Sodba VIII Ips 297/2007

Jedro

Tožnik je bil večino oziroma pretežni del obveznega zavarovanja (v to obdobje se ne upošteva čas zavarovanja po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov) zavarovan za ožji obseg pravic. Glede na takšno ugotovitev sta se sodišči druge in prve stopnje utemeljeno oprli na določbo osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1, po kateri zavarovanec oziroma upokojenec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, nima pravice do delne pokojnine, odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove, do odpravnine in oskrbnine, do varstvenega dodatka, do dodatka za pomoč in postrežbo, do invalidnine, do pravic za primer invalidnosti, razen do invalidske pokojnine in do dodatka za rekreacijo.

Brez pravne podlage je tožnikovo zavzemanje za to, da bi mu pripadale pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja z upoštevanjem njegovega zadnjega zavarovanja pred priznanjem invalidnosti prve kategorije in pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 22.4.2002, priznanje pravice do invalidske pokojnine od najnižje pokojninske osnove ter priznanje varstvenega dodatka. Odločilo je tudi, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

Glede na ugotovitev, da je bil tožnik pretežni del zavarovan za ožji obseg pravic, je svojo odločitev oprlo na določbo osmega odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 106/99 in nadalj.).

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Med drugim se je sklicevalo na odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 25.10.1991 o priznanju pokojninske dobe tožniku kot prevzemniku kmečkega gospodarstva za čas od 16.6.1973 do 16.6.1977, od 23.8.1978 do 18.2.1979, od 17.5.1981 do 14.12.1982 ter 1.3.1983 do 31.12.1983. V tem obdobju je bil tožnik zavarovan na podlagi 17. člena Zakona o starostnem zavarovanju kmetov (ZSZK, Uradni list SRS, št. 13/72 in nadalj.) in s tem upravičen le do minimalne pokojnine za starost, torej ne tudi za zavarovalni primer, za katerega je vložil zahtevek za priznanje pokojnine - za invalidnost. To obdobje ne more vplivati na zavarovalno osnovo niti na obseg pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je nadalje ugotovilo, da bi bil lahko tožnik zavarovan za širši obseg pravic le v obdobju od 1.1.1984 do 20.12.1989 (kot združeni kmet na podlagi 10. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ/ 83, Uradni list SRS, št. 27.83 in nadalj.) in od 1.4.1992 do 29.2.1996 (kot kmet na podlagi 13. oziroma 19. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ, Uradni list Republike Slovenije, št. 12/92 in nadalj.). Vendar je tudi za to obdobje ugotovilo, da je bil tožnik zavarovan le za ožji obseg pravic, kar izhaja tudi iz javne listine - potrdila Republike Slovenije, Ministrstva za finance, DURS z dne 20.6.2005.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni upoštevalo in ni izenačilo vseh zavarovancev. Po njegovem mnenju je zadnje zavarovanje tisto, ki je pomembno za pridobitev statusa in priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V zadnjem obdobju (od 1.3.1996 do 3.12.2000) je bil zavarovan za širši obseg pravic. To pomeni, da mu tudi pravice iz pokojninskega zavarovanja pripadajo z upoštevanjem takšnega zavarovanja. Sodišče ni ugotavljalo izvedbe dejanskega plačevanja prispevkov. Primerjava plačil v jugoslovanskih dinarjih in kasneje tolarjih ne pomeni različnega plačevanja, sicer pa tožnik nikoli ni izbiral oblike in obsega zavarovanja, temveč je bilo to določeno glede na takratno zakonodajo. Vse čas je bil prepričan, da plačuje in je tudi plačeval prispevke za širši obseg zavarovanja. S tem je upravičen do vseh pravic po zakonu.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izrecno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (sklep) samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revident se uvodoma sklicuje na revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, ki pa je v nadaljevanju ne konkretizira. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe iz tega razloga ni moglo in smelo preizkusiti.

V zvezi z revizijskimi trditvami, „da ni bilo ugotovljeno, ali je bilo dejansko plačevanje prispevkov resnično izvedeno“ oziroma, da je plačeval prispevke za širši obseg pravic, revizija uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Izpodbijana sodba temelji na dejanski ugotovitvi (ki glede na citirano določbo ne more biti predmet revizijske presoje), da je bil tožnik večino oziroma pretežni del obveznega zavarovanja (v to obdobje se ne upošteva čas zavarovanja po ZSZK) zavarovan za ožji obseg pravic – 12 let in 2 meseca za ožji obseg in 7 let, 2 meseca in 18 dni za širši obseg pravic. Glede na takšno ugotovitev sta se sodišči druge in prve stopnje utemeljeno oprli na določbo osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1, po kateri zavarovanec oziroma upokojenec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, nima pravice do delne pokojnine, odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove, do odpravnine in oskrbnine, do varstvenega dodatka, do dodatka za pomoč in postrežbo, do invalidnine, do pravic za primer invalidnosti, razen do invalidske pokojnine in do dodatka za rekreacijo. Tožnikovo zavzemanje za enako obravnavanje vseh zavarovancev ni utemeljeno, saj bi prav to vzpostavilo dodatno neenakost med različnimi zavarovanci in poseglo v predvideni obseg njihovih pravic - v tem primeru predvsem z upoštevanjem obsega pravic, ki so bile urejene v ZSZK, ZPIZ/83, ZPIZ in ZPIZ-1.

Brez pravne podlage je tožnikovo zavzemanje za to, da bi mu pripadale pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja z upoštevanjem njegovega zadnjega zavarovanja pred priznanjem invalidnosti prve kategorije in pravice do invalidske pokojnine. To je tudi v popolnem nasprotju z določbo osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 oziroma to določbo v celoti spregleda.

Sodišče druge stopnje je nadalje pravilno in utemeljeno zavrnilo tožnikovo zavzemanje za primerjavo prispevkov v letih 1987 in 1993 (ki naj bi pokazala, da je že leta 1987 plačeval prispevke od višje osnove, itd.), saj ta primerjava ni možna. Zaključki sodišča o tem predstavljajo dejanske zaključke sodišča, ki ne morejo biti predmet revizijske presoje. Tožnik ob zavzemanju za primerjavo tudi ne upošteva spremembe vrednosti oziroma denominacije dinarja na podlagi Zakona o spremembi vrednosti dinarja (Uradni list SFRJ, št. 83/89) na dan 21.12.1989 (10.000 din za en konvertibilni dinar) in kasnejše menjalno razmerje 1:1 med jugoslovanskim dinarjem in slovenskim tolarjem v skladu z določbo 1. odstavka 5. člena Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 17/91).

Nepomembne in sicer neutemeljene so revizijske navedbe, da nikoli ni izbiral ali mogel izbirati oblik in obsega zavarovanja oziroma, da na te okoliščine ni imel vpliva. Od 1.1.1984 do 20.12.1989 je bil namreč zavarovan kot združeni kmet, v takšnem primeru pa je imel v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZPIZ/83 možnost zavarovanja tudi od osnove, ki ni nižja od zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo in s tem za obseg zavarovanja kot delavci v združenem delu. Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da tožnik v tem obdobju ni bil zavarovan od takšne, temveč nižje osnove (tretji odstavek 10. člena v povezavi z 11. členom ZPIZ/83). Enako velja za obdobje od 1.4.1992 do 29.2.1996, v katerem bi se tožnik lahko zavaroval tudi za širši obseg pravic (na podlagi 13. in ne 19. člena ZPIZ).

V skladu s 378. členom ZPP je zato revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 276/2007
• Sodba VIII Ips 277/2007
• Sodba VIII Ips 299/2007