Sodba VIII Ips 270/2007

Jedro

Za odločitev o tožbenem zahtevku je bilo (edino) odločilno dejstvo, ali je tožnica plačala prispevek, na podlagi katerega bi se ji opravljanje kmetijske dejavnosti v spornem obdobju vštelo v pokojninsko dobo kot zavarovalne doba. Procesno in materialno dokazno breme za dokazovanje tega dejstva je bilo na tožnici in ne na toženi stranki.

Tudi če bi sodišče na podlagi izjav prič štelo za dokazano, da je tožnica plačala prispevek, bi ostalo nedokazano, ali je bilo plačilo opravljeno v roku in v določeni višini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje pokojninske dobe od 1. 1. 1966 do 31. 12. 1971. Ugotovilo je, da med strankama ni bil sporen temelj zavarovalnega razmerja, to je opravljanje kmetijske dejavnosti. O tem je tožena stranka odločila z dokončnim in pravnomočnim sklepom z dne 22. 2. 1989, po katerem se tožnici všteje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo čas od 1. 1. 1966 do 31. 12. 1971, ob pogoju plačila prispevka. Tožnica plačila prispevkov ni dokazala z verodostojnim potrdilom o plačilu, fotokopija hranilne knjižice plačila ne dokazuje in tega tudi ni mogoče dokazovati z zaslišanjem prič.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo. Glede na vsebino že podanih izpovedi v pred sodnem postopku in časovno odmaknjenost, o elementih zatrjevanega plačila priče ne bi mogle podati tako podrobne, popolne in verodostojne izpovedi, da bi bilo zatrjevano plačilo prispevkov z gotovostjo dokazano. Plačilo bi bilo mogoče uspešno dokazati le s položnico, ki se je v skladu s takratnimi navodili za opravljanje plačilnega prometa uporabljala kot gotovinski nalog za plačilo občanov uporabnikom družbenih sredstev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je predložila fotokopijo hranilne knjižice, iz katere je razvidno, da je ravno v obdobju zatrjevanega plačila dvignila znesek, namenjen za dokup pokojninske dobe. Ustrezno položnico je videla tudi predlagana priča E. D., ki je bila takrat zaposlena na Agenciji za plačilni promet. Ne strinja se z zavrnitvijo zaslišanja te priče. Vse priče so tudi že podale izjave v pred sodnem postopku, kjer so določno izpovedale ravno dejstva, na katera se tožnica sklicuje. Ne strinja se, da je ravnala neskrbno, ker je izgubila položnico. Menila je, da je (s plačilom) zadeva urejena in je šele ob urejanju pokojnine ugotovila, da ji dokupljena pokojninska doba ni bila vpisana v delovno knjižico. Sklicuje se tudi na postopek v zadevi Ps 616/2004, kjer je sodišče enakemu zahtevku njenega moža ugodilo.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirana in obrazložena, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo. Iz obrazložitve revizije izhaja le, da se tožnica ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

S sklepom tožene stranke (takrat Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji) št. 1073/88 z dne 22. 2. 1989 je bilo odločeno, da se tožnici všteje v pokojninsko obdobje kot zavarovalna doba obdobje od 1. 1. 1966 do 31. 12. 1971 pod pogojem, da plača z istim sklepom odmerjeni prispevek. Predmet spora je le vprašanje, ali je tožnica ta prispevek plačala ali ne. Tožena stranka zatrjuje, da prispevek ni bil plačan, tožnica pa naj bi potrdilo o vplačilu izgubila oziroma ga nima več. Tožnica je zato že v postopku pri Zavodu dokazovala plačilo s fotokopijo hranilne knjižice o dvigu zneska, potrebnega za plačilo in z izjavami prič, ki naj bi potrdile tudi dejansko plačilo prispevka.

Tožeča stranka mora navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP). Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloči sodišče (213. člen ZPP). Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Za odločitev o tožbenem zahtevku je bilo (edino) odločilno dejstvo, ali je tožnica plačala prispevek, na podlagi katerega bi se ji opravljanje kmetijske dejavnosti v spornem obdobju, vštelo v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba. Procesno in materialno dokazno breme za dokazovanje tega dejstva je bilo na tožnici in ne na toženi stranki: tožnica bi morala dokazati, da je prispevek plačala, ni pa bila tožena stranka dolžna dokazovati, da ga ni. Sodišče je ugotovilo, da bi glede na ureditev plačilnega prometa tožnica to dejstvo lahko dokazovala le z ustreznim potrdilom o plačilu.

Ni sicer ovire, da se določena dejstva, ki jih je mogoče dokazovati predvsem z listinami oziroma jih je tako (naj)lažje dokazovati, dokazujejo tudi s pričami. Vendar pa mora biti ta dokaz tak, da je odločilno dejstvo z njim sploh mogoče dokazati. Kot sta pravilno ugotovili že nižji sodišči v obravnavani zadevi ne gre samo za dejstvo plačila, temveč tudi za plačilo v roku in v določeni višini. Tega pa s predlaganimi pričami ni (bilo) mogoče dokazati. Sodišče je upoštevalo izjave teh prič, dane v postopku pri toženi stranki v letih 1997 in 1998, torej več let po izteku roka za plačilo prispevka. Iz teh izjav izhaja, da se priče točnega datuma zatrjevanega plačila ne spominjajo in tudi o zneskih plačila niso vedele povedati ničesar. Zato bi tudi v primeru, če bi sodišče na podlagi izjav prič štelo za dokazano, da je tožnica plačala prispevek, ostalo nedokazano, ali je bilo plačilo opravljeno v roku in v določeni višini. Zamuda roka bi pomenila neutemeljenost zahtevka v celoti, morebitno nižje plačilo pa le delno utemeljenost.

Tožnica se sklicuje tudi na listino, predloženo v postopku pri toženi stranki: fotokopijo hranilne knjižice. Iz te listine naj bi izhajalo, da je bil v času zatrjevanega plačila (18. 1. 1990) z nje dvignjen znesek, potreben za plačilo prispevka tako za tožnico kot njenega moža. Vendar iz te listine kaj takega ne izhaja. Tudi če ne bi bilo dvomov o valuti sredstev na hranilni knjižici, na dan 18. 1. 1990 dvignjeni znesek ne bi zadoščal niti za plačilo celotnega prispevka tožnice. Da bi bili plačilu prispevka namenjeni kasneje dvignjeni zneski pa tožnica ne zatrjuje. Tudi na podlagi te listine zato ni dokazano, kdaj in koliko naj bi tožnica plačala toženi stranki.

Tožnica je predložila sodbo Delovnega in socialnega sodišča Ps 616/2004 z dne 17. 10. 2006, s katero je bilo tožbenemu zahtevku njenega moža ugodeno. Toda ta sodba je bila s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 96/2007 z dne 18. 10. 2007 razveljavljena, v ponovnem postopku pa je sodišče prve stopnje tudi tožbeni zahtevek tožničinega moža, z enako utemeljitvijo, zavrnilo (sodba Ps 2758/2007 z dne 22. 1. 2008, ki še ni pravnomočna).

Ker je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 56977/2020
• VSRS Sodba VIII Ips 137/2017
• VDSS sodba Psp 208/2016