Sodba VIII Ips 307/2007

Jedro

Za odločitev o tožbenem zahtevku je pomembno le, ali je tožeča stranka v spornem obdobju izpolnjevala z zakonom predpisane pogoje za priznanje uveljavljane pravice. Na odločitev ne morejo vplivati revizijske navedbe, s katerimi tožeča stranka graja postopek odločanja o državljanstvu po določbi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Izpolnjevanje pogoja državljanstva Republike Slovenije ima namreč v predmetnem socialnem sporu naravo predhodnega vprašanja, o katerem pa je bilo na matičnem področju že pravnomočno odločeno, zato v tem postopku o tem ni dovoljeno niti ponovno niti drugače odločiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. P-9875112 z dne 30. 9. 2002 in odločba št. 15-9875112 z dne 13. 10. 1998 ter da se tožeči stranki prevede akontacija vojaške starostne pokojnine v pravico do starostne pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev. Nadalje je dovolilo spremembo tožbe z dne 13. 1. 2006 in tožbo v tem delu (da se tožeči stranki priznana pravica do starostne pokojnine tudi za čas od dne 1. 11. 1998 do 1. 4. 2003) zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je sicer s pritožbenimi navedbami, da v zadevi ni šlo za spremembo tožbe, vendar pa je ugotovilo, da to na samo odločitev ne more vplivati, saj sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka v spornem obdobju ni izpolnjevala pogojev niti po drugi alineji prvega odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami), niti pogojev po drugih določbah 2. člena ZPIZVZ.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajala je, da je bil ključni argument tožbe, da bi jo morala tožena stranka obravnavati enako kot državljane Republike Slovenije vse do odločitve o njegovem sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). Ker se do tega nista opredelili niti sodišče prve niti druge stopnje, je s tem podana huda kršitev pravil postopka. Izpodbijana sodba, ki je v nasprotju s pravico tožeče stranke iz 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o osamosvojitvi in neodvisnosti RS, pa pomeni tudi zmotno uporabo materialnega prava. Nadalje je navajala, da je upravna odločba o zavrnitvi vloge za državljanstvo po 40. členu ZDRS sicer že postala pravnomočna, vendar pa je zoper odločitev Vrhovnega sodišča vložila ustavno pritožbo, ki pa je Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo, in sicer z obrazložitvijo, da glede na to, da je pritožnik medtem že pridobil državljanstvo na drugi pravni podlagi, nima pravnega interesa za pridobitev državljanstva po 40. členu ZDRS. Kako zgrešeno je bilo to stališče Ustavnega sodišča, jasno kaže prav izpodbijana sodba. V nadaljevanju povzema vsebino pritožbe, ki jo je v zvezi s tem vložila na Evropsko sodišče za človekove pravice. V njej graja petnajst let trajajoči postopek odločanja o državljanstvu po 40. členu ZDRS, ki ga je sicer hotela dokončati, vendar je bila zaradi socialne stiske prisiljena uporabiti "rezervno možnost", ki ji jo je država z namenom, da bi se izognila svojim obveznostim, ponudila leta 2002 z 19. členom novele ZDRS-Č.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi določbe 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožeča stranka v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne opredeli v smislu določb ZPP, je pa iz revizijskih navedb mogoče razbrati, da iz razloga, ker naj se sodišči ne bi v zadostni meri opredelili do njenih tožbenih oziroma pritožbenih navedb, sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišču druge stopnje pa bistveno kršitev določbe prvega odstavka 360. člena ZPP. Navedeni smiselno uveljavljani kršitvi bi lahko predstavljali upošteven revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prve oziroma druge alineje prvega odstavka 370. člena ZPP.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče se je glede na predmet spora opredelilo do vseh bistvenih navedb in razlogov, pomembnih za odločitev. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje jasno izhaja, da tožeča stranka v spornem obdobju ni izpolnjevala pogojev za nobeno od kategorij upravičencev po ZPIZVZ, ki so določene v 2. členu. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo z ugotovitvami, da je tožeča stranka zahtevo za prenehanje vojaške službe zaradi izpolnjevanja pogojev za starostno upokojitev vložila šele 16. 7. 1991 (z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu ji je bila pravica do starostne pokojnine priznana od 1. 10. 1991 dalje in je bila s 30. 9. 1991 razrešena aktivne vojaške službe) ter da je tožeča stranka državljanstvo Republike Slovenije pridobila šele s 1. 4. 2003.

