Sodba VIII Ips 276/2007

Jedro

Ker je bil tožnik pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za ožji obseg pravic, nima pravice do varstvenega dodatka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 244022346 z dne 14. 1. 2004 in P-4022346 z dne 4. 2. 2004 ter se tožniku prizna pravica do varstvenega dodatka k pokojnini od 1. 1. 2004 dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje. V skupni zavarovalni dobi, ki znaša 16 let, 3 mesece in 25 dni, je bil za širši obseg pravic zavarovan 8 let in 3 mesece, torej dalj časa kot za ožji obseg pravic, za kar je bil zavarovan 8 let in 25 dni. Ugotovitev sodišča, da temu ni tako, je v nasprotju s priloženimi dokazi. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati vseh tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. Pri tem velja poudariti, da tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno poleg tega, da to ni revizijski razlog, tudi ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva. Tožnik namreč v uvodu revizije poleg zmotne uporabe materialnega prava kot revizijski razlog uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki 1. odstavka 370. člena ZPP, pri čemer pa ta revizijski razlog v nadaljevanju utemelji zgolj z navedbo, da so ugotovitve sodišča v nasprotju s priloženimi dokazi. Iz navedenega je mogoče razbrati, da tožnik smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je ne konkretizira. Ker zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva samo formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V obdobju od 1. 1. 1984 do 31. 3. 1992 je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS, št. 27/83 s spremembami in dopolnitvami – ZPIZ/83), ki je ločeval med združenimi kmeti (10. člen ZPIZ/83) in drugimi kmeti, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo kot svojim edinim ali glavnim poklicem (11. člen ZPIZ/83), za oboje pa je bilo določeno obvezno zavarovanje. Na podlagi določbe 32. člena ZPIZ/83 drugi kmetje iz 11. člena ZPIZ/83 ter združeni kmetje, ki so se na podlagi določbe 3. odstavka 10. člena ZPIZ/83 obvezno zavarovali od osnove, ki je bila nižja od zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo, niso imeli pravice do varstvenega dodatka. A contrario pa je torej ta pravica šla združenim kmetom, ki so se na podlagi določbe 2. odstavka 10. člena ZPIZ/83 obvezno zavarovali od osnove, ki ni bila nižja od zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo, in so bili na tej podlagi tudi zavarovani v obsegu kot delavci v združenem delu.

Iz dokaznih zaključkov sodišča prve in druge stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 1. 1. 1984 do 28. 2. 1990 zavarovan kot drug kmet iz 11. člena ZPIZ/83, v obdobju od 1. 3. 1990 do 31. 3. 1992 kot združeni kmet iz 3. odstavka 10. člena ZPIZ/83, v celotnem obdobju od 1. 1. 1984 do 31. 3. 1992 pa je bil zavarovan le za ožji obseg pravic. Pri tem velja pojasniti, da je bistvena razlika med zavarovanjem za ožji obseg pravic in zavarovanjem za vse primere zavarovanja v višini osnove, od katere se obračunavajo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kmetje, ki niso imeli statusa združenega kmeta, so imeli ne glede na višino zavarovalne osnove, od katere so bili zavarovani po lastni izbiri, in višino plačanega prispevka, v vseh primerih pravice le v obsegu, določenem z ZPIZ/83, to je ožji krog pravic (pravico do starostne, invalidske in družinske pokojnine). Za obdobje, ko je bil zavarovan kot združeni kmet, pa tožnik ni uspel dokazati, da je plačeval prispevke oz. bil zavarovan od osnove, ki ni bila nižja od zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo.

Sodišči prve in druge stopnje pa sta pravilno presojali tudi obdobje od 1. 4. 1992, ko je začel veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92 s spremembami in dopolnitvami – ZPIZ/92), do 28. 2 1996. V tem obdobju so se lahko namreč na podlagi 19. člena ZPIZ/92 kmetje, ki so bili sicer obvezno zavarovani po 13. členu ZPIZ/92, zavarovali tudi za ožji obseg pravic, pri čemer pa niso imeli pravice do varstvenega dodatka.

Tožnik ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil v obdobju zavarovanja od 1. 1. 1984 pa do 28. 2. 1996 kadarkoli zavarovan oz. je plačeval prispevke po osnovi, ki bi dosegala ali presegala minimalno zavarovalno osnovo za priznanje pravice do varstvenega dodatka, zato sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi podatkov o plačah in nadomestilih v upravnem spisu pravilno zaključili, da je bil tožnik ves čas od 1. 1. 1984 pa do 28. 2. 1996, skupaj torej 12 let in 2 meseca, zavarovan le za ožji obseg pravic.

Dne 1. 3. 1996 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 7/96 – ZPIZ-B), s katerim je bil spremenjen tudi 19. člen ZPIZ/92. Od takrat dalje se obvezno zavarovani kmetje niso mogli več zavarovati po osnovi, ki bi bila nižja od osnove iz 231. člena ZPIZ/92, to je od zneska najnižje pokojninske osnove, povečane za davke in prispevke po stopnji iz 44. člena ZPIZ/92. Glede na navedeno pravno podlago bi tožnik v obdobju od 1. 3. 1996 do 6. 8. 2003 sicer moral plačevati prispevke za poln obseg pravic iz pokojninskega zavarovanja, vendar pa za obdobje od 1. 1. 1998 do 11. 4. 2001, torej za 3 leta, 3 mesece in 10 dni, prispevkov nima plačanih. V skladu z določbo 191. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 106/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPIZ-1) obdobja zavarovanja, za katerega prispevki niso bili plačani, ni mogoče šteti v zavarovalno dobo, to pa pomeni, da je bil tožnik za polni obseg pravic zavarovan 4 leta, 1 mesec in 25 dni.

Že sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da so vsi zakoni, ki so urejali pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 1. 1984 dalje, poznali omejitev, da zavarovanci, ki so bili zavarovani za ožji obseg pravic, nimajo pravice do varstvenega dodatka. Takšna določba je bila vsebovana že v zgoraj navedenem 32. členu ZPIZ/83 in nato v 1. odstavku 19. člena ZPIZ/92, v 20. členu ZPIZ/92 pa je bilo nadalje določeno, da se zavarovancem, ki so bili zavarovani nekaj časa za vse primere zavarovanja, nekaj časa pa kot zavarovanci za ožji obseg pravic, pravice odmerijo po tistem obsegu zavarovanja, v katerem so bili nad polovico skupne zavarovalne dobe. Takšno ureditev povzema tudi v času odločanja tožene stranke veljavni ZPIZ-1, in sicer v 8. odstavku 34. člena, ki določa, da zavarovanec oziroma upokojenec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, nima pravice do varstvenega dodatka.

Glede na dejanske ugotovitve, da tožnikova zavarovalna doba znaša 16 let 3 mesece in 25 dni (tožnik je bil na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti obvezno zavarovan sicer v celotnem obdobju od 1. 1. 1984 do 6. 8. 2003, vendar za obdobje od 1. 1. 1998 do 11. 4. 2001 nima plačanih prispevkov), od česar pa je bil za ožji obseg pravic zavarovan kar 12 let in 2 meseca, torej pretežni del skupnega obveznega zavarovanja, je pravilno stališče tožene stranke ter sodišč prve in druge stopnje, da ni upravičen do varstvenega dodatka.

Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 297/2007
• Sodba VIII Ips 299/2007
• Sodba VIII Ips 234/2007