Sodba VIII Ips 298/2007

Jedro

Kot revizijski razlog se lahko upoštevajo le bistvene kršitve določb pravdnega postopka, to je tiste, ki bi lahko oziroma so vplivale na zakonitost sodbe. Pri tem je zakonitost sodbe potrebno razumeti kot zakonitost odločitve sodišča o vsebini zahtevka oziroma spora.

Ravnanje sodišča, ki je v nasprotju z določbami 82. člena ZDSS-1 le delno odločilo o podlagi pravice do invalidske pokojnine (s priznanjem I. kategorije invalidnosti), v preostalem pa odločitev o pravici do invalidske pokojnine naložilo toženi stranki (ob sicer izpolnjenem pogoju, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem povezano z nesorazmernimi težavami, upoštevaje, da z vsemi potrebnimi podatki in izračuni razpolaga tožena stranka), ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je oziroma bi lahko vplivala na vsebinsko pravilnost sodbe o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in kot nezakoniti odpravilo odločbi tožene stranke z dne 8.7.2002 in 23.12.2002, s katerima je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje invalidske pokojnine. Odločilo je, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, glede odločitve o pravici do invalidske pokojnine in določitve višine le te pa je zadevo vrnilo v odločanje toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je na podlagi pribavljenih izvedeniških mnenj dokazano, da tožnik zaradi bolezni in poškodbe izven dela za kakršnokoli pridobitno delo ni več zmožen in je zato pri njem podana invalidnost I. kategorije. Hkrati je presodilo, da sodišče z vrnitvijo zadeve toženi stranki glede odločitve o pravici do invalidske pokojnine tudi z vidika drugih pogojev in glede njene višine ni kršilo določb pravdnega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vsi revizijski očitki se nanašajo na odločitev sodišča glede vrnitve zadeve toženi stranki, da odloči tako o pravici do invalidske pokojnine kot o višini le te, medtem ko je samo odločilo le o uvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Na podlagi drugega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) bi moralo sodišče samo odločiti o pravici do invalidske pokojnine, le glede višine le te bi lahko odločitev naložilo toženi stranki.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče soglaša, da je socialni spor praviloma spor polne jurisdikcije (81. člen ZDSS-1). Vendar izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da pomeni 82. člen ZDSS-1 izjemo od tega pravila, ko določa, da lahko sodišče ob ugoditvi tožbenemu zahtevku izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta (1. alineja), ali izpodbijani upravni akt odpravi, odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka (2. alineja), vse ob pogoju, da dejansko stanje v dotedanjem postopku ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, njegovo ugotavljanje pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi stroški. Takšna ureditev dopušča socialnemu sodišču, da ob odpravi spornega upravnega akta ob gornjih pogojih v celoti prepusti novo odločitev toženi stranki, ali pa samo odloči o podlagi tožbenega zahtevka, le glede višine pravice pa naloži odločitev toženi stranki.

Tožena stranka pri odločanju o pravicah iz naslova invalidnosti v izreku svoje odločbe praviloma posebej odloči o razvrstitvi zavarovanca v določeno kategorijo invalidnosti. Podlaga za takšno odločitev je v 4. in 5. točki 261. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pa tudi v določbah prvega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB, Ur. l. RS, št. 22/05), upoštevaje, da ZPIZ-1 v 60. členu na ugotovitev invalidnosti in razvrstitev v posamezno kategorijo invalidnosti veže več pravnih koristi. Glede na to pomeni uvrstitev v kategorijo invalidnosti podlago oziroma vsaj eno od samostojnih podlag za priznanje pravic iz naslova invalidskega zavarovanja (tako tudi v sodbi VIII Ips 276/2006 z dne 26.9.2006). Res pa so pri tem za priznanje pravice do invalidske pokojnine pomembne še druge dejanske podlage (npr. minimalna pokojninska doba).

ZDSS-1 v 1. in 2. alineji 82. člena ob odpravi upravnega akta tožene stranke dopušča, da sodišče toženi stranki naloži izdajo novega upravnega akta ali da sodišče samo odloči o podlagi tožbenega zahtevka, toženi stranki pa naloži izdajo novega upravnega akta le glede višine zahtevka.

Z uvrstitvijo tožnika v prvo kategorijo invalidnosti in naložitvijo toženi stranki, da izda nov upravni akt o pravici do invalidske pokojnine in odmeri višine le te, sodišče ni ravnalo v skladu z navedenimi določbami ZDSS-1. Dejansko je s tem kršilo določbe prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 saj niti ni naložilo toženi stranki, da mora sama v celoti ponovno odločiti o tožnikovi zahtevi, niti ni samo v celoti odločilo o podlagi tožbenega zahtevka. Istočasno revizijsko sodišče ugotavlja, da v sodnem spisu ni podatkov o tožnikovi pokojninski dobi, ki bi bili pomembni za odločitev o pravici tožnika do invalidske pokojnine (2. alineja 56. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, oziroma druga alineja 68. člena ZPIZ-1). S temi podatki razpolaga tožena stranka, ki hkrati razpolaga tudi s podatki, pomembnimi za odmero višine invalidske pokojnine, vključno z načinom izračuna le te.

Revizijski razlog so lahko le bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, s pogojem, da je stranka takšno kršitev (neuspešno) uveljavljala že v pritožbenem postopku, tako da je kršitev ponovilo tudi pritožbeno sodišče (2. alineja prvega odstavka 370. člena ZPP), oziroma absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ravnanje sodišča se v tem primeru ne uvršča med absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede relativnih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pa mora sodišče vedno ugotavljati, ali je kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (glej Ude: Civilno procesno pravo, Ur. l. RS, Ljubljana 2002, stran 325). Kot revizijski razlog se lahko upoštevajo le bistvene kršitve določb pravdnega postopka, to je tiste, ki bi lahko oziroma so vplivale na zakonitost sodbe. Pri tem je zakonitost sodbe potrebno razumeti kot zakonitost odločitve sodišča o vsebini zahtevka oziroma spora.

Z izpodbijano sodbo še sploh ni bilo odločeno o tožnikovi pravici do invalidske pokojnine in o njeni višini. Če tožnik ne bo soglašal s (ponovno) odločitvijo tožene stranke o tem, bo lahko ob pogojih iz 63. člena ZDSS-1 ponovno zahteval, da o njegovi pravici do invalidske pokojnine in o višini le te odloči sodišče. Ravnanje sodišča, ko je v nasprotju z določbami 82. člena ZDSS-1 le delno odločilo o podlagi pravice do invalidske pokojnine (s priznanjem I. kategorije invalidnosti), v preostalem pa odločitev o pravici do invalidske pokojnine naložilo toženi stranki (ob sicer izpolnjenem pogoju, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem povezano z nesorazmernimi težavami, upoštevaje, da z vsemi potrebnimi podatki in izračuni razpolaga tožena stranka sama), torej ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je oziroma bi lahko vplivala na vsebinsko pravilnost sodbe o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja. Zato očitek, da je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ni utemeljen.

Ker sodišče o tožnikovi pravici do invalidske pokojnine in o njeni višini ni samo odločalo, revizijske navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s tem niso utemeljene.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 341/2007
• Sodba VIII Ips 1/2008
• Sodba VIII Ips 170/2003