajati ga v pritožbenem postopku. Navedba novega dejstva v pritožbenem postopku ni le pravica stranke, temveč tudi njena dolžnost. Če tega tožnica ni storila je v svojo škodo prekludirana. To pomeni, da obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP niti ni podan niti ni bil pravočasno uveljavljan. Predlog stranke, ki je zamudila pravočasno vložitev zahteve za obnovo postopka, pa se po določbi drugega odstavka 256. člena ZUP zavrže.

Po preteku objektivnega roka petih let od vročitve dokončne odločbe stranki se lahko izjemoma predlaga obnova postopka med drugim, če je bila izpodbijana odločba izdana kot posledica kakšnega kaznivega dejanja (2. točka 249. člena ZUP). Iz podatkov in listin v spisih izhaja dejstvo, da toženi stranki ni dostopna listina, ki naj bi bila predmet obnove postopka. Po navedbah tožnice naj bi bila izgubljena ali uničena. Po presoji revizijskega sodišča glede na določbo 256. člena ZUP in navedeno dejstvo obe nižji sodišči pravilno ugotavljata, da zaradi tega v konkretni zadevi ni mogoče presoditi, ali je verjetno izkazana okoliščina, na katero se tožničin predlog za obnovo postopka opira oziroma ali je predlagani novi dokaz tak, da bi mogel sam zase ali v zvezi z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo zatrjevano dejstvo oziroma dokaz naveden ali uporabljen v prejšnjem postopku. Obstoj verjetno izkazanih okoliščin je potreben tudi za uporabo določbe 4. točke 252. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 249. člena ZUP. Sama trditev, da je bilo s tem, ko naj bi se izgubil dokument, storjeno kaznivo dejanje, ne zadošča niti za sum storitve kaznivega dejanja. Tudi za sum storitve kaznivega dejanja morajo obstajati določeni dokazi, zato za uvedbo in izvedbo kazenskega postopka ne zadoščajo le tožničina ugibanja in verjetnost. Tožnica pa razen svojih zatrjevanj o obstoju kaznivega dejanja ni navedla konkretnih podatkov, okoliščin in dokazov, ki bi dajali podlago za verjetnost, da je bilo kaznivo dejanje res storjeno. Kot pravilno ugotavlja izpodbijana odločba zato uveljavljani obnovitveni razlog iz 2. točke 249. člena ZUP ni podan. Obnove postopka po preteku objektivnega roka ni mogoče - glede na določbe ZUP - dovoliti, če v predlogu zatrjevana okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni upoštevan. V reviziji zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka se lahko uveljavljajo le kršitve, ki so bile storjene v obnovitvenem postopku, ne pa kršitve, ki naj bi jih sodišče storilo že v rednem postopku, niti zmotne uporabe materialnega prava. Te razloge je stranka lahko uveljavila z rednimi pravnimi sredstvi, ne more pa jih uveljaviti v reviziji zoper sklep, s katerim je bil zavržen obnovitveni predlog.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o upravnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 898/2001
• Sodba I Up 1388/2002
• sodba I U 1873/2011