Sodba in sklep VIII Ips 122/2008

Jedro

Ker dopolnjena pokojninska doba ne dosega tretjine razdobja med dopolnjenim dvajsetim letom tožnikove starosti in njegovo starostjo ob nastanku invalidnosti, sodišče pravilno ni ugodilo tožbenemu zahtevku za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 12.11.1999 in 1.7.2005, s katerima je tožena stranka (ponovno) ugotovila, da je tožnik invalid I. kategorije v posledici bolezni od 8.1.1992 dalje in nima pravice do invalidske pokojnine. Hkrati je sodišče samo zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev, da je njegova invalidnost I. kategorije posledica poškodbe pri delu in da ima pravico do invalidske pokojnine. Ugotovilo je, da je bilo o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja pravnomočno odločeno že z odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji Si 391/92 z dne 22.10.1992. Tožbo v zvezi z dodatnim zahtevkom za priznanje delne pokojnine je sodišče zavrglo, ker je ugotovilo, da delne pokojnine tožnik predhodno ni uveljavljal pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Navajalo je, da je bilo na tak način v celoti odločeno o tožbi in tožnikovem tožbenem zahtevku.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej revizijskih razlogov ni posebej opredelila. Ne soglaša z odločitvijo sodišča in navaja, da je z odpravo celotnih odločb tožene stranke sodišče odločilo preko zahtevka. V tožbi tožnik ni nasprotoval priznanju invalidnosti I. kategorije. Zahteval je le priznanje invalidske pokojnine ob ugotovitvi, da je njegova invalidnost posledica poškodbe pri delu. Z odpravo odločb tožene stranke je sodišče ravnalo v nasprotju s svojo prvotno sodbo Ps 927/1995 z dne 2.9.1999, s katero sta bili razveljavljeni prvotni odločbi tožene stranke z dne 29.3.1994 in 13.6.1995 in je bila zadeva vrnjena toženi stranki v novo odločanje. Z odpravo ponovnih odločb je tako ostalo o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do invalidske pokojnine neodločeno. Tožnik je ves čas predlagal, da se v zvezi z uveljavljanjem invalidske pokojnine angažira neodvisni izvedenec in da se na podlagi podanega izvedeniškega mnenja ugotovi vzročna zveza med nastankom njegove invalidnosti in njegovo poškodbo na poti na delo, ki jo je utrpel pred leti. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS št. 73/07) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti.

Ker tožnik revizijskih razlogov ni izrecno opredelil, je revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusilo le z vidika uporabe materialnega prava. Pri tem je bilo vezano na dejanske ugotovitve sodišča, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog, ker glede na določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP iz tega razloga revizije ni mogoče vložiti. Zato sodišče tožnikovih navedb o vzročni zvezi med zatrjevano poškodbo na poti na delo z dne 13.8.1967 in njegovo invalidnostjo ni moglo upoštevati.

Bistvo izpodbijane odločitve je, da je sodišče odpravilo odločbi tožene stranke z dne 12.11.1999 in 1.7.2005, s katerima je bilo ugotovljeno, da je tožnik invalid I. kategorije v posledici bolezni. Tako je odločilo zato, ker je bilo enako že predhodno pravnomočno odločeno. Hkrati je samo odločilo, da tožnikova invalidnost ni posledica poškodbe pri delu in da nima pravice do invalidske pokojnine. Tako je bilo izrecno odločeno tudi o tožnikovem tožbenem zahtevku za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Na podlagi druge alineje 56. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 – Ur. l. RS št. 12/92 in kasnejše spremembe), ki je veljal v času vložitve tožnikove zahteve, pridobi invalid I. kategorije, če je invalidnost posledica bolezni, pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih dvajset let starosti do nastanka invalidnosti.

Po ugotovitvah sodišča je bila pri tožniku ugotovljena invalidnost prve kategorije z 8.1.1992, ko je bil tožnik star 56 let (rojen 24.4.1935). Ob ugotovitvi invalidnosti I. kategorije je po ugotovitvah sodišča dopolnil osem let, dva meseca in štirinajst dni pokojninske dobe. Ker dopolnjena pokojninska doba ne dosega tretjine razdobja med dopolnjenim dvajsetim letom tožnikove starosti in njegovo starostjo ob nastanku invalidnosti, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko ni sledilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 61/2014
• VDSS sodba Psp 13/2014
• Sodba in sklep VIII Ips 335/2005