<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba VIII Ips 256/2007

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2008:VIII.IPS.256.2007
Evidenčna številka:VS3003529
Datum odločbe:17.11.2008
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:starostna pokojnina - odmera pokojnine za nazaj - odločba Ustavnega sodišča - odškodninska odgovornost zavoda - protipravno ravnanje

Jedro

Do odmere pokojnine za nazaj bi bil tožnik upravičen le v primeru, če do začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča o pravici še ne bi bilo pravnomočno odločeno. Ker pa je do pravnomočne odločitve prišlo že dalj časa pred (interpretativno) odločbo Ustavnega sodišča, je tožena stranka morala upoštevati 4. točko odločbe in novo pokojnino odmeriti šele od 1.11.2003 – od prvega dne naslednjega meseca po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Protipravnosti ravnanja tožene stranke (javnega zavoda), ki je nosilka in izvajalka obveznega zavarovanja, ni mogoče enačiti z razlogi odločitve oziroma s samo odločitvijo Ustavnega sodišča o ustavno-skladni razlagi neke zakonske določbe, ki jo je tožena stranka pred odločbo Ustavnega sodišča razlagala in uporabljala drugače. Posebej še, ker takšna interpretacija ni bila očitno nepravilna in jo je v sodni presoji potrdilo tudi sodišče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za dopolnitev odločb tožene stranke, št. 18-596305 z dne 5.11.2003 in P 596305 z dne 20.11.2003 tako, da se mu odmerjena starostna pokojnina prizna že od 1.3.1996 dalje in da se po 1.3.1996 izplačani zneski pokojnine poračunajo. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 3.408.127 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ugotovilo je, da je tožnik na podlagi 108. člena Zakona o obrambi (ZObr, Uradni list RS, št. 82/94 in nadalj.) upravičen do starostne pokojnine od 1.4.1996 dalje. Pokojnina mu je bila odmerjena z dokončno odločbo z dne 26.5.1997, ki jo je izpodbijal v postopku pred sodiščem, vendar z zahtevkom ni uspel (sodba Višjega in Delovnega socialnega sodišča Psp 4/2000-3 z dne 7.12.2000, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 701/97 z dne 19.8.1999). Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-61/00-19 z dne 18.9.2003, mu je tožena stranka izdalo novo odločbo o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine od 1.11.2003 dalje. Sodišče je presodilo, da je priznanje novo odmerjene pokojnine od navedenega datuma pravilno. V ravnanju tožene stranke tudi ni zasledilo protipravnosti in krivde, zaradi česar je zavrnilo podrejeni odškodninski zahtevek.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložil tožnik. Navaja, da je odločitev o priznanju višje pokojnine šele od prvega dne naslednjega meseca po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije št. 97/2003 v nasprotju z izrekom in obrazložitvijo te odločbe in v nasprotju z ustavnimi načeli iz 14. in 50. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava, Uradni list RS, št. 33/91-I in nadalj.). Sodišči druge in prve stopnje sta napačno interpretirali 4. točko izreka odločbe in 16. točko njene obrazložitve. Na ta način sta povzročili neenakost med zavarovanci iste skupine. Sklicuje se na odločbo U-I-29/96-39 z dne 8.5.1997, v kateri je Ustavno sodišče širše določilo način izvrševanja ustavne odločbe, ki naj bi veljal tudi za zavarovance, katerih odločbe so že postale pravnomočne. Glede odločitve o podrejenem zahtevku sodišči nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih, zmotno pa sta uporabili tudi materialno pravo. Nepravilna je utemeljitev, da so bile zakonske podlage za odmero pokojnine v letu 1996 nedorečene in zato ne gre za nedopustno ravnanje tožene stranke. Tožnik je opozarjal na to in sprožil ustrezne postopke. Tožena stranka bi se morala zavedati, da je bila pravna podlaga za njeno odločanje nezanesljiva in storiti vse, da bi odpravila nedorečenosti predpisov. Ker v ta namen ni storila ničesar, so podani elementi nedopustnosti. Ne vzdržijo trditve, da škode ni dokazal, saj ta evidentno izhaja iz odločb tožene stranke.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP) oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija uvodoma uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki pa ga v nadaljevanju konkretizira le v zvezi s tem, da sodišči druge in prve stopnje nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine. Očitek ni utemeljen. Razlogi za zavrnitev tega zahtevka so izrecno navedeni in jih tožnik v nadaljevanju revizije tudi izpodbija. Zato so nasprotne navedbe tudi protispisne.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

