Sodba VIII Ips 505/2007

Jedro

Za ravnanje tožnice, ki temelji le na napačnem razumevanju že z zakonom predpisanih pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, tožena stranka ne more biti odgovorna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v letu 2001 zavrnila zahtevek tožnice za priznanje vdovske pokojnine in v obrazložitvi odločbe navedla, da bo to pravico imela, ko bo dopolnila petdeset let. Tožnica je ob dopolnitvi starosti ponovno vložila zahtevek in na zahtevo referentke tožene stranke, da mora prinesti še sklep o prenehanju delovnega razmerja s svojim delodajalcem sklenila sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pa je njen zahtevek ponovno zavrnila, ker da na dan moževe smrti ni dopolnila 45 let starosti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.651.289,60 SIT (11.063,64 EUR) z zamudnimi obrestmi in stroški postopka ter za plačevanje mesečne rente in sicer za škodo, ki naj bi jo tožena stranka povzročila tožeči stranki. Ugotovilo je, da je do škode sicer prišlo, da pa ne obstaja vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, da škoda ne izvira iz nedopustnega ravnanja in tudi ne obstaja odgovornost na strani tožene stranke. Ne more držati trditev tožnice, da je sporazum o odpovedi podala 28. 3. 2003 na podlagi navodil referentke dne 16. 4. 2003. Tožena stranka tožnice ni spravila v zmoto. Referentka na izpostavi v Velenju le sprejema vloge, ki jih stranke oddajo, informacije pa podaja le na podlagi ustnih navedb strank, saj pred sabo nima upravnega spisa zavarovanca. Ti so na območni enoti na Ravnah na Koroškem, ki tudi odloči o zahtevku.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče (med drugim) zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je bila v taki depresiji, da ni vedela kaj podpisuje in da zaslišanje njene hčerke I. P. ni potrebno. V zvezi s tem navaja novo dejstvo in sicer se sklicuje na izjavo hčerke na zaslišanju v delovnem sporu pred Delovnim sodiščem v Celju. Ker je bila hči zaslišana šele 31. 8. 2006, je do vložitve pritožbe v tem postopku ni mogla predložiti. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je predstavljala podlago sporazuma z dne 28. 3. 2003 upokojitev tožnice, naknadno pa se je pokazalo, da ta podlaga oziroma kavza sploh ne obstaja. Pogodba (sporazum) ki nima pravne podlage je nična, kar mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka sicer zatrjuje, vendar zgolj pavšalno in brez kakršnekoli izrecne navedbe, za katero kršitev, ki je lahko revizijski razlog, naj bi šlo. Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

8. Po določbi 372. člena ZPP smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Ker tožnica konkretnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izrecno ne uveljavlja, niti ni mogoč preizkus, ali gre za dovoljeno ali nedovoljeno revizijsko novoto.

9. Revizijsko navedbo o izpovedi hčerke v delovnem sporu je šteti za novo dejstvo, ki pa se nanaša na dejansko stanje kot podlago za odločanje, kar, kot je bilo že povedano, ni predmet revizijske obravnave. Dokaz z zaslišanjem hčerke je tožnica sicer predlagala že v tožbi. Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede prič 236. člen ZPP med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča. Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič, tudi z morebitno navedbo imen prič in njihovih naslovov, ne zadošča. Ni namreč naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna. Načelno sicer velja dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, vendar niso dolžna izvesti dokazov, če za to obstajajo upravičeni razlogi, med katere spada tudi zavrnitev nesubstanciranih dokaznih predlogov.

10. Kot je ugotovilo sodišče druge stopnje se je tožnica v pritožbi sklicevala na potrebo po zaslišanju hčerke v zvezi z dejstvom, da ji je ona prinesla prilogo sporazuma v podpis. Ker je bilo to dejstvo med strankama ugotovljeno kot nesporno (na obravnavi 27. 9. 2005), zaslišanje hčerke o tem dejstvu ni bilo potrebno. Zaslišanja hčerke v zvezi z zdravstvenim stanjem pa tožnica ni predlagala vse do revizije, pri čemer je predlagani dokaz z vpogledom v zdravstveno dokumentacijo izrecno umaknila.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Po splošnih pravilih civilnega prava (po Obligacijskem zakoniku - OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 in nadalj.) so temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med prepovedanim škodnim dejanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja. Po 131. členu OZ (o krivdni odgovornosti) mora povzročitelj škode povrniti škodo oškodovancu, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Oškodovanec (torej v našem primeru tožnica) pa mora dokazati poleg obstoja pravno priznane škode še nedopustno ravnanje tožene stranke in dejstvo, da je škoda posledica njenega ravnanja (vzročno zvezo). Predpostavke odškodninske odgovornosti so določene kumulativno. Podane morajo biti vse in če le ena ni, tudi ni odškodninske odgovornosti delodajalca.

13. Izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje temeljita na (dejanski) ugotovitvi, da ni vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem tožene stranke, ker jo je prekinilo ravnanje tožnice same. Revizijsko sodišče se s tako presojo strinja, in v zvezi revizijskimi navedbami še dodaja: Tožnica je pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje uveljavljala pravico do vdovske pokojnine, za katero pogoje določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - za tožnico so prišle v poštev določbe prej veljavnega zakona iz leta 1992 (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl.). Poleg tega pa je pogoj za pridobitev pravice iz pokojninskega zavarovanja tudi prenehanje zavarovanja (prvi odstavek 171. člena ZPIZ92, sedaj drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1). Za zaposlene zavarovance to pomeni prenehanje delovnega razmerja na podlagi katerega so obvezno zavarovani. Praviloma bo šlo za odpoved ali sporazum, kar pa zavarovanec ureja z delodajalcem in ne Zavodom. Prenehanje delovnega razmerja je za Zavod le potreben dokaz za priznanje pravice do (tudi) vdovske pokojnine.

14. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica očitno zmotno razumela odločbo Zavoda z dne 12. 11. 2001, ki sicer le povzema določbo drugega odstavka 72. člena ZPIZ92 o tem, kakšne pogoje mora izpolnjevati in kdaj lahko pravico uveljavlja: pogoj za pridobitev pravice in njeno uveljavitev je starost 50 let, vendar pa je morala tožnica v tem primeru izpolnjevati tudi pogoj starosti 45 let ob smrti moža. Sodišče je tudi povsem jasno ugotovilo, da delavka tožene stranke ni zavedla tožnice k prenehanju delovnega razmerja s tem, ko naj bi ji zatrjevala, da izpolnjuje pogoje za vdovsko pokojnino. Referentka na izpostavi tožene stranke je le sprejemala vloge in z drugimi podatki, razen z navedbami strank, ni razpolagala. Predvsem pa tudi morebitna navodila referentke, dana 16. 4. 2003, niso mogla biti podlaga za ravnanje tožnice 28. 3. 2003, ko je sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja z delodajalcem. Za ravnanje tožnice, ki temelji le na napačnem razumevanju že z zakonom predpisanih pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, pa tožena stranka ne more biti odgovorna.

15. Ker je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, zatrjevani revizijski razlog ni podan, zato je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 39/2008
• VDSS sodba Psp 259/2016
• VDSS sodba Psp 287/2013