Sodba VIII Ips 218/2007

Jedro

Predmet revizijskega preizkusa je omejen na pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje, argumente, ki naj bi utemeljili revizijo, pa mora stranka navesti jasno in določno. V reviziji zgolj posplošenega sklicevanja na navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v postopku na prvi stopnji, pri odločanju o utemeljenosti tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče upoštevati.

Ker pri tožeči stranki v relevantnem obdobju ni bila podana popolna izguba delovne zmožnosti, temveč zmanjšana delovna zmožnost, sodišče zaradi neizpolnjevanja pogoja iz prve alinee 34. člena ZPIZ utemeljeno ni ugodilo njenemu zahtevku za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se razveljavita odločbi tožene stranke št. 6002720 z dne 28.8.2002 in št. I-6002720 z dne 23.5.2003, ter da se tožečo stranko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 9.4.2002 dalje.

Sodišče je ugotovilo, da je bila tožeča stranka z izpodbijano dokončno odločbo pravilno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno fizično lažje in optično nezahtevno delo, brez dela z računalnikom, brez dviganja bremen nad 5 kg, brez pogostega sklanjanja, ne v prostoru z neustrezno osvetlitvijo, s polnim delovnim časom od 9.4.2002 dalje. Svojo presojo je oprlo na v dokaznem postopku pridobljeno dopolnilno mnenje tožene stranke (invalidske komisije II. stopnje), iz katerega izhaja, da tožeča stranka za svoje delo (administrativna dela) trajno ni več zmožna, še nadalje pa je pridobitno sposobna za dela z omejitvami, ki jih povzema tudi izpodbijana dokončna odločba.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. Navaja, da sta odločitvi nižjih sodišč nepravilni. Vrhovno sodišče naj presodi, ali so navedbe glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi neizvedbe dokaza z nepristranskim izvedencem medicinske stroke, ki jih je tožeča stranka podala v postopku na prvi stopnji in v pritožbi, pravilne ali ne. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, zato v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizijski predlog Vrhovnemu sodišču, da naj preveri pravilnost navedb, ki jih je tožeča stranka podala v postopku na prvi stopnji in v pritožbi v smislu zatrjevanja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi neizvedbe dokaza z nepristranskim izvedencem medicinske stroke, ni utemeljen. Predmet revizijskega preizkusa je omejen na pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje, argumente, ki naj bi utemeljili revizijo, pa mora stranka navesti jasno in določno (prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 536/2003 z dne 25.11.2004, II Ips 46/2004 z dne 16.12.2004, II Ips 812/2005 z dne 14.2.2008). V reviziji zgolj posplošenega sklicevanja na navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v postopku na prvi stopnji, pri odločanju o utemeljenosti tega izrednega pravnega sredstva zato ni mogoče upoštevati. Poleg tega je predlog, da naj bi Vrhovno sodišče preverilo, ali je tožeča stranka zaradi neizvedbe dokaza s sodnim izvedencem v postopku pravilno zatrjevala nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, po svoji vsebini usmerjen v izpodbijanje dokazne ocene sodišča, česar pa v reviziji na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dopustno uveljavljati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožeča stranka zahteva odpravo odločb, s katerima jo je tožena stranka umestila v III. kategorijo invalidnosti, ter uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. V skladu s 1. alineo 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ – Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji) se v I. kategorijo invalidnosti razvrstijo zavarovanci, pri katerih nastane izguba delovne zmožnosti. Izguba delovne zmožnosti je podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela vsaj s polovičnim delovnim časom (tretji odstavek 27. člena ZPIZ).

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da pri tožeči stranki v relevantnem obdobju ni bila podana popolna izguba delovne zmožnosti, temveč zmanjšana delovna zmožnost. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Ker tožeča stranka ni dokazala izgube delovne zmožnosti, sodišče zaradi neizpolnjevanja pogoja iz prve alinee 34. člena ZPIZ utemeljeno ni ugodilo njenemu zahtevku za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep III Ips 108/2005
• Sodba II Ips 536/2003
• VSRS sklep II Ips 271/2014