Tožniku je bila prvič priznana pravica do starostne pokojnine že z odločbama tožene stranke z dne 24.4.1996 in 26.5.1997, in sicer od 1.4.1996 dalje. Zahtevek tožnika za razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke z dne 26.5.1997 je bil pravnomočno zavrnjen. Zoper pravnomočno odločitev sodišča tožnik ni vložil revizije, ustavno pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje pa je Ustavno sodišče zavrglo (sklep Up 211/2001 z dne 25.9.2003). Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-61/00-19 z dne 18.9.2003 je tožena stranka tožniku ponovno odmerila pokojnino v višjem znesku kot pred tem (odločbi z dne 5.11.2003 in 20.11.2003).

Ker se tožnik s ponovno odmero pokojnine strinja, ne strinja pa se z datumom priznanja te pokojnine, se sporno razmerje v zvezi s prvim tožbenim zahtevkom nanaša le na to vprašanje. Sporno je, kdaj so nastopili učinki navedene odločbe Ustavnega sodišča, s katero je zavrnilo pobudo predlagatelja za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 108. člena ZObr, obenem pa odločilo, da četrti odstavek te določbe ni bil v neskladju z Ustavo, če se je razlagal tako, kot je navedeno v obrazložitvi te odločbe (1. in 2. točka izreka). V nadaljevanju izreka odločbe je jasno določilo tudi učinke odločbe, saj je v 3. točki določilo, da se pokojnina iz drugega odstavka 108. člena ZObr, o kateri do začetka učinkovanja te odločbe ni bilo pravnomočno odločeno, odmeri na način iz 2. točke izreka, in v 4. točki, da mora tožena stranka odmeriti pokojnino upravičencem do pokojnine iz 108. člena, ki niso zajeti v prejšnji točki izreka, v skladu s to odločbo, pri tem pa jim gre pravica do tako odmerjene pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije - to je od 1.11.2003.

Izrek odločbe Ustavnega sodišča je jasen, dodatno pa tudi obrazložen v 16. točki obrazložitve, ki ne omogoča interpretacije, za katero se zavzema revident. Njegovo zavzemanje, da bi mu pravica do novo odmerjene pokojnine pripadala od 1.3.1996 dalje, je v izrecnem nasprotju s citirano odločbo. Do odmere za nazaj bi bil upravičen le v primeru, če do začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča o pravici še ne bi bilo pravnomočno odločeno. Ker pa je do pravnomočne odločitve prišlo že dalj časa pred (interpretativno) odločbo Ustavnega sodišča, je tožena stranka morala upoštevati 4. točko odločbe in novo pokojnino odmeriti šele od 1.11.2003 – od prvega dne naslednjega meseca po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Neutemeljeno je tudi revidentovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-29/97 z dne 8.5.1997, saj ta odločba nima nobene zveze s pravno problematiko v tem sporu. Tudi odločitev je bila drugačna in s tem njeni učinki.

Revizijsko sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, s katero se je strinjalo sodišče druge stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi s priznanjem in odmero starostne pokojnine z dokončno odločbo z dne 26.5.1997. Tožnik zanemarja dejstvo, da je bila zakonitost te odločbe ugotovljena v pravnomočno končanem sodnem postopku in da je do drugačne, za tožnika ugodnejše odmere pokojnine, prišlo zaradi kasnejše odločbe Ustavnega sodišča, iz katere izhaja le pravilna razlaga četrtega odstavka 108. člena ZObr. Protipravnosti ravnanja tožene stranke (javnega zavoda), ki je nosilka in izvajalka obveznega zavarovanja (10. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.), ni mogoče enačiti z razlogi odločitve oziroma s samo odločitvijo Ustavnega sodišča o ustavno-skladni razlagi neke zakonske določbe, ki jo je tožena stranka pred odločbo Ustavnega sodišča razlagala in uporabljala drugače. Posebej še, ker takšna interpretacija ni bila očitno nepravilna in jo je v sodni presoji potrdilo tudi sodišče. Zato protipravnost, kot element odškodninske obveznosti oziroma odgovornosti zavoda za škodo, ki jo povzroči pri opravljanju svoje dejavnosti (v skladu z določbami obligacijske zakonodaje - prvi odstavek 276. člena ZPIZ-1), ni podana. Sodišči druge in prve stopnje sta utemeljeno zavrnili podrejeni tožbeni zahtevek o odškodninski odgovornosti tožene stranke.

V skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZObr člen 108.ZPIZ-1 člen 276, 276/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzMxNQ==