Sodba VIII Ips 222/2007

Jedro

S tem, ko je pokojni uveljavil invalidsko pokojnino pri tujem nosilcu zavarovanja tudi ob upoštevanju v RS dopolnjene pokojninske dobe, je izčrpal izbirno pravico iz drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1. Poleg tega sta tudi tožeči stranki sami najprej izbrali bosanskega nosilca zavarovanja, ki jima je priznal pravico do družinske pokojnine v višini 80 % zneska pokojnine, ki je šel umrlemu na dan njegove smrti. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da sta s tem na podlagi drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 izčrpali pravico do izbire pokojnine, ki jo bosta uživali.

Ker tožene stranke v času odločanja o zahtevi tožečih strank še niso zavezovala določila Zakona o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, je odločitev utemeljeno sprejela zgolj na podlagi takrat veljavnih predpisov (ZPIZ-1).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odpravilo odločbi tožene stranke o zavrnitvi zahtevka tožečih strank za priznanje pravice do družinske in vdovske pokojnine, vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek in odločanje ter ji naložilo, da izda nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Kar sta zahtevali tožeči stranki več ali drugače (da sodišče samo prizna pravico do uveljavljanih pokojnin od 24. 9. 2003 dalje), je zavrnilo.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je pokojni R. Z. v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) dopolnil 15 let 11 mesecev in 11 dni zavarovalne dobe, zato je pogoj iz 1. alinee prvega odstavka 109. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) za pridobitev uveljavljanih pokojnin na strani umrlega zavarovanca izpolnjen (gostota zavarovalne dobe). Tožeči stranki (vdova in sin) sta po pokojnem pridobili pravico do družinske pokojnine v BIH, s čimer še nista izčrpali pravice do izbire pokojnine po 177. členu ZPIZ-1. Tudi sicer citirani člen velja le za zavarovance, kar pa v času vložitve zahtevka nista bili niti tožeči stranki niti pokojni. Ker tožena stranka ni ugotavljala vseh pogojev za priznanje vdovske in družinske pokojnine po ZPIZ-1, je sodišče izpodbijani odločbi odpravilo in ji vrnilo zadevo v nov postopek.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ter priznanje pravice do vdovske in družinske pokojnine od 24. 9. 2003 dalje. Ugotovilo je, da je bil pokojni ob smrti uživalec invalidske pokojnine, ki mu jo je bosanski nosilec zavarovanja priznal od 1. 2. 2002 dalje tudi ob upoštevanju v RS dosežene pokojninske dobe. Med RS in BIH ni sklenjen meddržavni sporazum o socialni varnosti, ob upoštevanju določila 177. člena ZPIZ-1 pa sta tožeči stranki z uveljavitvijo družinske pokojnine pri bosanskem nosilcu zavarovanja izbirno pravico izčrpali.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagata tožeči stranki revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Določeni zaključki so v nasprotju sami s seboj in z dokumentacijo, ki dokazuje, da pokojninska doba iz RS v BIH ni bila upoštevana. Pritožbeno sodišče se glede tega ni izjasnilo, čeprav je bilo v odgovoru na pritožbo na to izrecno opozorjeno. Izpodbijana odločitev posega v ustavno načelo enakosti najmanj v razmerju do upravičencev iz držav, ki so z RS sklenile sporazum o socialni varnosti. S priznanjem družinske pokojnine v BIH tožeči stranki nista izčrpali pravice do izbire iz 177. člena ZPIZ-1. Če bi bila pokojninska doba, ki je bila dosežena v RS, dejansko upoštevana pri priznanju pravice v BIH, bi morali tožeči stranki prejeti bistveno več. Predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Ker v reviziji formalnopravno ni opredeljeno, katere bistvene kršitve določb postopka uveljavljata tožeči stranki, Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tem obsegu niti ni moglo preizkusiti.

Neutemeljen je očitek, da se pritožbeno sodišče ni izjasnilo glede tega, da v RS dosežena pokojninska doba pokojnega R. Z. v BIH ni bila upoštevana. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, se je sodišče druge stopnje ukvarjalo tudi z vprašanjem upoštevanja slovenske pokojninske dobe, saj je s sklicevanjem na dopis bosanskega nosilca zavarovanja z dne 17. 6. 2002 (priloga A 18) izrecno ugotovilo, da je bila v RS dopolnjena pokojninska doba v BIH upoštevana. Slednje predstavlja ugotovitev dejanske narave, katere v reviziji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožeči stranki uveljavljata pravico do vdovske in družinske pokojnine. V predhodni ureditvi (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji) so bili družinski člani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pokojnine, vključno z vdovo oziroma vdovcem, upravičeni le do družinske pokojnine (tudi v obravnavani zadevi je bosanski nosilec zavarovanja vdovi priznal družinsko pokojnino). Institut vdovske pokojnine je bil uveljavljen šele v ZPIZ-1 (109. člen in nadaljnji).