9. Na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. Na podlagi teh določb se mora sodišče torej opredeliti le do navedb in razlogov, ki so odločilnega pomena za odločitev, medtem ko se do nebistvenih navedb strank ni dolžno opredeliti. V predmetni zadevi je iz sodbe sodišča druge stopnje jasno razvidno, da se je sodišče z ugovori tožeče stranke seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da tudi izpodbijana sodba ima razloge in jo je mogoče preizkusiti. Ali pa je sodba tudi materialno pravno pravilna pa je drugo vprašanje in je predmet presoje pravilne uporabe materialnega prava.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavljajo določbe Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami). Slednji ureja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, in usklajevanje oziroma prevedbo teh pravic. Na podlagi določbe 25. člena se akontacije vojaških pokojnin in drugih prejemkov po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin po uradni dolžnosti prevedejo v pokojnine in druge prejemke po tem zakonu. Pri tem se na podlagi določbe prvega odstavka 27. člena uživalcem akontacij vojaških pokojnin, ki ne izpolnjujejo pogojev po tem zakonu, akontacije nehajo izplačevati s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji odločbe. Upravičenci po tem zakonu so našteti v 2. členu.

12. Za odločitev so bistvene ugotovitve sodišča, da tožeča stranka v spornem obdobju ni izpolnjevala pogojev za nobeno od kategorij upravičencev po ZPIZVZ, ki so določene v 2. členu. Tožeča stranka temu niti ne oporeka, uveljavlja pa drugačno razlago zakonskih določb in pri tem navaja, da bi jo morala tožena stranka obravnavati enako kot državljane Republike Slovenije vse do odločitve o njenem sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDRS.

13. Kot sta dovolj jasno in prepričljivo utemeljili že sodišči druge in prve stopnje, je za odločitev o tožbenem zahtevku pomembno le, ali je tožeča stranka v spornem obdobju izpolnjevala z zakonom predpisane pogoje za priznanje uveljavljane pravice. Glede na predstavljene dejanske ugotovitve pa sta, kot pravilno zaključujeta že sodišči druge in prve stopnje, izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti. Pri tem revizijsko sodišče še poudarja, da na odločitev v predmetnem socialnem sporu ne morejo vplivati revizijske navedbe, s katerimi tožeča stranka graja postopek odločanja o državljanstvu po določbi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I, s spremembami). Izpolnjevanje pogoja državljanstva Republike Slovenije ima namreč v predmetnem socialnem sporu naravo predhodnega vprašanja. Slednjega sicer lahko, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno, glede na določbo prvega odstavka 13. člena ZPP sodišče reši tudi samo, vendar le v primeru, da o njem še ni bilo pravnomočno odločeno na matičnem področju. Kot v reviziji ugotavlja že tožeča stranka sama, je bila njena prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka 40. člena ZDRS zaradi podanih razlogov iz 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS pravnomočno zavrnjena. O predmetnem predhodnem vprašanju je bilo torej na matičnem področju že pravnomočno odločeno, zato v tem postopku o tem sodišču ni dovoljeno niti ponovno niti drugače odločiti. Na odločitev v predmetnem socialnem sporu pa prav tako ne more vplivati ugotovitev, da je bila tožena stranka nato kasneje, s 1. 4. 2003, sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določbe 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 96/02).

14. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 295/2007
• Odločba VIII Ips 105/2006
• Sodba VIII Ips 257/2007