Sklep VIII Ips 101/96

Jedro

Če je prvostopni organ tožene stranke ugotovil, da ima tožničina vloga pomanjkljivosti zaradi katerih je ni mogoče obravnavati ali, da je nerazumljiva, bi moral ravnati po določilu prvega odstavka 68. člena ZUP. Kadar je zahtevek stranke nejasen ali nepopoln, zlasti še tedaj, kadar gre za zahtevek neuke stranke, mora uradni organ pozvati stranko, da pojasni in opredeli svoj zahtevek. Organ zavoda, ki vodi postopek, ne more sam presoditi ali predpostavljati smisla (domnevno) nejasnega zahtevka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se njenemu pokojnemu možu prizna v zavarovalno dobo čas zaposlitve pri Gozdni upravi od aprila 1947 do decembra 1952 ter pri Gozdni upravi od marca 1954 do julija 1954 kot neutemeljen. Iz obrazložitve (ne iz izreka) prvostopne sodbe sicer izhaja, da je vzdržalo v veljavi dokončno odločitev tožene stranke z dne 23.11.1993, oziroma 31.1.1994, ki je tožničino vlogo z dne 17.11.1993 obravnavala kot predlog za obnovo postopka in ga zaradi preteka petletnega roka iz tretjega odstavka 252. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list SFRJ št. 47/86- v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 7. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 4/94 in 7/96 - v nadaljevanju ZPIZ) kot prepoznega zavrgla. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo izrecno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V obrazložitvi revizije poudarja, da se njena vloga z dne 17.11.1993 ne bi smela obravnavati kot predlog za obnovo postopka pač pa, tako kot se glasi - kot samostojen zahtevek za ugotovitev zavarovalne dobe za čas zatrjevane zaposlitve pokojnega. O tako postavljenem zahtevku naj bi tožena stranka odločala na podlagi dokazne listine, s katero njen pokojni mož ni razpolagal, do leta 1990 pa tudi ona ni vedela, da obstaja.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 - v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Ugotovilo pa je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ki jih tožena stranka sicer ne uveljavlja izrecno. Uveljavlja pa ju smiselno s tem, da očita sodišču prve stopnje, da je v okviru sojenja odločalo o zahtevku, ki ga sploh ni uveljavljala. Na to kršitev je tožnica opozarjala že v pritožbi, vendar je sodišče druge stopnje ni upoštevalo, zato je bila tudi na drugi stopnji storjena enaka procesna kršitev. Obe sodišči sta, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, obravnavali in odločali o tožničini vlogi kot o predlogu za obnovo postopka, ki je bil končan z dokončno odločbo komisije za ugotovitev pokojninske dobe pri Skupščini občine št. 112-614/64-4/6 z dne 13.4.1966. Tako sta ravnali kljub dejstvu, da je tožnica pri toženem Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z vlogo z dne 17.11.1993 uveljavila določno zahtevo za priznanje zaposlitve njenega pokojnega moža kot zavarovalne dobe v pokojninsko dobo pri Gozdni upravi oziroma ... v zatrjevanem času. To pa pomeni kršitev, ki je mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 354. člena v zvezi z 2. členom ZPP).

Iz izreka prvostopne sodbe sicer izhaja, da je sodišče o tem zahtevku tudi odločilo, čeprav za presojo njegove utemeljenosti niso bile podane procesne predpostavke iz 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - v nadaljevanju ZDSS), to je obstoj dokončne odločbe. V razlogih pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je presojalo pravilnost dokončne odločbe tožene stranke z dne 31.1.1994, za katero je bil zaradi poteka zakonitega roka za obnovo postopka iz 252. člena ZUP zavržen tožničin predlog z dne 17.11.1993 kot prepozen. Dispozitiv prvostopne sodbe je zato nerazumljiv in je v nasprotju z njenimi razlogi, to pa pomeni pomanjkljivost, zaradi katere se sodba ne more preizkusiti (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Na obstoj absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP).

Pravice in pokojninskega in invalidskega zavarovanja se po določbi 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uveljavljajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno. V postopku in pri odločanju o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja morajo organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje omogočiti zavarovancem, da čim laže zavarujejo in dosežejo svoje pravice. Ta dolžnost izhaja iz načela varstva pravic (5. člena ZUP). Pristojni organ zavoda, ki vodi postopek, mora še posebej skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic (procesnih in materialnih), ki jim gredo po zakonu (14. člena ZUP).

Revizijsko sodišče po podatkih spisa št. 674.271 tožene stranke ugotavlja, da zaradi kršitve temeljnih načel upravnega postopka o varstvu pravic občanov oziroma zavarovancev in varstvu javnih koristi (5. člena ZUP) ter o pomoči neuki stranki (14. člena ZUP) niso bila v postopku, ki je tekel pred pristojnim organom zavoda, upoštevana pravila postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev o stvari. Po določilu 14. člena ZUP mora organ, ki vodi postopek, skrbeti, da nevednost in neukost stranke v postopku nista v škodo pravic, ki ji po zakonu gredo. Če organ ugotovi, da je vloga stranke nerazumljiva ali nepopolna, mora ravnati po 68. členu omenjenega zakona. Tožnica je svojo vlogo z dne 17.11.1993 (na vnaprej natisnjenem obrazcu)