Pogoji, ki morajo biti za pridobitev pravice do vdovske ali družinske pokojnine izpolnjeni na strani umrlega zavarovanca, so določeni v 109. členu ZPIZ-1, pogoje, ki jih mora izpolnjevati vdova oziroma vdovec v 110. - 114. členu ZPIZ-1, pogoje, ki jih morajo za pridobitev družinske pokojnine izpolnjevati otroci, starši, bratje in sestre umrlega zavarovanca, pa določajo 115. in nadaljnji členi tega zakona. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZPIZ-1 vdova oziroma drugi zavarovančevi družinski člani pridobijo pravico do pokojnine po umrlem zavarovancu, če je ta dopolnil najmanj pet let zavarovalne dobe ali najmanj deset let pokojninske dobe (1. alinea), ali izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne oziroma invalidske pokojnine (2. alinea), ali bil uživalec starostne ali invalidske pokojnine ali užival pravico na podlagi invalidnosti (3. alinea).

Kot ugotavlja izpodbijana sodba, je bil pokojni zavarovanec ob smrti dne 31. 8. 2003 uživalec invalidske pokojnine, ki mu jo je od 1. 2. 2002 dalje priznal bosanski nosilec zavarovanja, in sicer ob upoštevanju tudi v RS dopolnjene pokojninske dobe. Bosanski nosilec zavarovanja je tožečima strankama od 1. 9. 2003 priznal pravico do družinske pokojnine v višini 80 % zneska, ki je šel umrlemu na dan njegove smrti. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v RS, lahko uživa le eno do njih po lastni izbiri (prvi odstavek 177. člena ZPIZ-1), ta določba pa velja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnine tudi v drugi državi, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij (drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1). S tem, ko je pokojni R. Z. uveljavil invalidsko pokojnino pri tujem nosilcu zavarovanja tudi ob upoštevanju v RS dopolnjene pokojninske dobe, je izčrpal izbirno pravico iz drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1. Revizijsko sodišče je namreč že v večjem številu svojih odločb (npr. VIII Ips 310/2006 z dne 15. 1. 2008, VIII Ips 195/2007 z dne 22. 1. 2008, VIII Ips 12/2007 z dne 18. 12. 2007, VIII Ips 239/2006 z dne 4. 12. 2007...) zavzelo stališče, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, tudi ob upoštevanju v RS dosežene zavarovalne dobe, ne more uspešno uveljavljati enake pravice na podlagi iste pokojninske dobe tudi v RS. Poleg tega sta tudi tožeči stranki sami najprej izbrali bosanskega nosilca zavarovanja, ki jima je od 1. 9. 2003 dalje priznal pravico do družinske pokojnine v višini 80 % zneska pokojnine, ki je šel umrlemu na dan njegove smrti. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da sta s tem na podlagi drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 izčrpali pravico do izbire pokojnine, ki jo bosta uživali, ter tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-360/05-39 z dne 2. 10. 2008 ob obravnavanju primera slovenskega državljana, ki je uveljavil pravico do pokojnine v Republiki Srbiji, prispevke večino obdobja plačeval v sistem pokojninskega zavarovanja v RS, slovenski nosilec zavarovanja pa mu s sklicevanjem na drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1 ni omogočil uveljavljanja niti sorazmernega dela pokojnine, ugotovilo kršitev ustavne pravice do pokojnine. Med drugim je obrazložilo, da ima posameznik, ki je na podlagi plačila prispevkov slovenskemu nosilcu zavarovanja po ZPIZ-1 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, pravico do njene uveljavitve pri nosilcu zavarovanja. Določilo drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 resda predstavlja pravno podlago odločitvi tudi v obravnavanem primeru, vendar citirana ustavna odločba temelji na bistveno drugačnem dejanskem stanju, zato je v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da pokojni R. Z. in tožeči stranki niso (bili) državljani RS, temveč tujci.

Revizija neutemeljeno očita, da izpodbijana odločitev posega v ustavno načelo enakosti najmanj v razmerju do upravičencev iz držav, ki so z RS sklenile sporazum o socialni varnosti. S takšnim sporazumom državi pogodbenici uredita medsebojne odnose na področju socialnega zavarovanja. Ker tožene stranke v času odločanja o zahtevi tožečih strank še niso zavezovala določila Zakona o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, saj je bil ta v Uradnem listu RS (št. 37/2008) objavljen šele dne 15. 4. 2008 (MP, št. 10/2008), velja pa od 1. 7. 2008 dalje (obvestilo MZZ v Ur. l. RS, št. 71/2008; MP, št. 14-100/2008), je odločitev utemeljeno sprejela zgolj na podlagi takrat veljavnih predpisov (ZPIZ-1). Sicer pa je v izpodbijani sodbi tožečima strankama pravilno pojasnjeno, da se bodo po uveljavitvi omenjenega mednarodnega sporazuma med RS in BIH ponovno odmerile pokojnine, priznane pred uveljavitvijo sporazuma v eni od držav pogodbenic, ki je ob priznanju pokojninske dajatve po svojih predpisih upoštevala tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno po zakonodaji druge pogodbenice (37. člen sporazuma).

Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 88/2009
• VDSS sodba Psp 253/2008
• VDSS sodba Psp 306/2014