Sodba VIII Ips 220/2007

Jedro

Ker tožnikova invalidnost ni posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni in ker njegova pokojninska doba, dopolnjena pri toženi stranki, ne dosega 1/3 obdobja med 20. letom tožnikove starosti in ugotovljenim nastankom invalidnosti, tožnik ni upravičen do invalidske pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 24.9.2002 in 30.10.2002, s katerima je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti v posledici bolezni, brez pravice do invalidske pokojnine pri toženi stranki. Hkrati je zavrnilo tožnikov zahtevek za priznanje invalidnosti I. kategorije v posledici poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni in za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Ugotovilo je, da tožnik kot invalid I. kategorije v posledici bolezni pri toženi stranki nima dopolnjene pokojninske dobe v trajanju vsaj tretjine obdobja med njegovim 20. letom starosti in dnevom nastanka invalidnosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je soglašalo z zavrnitvijo dokaznega predloga za pribavo izvedeniškega mnenja medicinske stroke glede tožnikovih navedb, da je njegova invalidnost posledica poškodbe pri delu, ker iz zbrane medicinske dokumentacije to ne izhaja, oziroma ni nobenega dokaza, ki bi nakazoval na tak vzrok tožnikove invalidnosti.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je brez obrazložitve zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem glede vzrokov za tožnikovo invalidnost, to je, da je njegova invalidnost posledica poškodbe pri delu oziroma dela v rudniku. To kršitev je ponovilo sodišče druge stopnje, ko je neutemeljeno zavrnilo pritožbene navedbe v zvezi s tem. Tožnik pa tudi sicer izpolnjuje pogoje za priznanje invalidske pokojnine pri toženi stranki, saj je v Republiki Sloveniji izpolnil 1/3 delovne dobe. Tako je sodišče zmotno uporabilo določbe 56. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 - Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami).

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko se je glede ugotavljanja vzrokov za tožnikovo invalidnost oprlo na izvedensko mnenje invalidske komisije tožene stranke z dne 28.2.2002, ki je ugotovila, da je tožnikova invalidnost prve kategorije posledica bolezni. Zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza s pribavo izvedenskega mnenja medicinske stroke v sodnem postopku je na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP sodišče ustrezno obrazložilo z utemeljitvijo, da iz zbrane medicinske dokumentacije o tožnikovem zdravstvenem stanju ni mogoče sklepati, da bi lahko šlo za posledice tožnikove poškodbe pri delu, ki je tožnik v svojih navedbah sploh ni določneje opredelil.

Invalidska komisija je kot izvedenski organ tožene stranke dne 28.8.2002 podala svoje mnenje o tožnikovi invalidnosti in vzrokih zanjo na podlagi pooblastil iz 261. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tako mnenje ima v sodnem postopku značaj javne listine v smislu določb 224. člena ZPP. Za javno listino se šteje, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej določa, s tem, da je dovoljeno dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena (tretji odstavek 224. člena ZPP).

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožnik le pavšalno zatrjeval, da je njegova invalidnost posledica poškodbe pri delu in ni z ničemer dokazal neresničnosti ugotovitve invalidske komisije, da je njegova invalidnost posledica bolezni, oziroma ni predložil nobenega dokaza, ki bi vzbudil dvom v pravilnost take ugotovitve, ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je zavrnilo njegov dokazni predlog za pribavo medicinskega izvedeniškega mnenja v sodnem postopku.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Na podlagi 1. alinee 56. člena ZPIZ/92, ki ga je sodišče glede na prehodne določbe 446. člena ZPIZ-1 utemeljeno uporabilo, je invalid I. kategorije upravičen do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni in to ne glede na pokojninsko dobo. Na podlagi 2. alinee tega člena pa je invalid I. kategorije, pri katerem je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali bolezni, upravičen do invalidske pokojnine le pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti.

Ker tožnikova invalidnost ni posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni in ker tožnikova pokojninska doba, dopolnjena pri toženi stranki, po ugotovitvah sodišča ne dosega 1/3 obdobja med 20. letom tožnikove starosti in ugotovljenim nastankom invalidnosti, je sodišče pravilno presodilo, da na podlagi gornjih določb ZPIZ/92 tožnik pri toženi stranki ni upravičen do invalidske pokojnine.

Ob ugotovitvi, da je sicer tožnik večji del pokojninske dobe pridobil v času zavarovanja pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH, je sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da bi lahko bila pri presoji tožnikove pravice do invalidske pokojnine upoštevana celotna pokojninska doba (v razmerju do obdobja med 20. letom tožnikove starosti in datumom nastanka invalidnosti) le ob ustrezni ureditvi teh vprašanj v mednarodnem sporazumu v smislu določb prvega odstavka 250. člena ZPIZ-1. Tak sporazum pa z Republiko BiH v času izdaje spornih odločb tožene stranke še ni bil sklenjen.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 392/2009
• VDSS sodba Psp 15/2011
• Sodba VIII Ips 55/2006