določno opredelila kot zahtevo za ugotovitev zavarovalne dobe, kateri je kot nov dokaz priložila prepis osebnega lista. Iz vloge sicer res izrecno ne izhaja, ali tožnica uveljavlja kot pravni temelj svojemu zahtevku določbo 309. člena ZPIZ, po kateri se obdobja iz 159., 160., ali 161. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89 in Uradni list RS, št. 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91) štejejo v zavarovalno dobo, če je plačan prispevek po 235. členu tega zakona. Na podlagi tega določila se lahko zavarovancem, ki so pred uvedbo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, to je pred 1.1.1983, na območju Republike Slovenije poklicno opravljali kakšno samostojno dejavnost, samostojno kmetijsko dejavnost ali dela pri sečnji, obdelavi, ali spravilu lesa, vštevajo ta obdobja v zavarovalno dobo ob pogoju plačila prispevka.

Z določilom 160. člena ZPIZ (Uradni list SRS, št. 27/83) je bilo namreč omogočeno delavcem, ki so pogodbeno opravljali iznos, spravilo ali prevoz gozdnih sortimentov, da se jim vštevajo obdobja od 15.5.1945 do 31.12.1972 v pokojninsko dobo, če so kasneje v gozdni organizaciji sklenili delovno razmerje. S tem zakonskim določilom je bila dana možnost, da se gozdnim delavcem, ki so pogodbeno opravljali dela pri sečnji, obdelavi ali spravilu lesa v daljših časovnih obdobjih, najtežjih pogojih dela in kontinuirano - dohodek pa jim je predstavljal edini vir za njihovo preživljanje in preživljanje njihovi družin - ta obdobja priznajo v pokojninsko dobo. Določilo 162. člena ZPIZ, s katerim je bil določen rok za vštevanje teh obdobij do 31.12.1986 (drugi odstavek), je bilo z novelo zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, objavljeno v Uradnem listu RS št. 14/90, črtano.

Iz vsebine vloge tožnice z dne 17.11.1993, s katero uveljavlja vštevanje časa zaposlitve njenega pokojnega moža pri Gozdni upravi oziroma ..., v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo, je razvidno, da je tožnica nakazala na morebitno uporabo prvega odstavka 309. člena ZPIZ. Če je prvostopni organ tožene stranke ugotovil, da ima tožničina vloga pomanjkljivosti zaradi katerih je ni mogoče obravnavati ali, da je nerazumljiva, bi moral ravnati po določilu prvega odstavka 68. člena ZUP. Kadar je zahtevek stranke nejasen ali nepopoln, zlasti še tedaj, kadar gre za zahtevek neuke stranke, mora uradni organ pozvati stranko, da pojasni in opredeli svoj zahtevek. Organ zavoda, ki vodi postopek, ne more sam presoditi ali predpostavljati smisla (domnevno) nejasnega zahtevka.

Tožena stranka pa tožnice, očitno neuke stranke, ki kot taka uživa po 14. člena ZUP posebno varstvo, ni pozvala, da pojasni svoj zahtevek in se o njem določno izjavi. Samo v primeru, da bi tožnica izrecno izjavila, da je njeno vlogo šteti kot predlog za obnovo postopka in bi odpravila pomanjkljivosti za njeno obravnavanje (saj v prvotni vlogi ni navedla obnovitvenega razloga in vseh okoliščin, ki jih mora predlagatelj obnove postopka verjetno izkazati v smislu določila 254. člena ZUP), bi tožena stranka lahko tožničino vlogo obravnavala in o njej odločala kot o predlogu za obnovo postopka.

Uradna oseba, ki vodi postopek, mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji po zakonu gredo (14. člen ZUP). Pomoč neuki stranki pa ni omejena samo na dolžnost poučevanja o procesnih pravicah, temveč je uradna oseba dolžna opozoriti stranko na možnost uveljaviti pravice po materialnih predpisih (2. odstavek 5. člena ZUP). Če tega ne stori, krši temeljni načeli upravnega postopka - načelo varstva pravic in načelo pomoči neuki stranki.

Ali je bila tožnica v upravnem postopku opozorjena na njene pravice v postopku in na pravne posledice njenih dejanj ali opustitev v postopku (140. člena ZUP), v spisu tožene stranke o predhodnem postopku ni podatkov, čeprav je dolžnost uradne osebe, ki vodi postopek, da to stori.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka po podatkih v njenem spisu v predhodnem postopku ni ravnala skladno določilu prvega odstavka 68. člena, 14. ter 140. člena ZUP, saj tožnice - vkolikor je njeno vlogo obravnaval kot predlog za obnovo postopka - ni pozvala, da se o tem izjavi in odpravi pomanjkljivosti v njeni vlogi, v postopku pa tudi ni ugotovila, ali morebiti tožnica predlaga priznanje zatrjevane dobe v pokojninsko dobo na podlagi 1. odstavka 309. člena ZPIZ, ali predlaga eventuelno razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe po 270. členu ZPIZ ali pa uveljavlja pravice po kakšnem drugem pravnem temelju.

Ker so bile v postopku pred nižjima sodiščema storjene omenjene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe zakona Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91/I in 45/I/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 515/2017-13
• Sodba I Up 1302/2002
• VSL Sklep II Cp 2494/2018