Sodba VIII Ips 28/96

Jedro

V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v aktivni vojaški službi do 24.8.1991. To ugotovitev pa tožnik izpodbija z revizijsko novoto, da je bil v spornem času v vojaški službi proti svoji volji, pod vplivom groženj in prisile. Te trditve predstavljajo v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Med postopkom sta obe sodišči zadevo obravnavali le v okviru ugotovitev obstoja predpisanih pogojev za priznanje pravice do akontacije vojaške pokojnine in teh ugotovitev tožeča stranka v pritožbi, vloženi proti sodbi prvostopnega sodišča, ni izpodbijala s trditvami, da je v tej smeri dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zato sedanja revizijska trditev, da opravljanje vojaških dolžnosti v JA ni bilo izraz tožnikove prostovoljne in svobodne odločitve, predstavlja revizijsko novoto, s tem pa nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do izplačevanja akontacije predčasne starostne pokojnine potem, ko je ugotovilo, da J.P. ne izpolnjuje v drugi alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanih pogojev, da je bil po 18.7.1991 nepretrgoma na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se ji ugodi. Vztraja pri svoji pritožbeni trditvi, da je bil v predpisanem obdobju na dejanski razpolagi, zaprt in brez dela v vojašnici. Poudarja tudi, da so mu kot Slovencu grozili z vojaškim sodiščem in odvzemom pravic iz pokojninskega zavarovanja.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da je bilo ob zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi ugotovitve obstoja zakonitih ovir za pridobitev pravice tožnika do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, materialno pravo zmotno uporabljeno, ni utemeljen. Tudi revizijska zahteva, da se tožniku prizna v drugi alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju odlok) predpisani status kot pogoj za pridobitev pravice, ni sprejemljiva. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve pravno odločilnih dejstev nižjih sodišč, zato jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (tretji odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovljenih pravno relevantnih dejstev pa je razvidno, da je imel tožnik - tudi po 18.7.1991 - status aktivnega pripadnika bivše JA in sicer vse do dneva nastopa letnega dopusta 24.8.1991 oziroma dneva razrešitve 30.9.1991. Zato ostanejo neupoštevne vse revizijske navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, da naj bi bil tožnik po 18.7.1991 na dejanski razpolagi. Revizijsko sodišče opravi preizkus uporabljenega materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 385. člena ZPP).

V konkretnem primeru je revizijsko sodišče zato smelo presojati le, ali sta sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo. Ugotovilo je, da je odločitev, s katero sta tožnikov zahtevek na izplačilo akontacije predčasne pokojnine zavrnili in vzdržali v veljavi odločitev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Ljubljani, zakonita in pravilna. Po ugotovitvah obeh nižjih sodišč tožnik ni izpolnjeval statusnega pogoja iz druge alinee prvega odstavka 2. člena odloka, predpisanega za priznanje uveljavljane pravice. Zato tudi po presoji revizijskega sodišča za ugoditev tožbenemu zahtevku ni podana materialnopravna podlaga.

Ostale revizijske trditve, ki jih tožnik sicer prikazuje kot kritiko uporabe materialnega prava, pa predstavljajo v resnici v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v aktivni vojaški službi do 24.8.1991. To ugotovitev pa tožnik izpodbija z revizijsko novoto, da je bil v spornem času v vojaški službi proti svoji volji, pod vplivom groženj in prisile. Te trditve predstavljajo v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Med postopkom sta obe sodišči zadevo obravnavali le v okviru ugotovitev obstoja predpisanih pogojev za priznanje pravice do akontacije vojaške pokojnine in teh ugotovitev tožeča stranka v pritožbi, vloženi proti sodbi prvostopnega sodišča, ni izpodbijala s trditvami, da je v tej smeri dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zato sedanja revizijska trditev, da opravljanje vojaških dolžnosti v JA ni bilo izraz tožnikove prostovoljne in svobodne odločitve, predstavlja revizijsko novoto, s tem pa nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker revizijska trditev, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno iz opisanih razlogov ni utemeljena in ker nižji sodišči nista storili bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temeljijo odločitve revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, 45/I-94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 164/95
• Sodba VIII Ips 101/95
• Sodba VIII Ips 142/96